Foto: Primož Korošec in walkfearless.org
AGNI in GREGOR KELT, popotnika in predvatelja (Walk Fearless)
»Na Costa Bravi,« oba kot iz topa izstrelita, ko ju fotograf vpraša, kje na njuni 3600 kilometrov dolgi poti sta se imela najlepše. Agni in Gregor imata namreč za seboj vse prej kot konvencionalno leto. Na poletno noč lanskega julija sta imela dovolj tega, da delata le za preživetje meseca, in se odpravila na pot. A odšla sta z le tisoč evri, in ko so skopneli, sta jedla in spala, kakor sta se znašla. Anekdote sta z nami delila v pogovoru, na katerega sta prišla nasmejana in vsak s svojim popotniškim nahrbtnikom.
Agni: Že vse leto imava vse, kar potrebujeva, v tem 25-litrskem nahrbtniku.
Gregor: Navdihnila naju je romarka za mir, ki je potovala brez nahrbtnika, v vseh letnih časih je nosila ista oblačila. Pritegnilo naju je, da bi živela čim bolj preprosto. Doma sva vse prodala, ostale so nama le še tri škatle in ugotovila sva, da hočeva tudi potovati s čim manj stvarmi. Vse tisto, kar imaš, a ne potrebuješ, je breme.
Agni: Na pot sva šla celo brez šotora, imela sva le spalne vreče za poletje, potem so nama podarili šotor in zdaj ga imava s seboj. Večina torej s seboj vzame več, kot potrebuje, midva pa sva vzela manj (smeh). Jaz sem prve tri mesece ves čas nosila hlače za hribe, s seboj nisem imela nobene seksi obleke in sem malo izgubila občutek, da sem ženska, zato sem si potem kupila pajkice in dve tuniki (smeh).
Gregor: Mislila sva, da bova več hodila po divjini, a sva hodila po mestih in vaseh. Pa saj greš lahko tudi v gore v oblekici. Tudi meni je bolj všeč, da Agni nosi ženstvene obleke, da nisva povsem enaka.
Agni: Najprej sva imela isti model hlač in še celo iste barve, enak nahrbtnik, enako jakno …
Gregor: A to ni dobro, nočeva, da naju ljudje gledajo, kot da sva en človek.
Agni: Ne smeš izgubiti svoje individualnosti. Tudi to nama je dala pot, zdaj veva, da sva vsak svoj človek.
Gregor: Prej sva vse hotela delati skupaj, vsak pol, zdaj pa veva, da je vsak boljši v nečem drugem.
Fizične bolečine sploh niso primerljive s tem, kako težko mi je koga prositi za kaj. Spomnim se, kako je bilo, ko sem šel prvič vprašat za hrano, prosit sem šel za falafel. Dvajset minut sem stal pred lokalom in se tresel, Agni me je spraševala, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, jaz pa sem se bal, da me bodo zbrcali ven, se mi smejali, se do mene vedli kot do brezdomca.
O PRVEM ZABOJČKU ZASTONJ ZELENJAVE
Agni: Imela sva podjetje, delala sva projekte, veliko energije sva vlagala za majhne rezultate, imela sva dolg, komaj sva prišla skozi mesec, potem pa sva se lani julija neki večer pogovarjala, kaj bi počela, če denar ne bi obstajal in če naju za to ne bi nihče plačal. Oba sva rekla, da bi samo hodila po svetu, spoznavala ljudi in se učila od njih.
Gregor: Tako se soočiš s strahom za preživetje, spoznala sva, da nočeva delati zato, da bi preživela, ampak le iz srca. Zato sva sklenila, da greva, pa tudi če umreva na poti.
Agni: Dala sva si rok pet tednov, da dokončava vse, in v tem času sva zaslužila več denarja kot kdaj koli prej. Plačala sva dolg, ostalo pa nama je še tisoč evrov za pot. Po dveh mesecih sva imela le še štiristo evrov in ugotovila sva, da imava vsakič, ko si v trgovini kupiva hrano za pet evrov, neprijeten občutek, da nama bo zmanjkalo denarja, zato sva sklenila, da ne bova več kupovala hrane. Na nahrbtnike sva si dala napis »3000 kilometrov peš brez denarja«, začela sva hoditi in odkrila načine, kako priti do hrane, ne da bi plačal zanjo.
Gregor: Ti si prva na tržnici vprašala, ali lahko vzameva paradižnik, ki ga je branjevka metala v smeti. Takrat sva prvič dobila zabojček zelenjave zastonj.
Agni: Potem pa sva v trgovinah s sadjem in zelenjavo in v pekarnah spraševala, ali imajo kaj za v smeti.
Gregor: Če sva spala pri kom, sva mu vedno povsem napolnila kuhinjo z zelenjavo (smeh).
VSAK VEČER JE KOT BOŽIČNI VEČER
Gregor: Od stvari, ki jih nisva imela, sva si najbolj želela jesti palačinke.
Agni: Veliko sva uporabljala zakon privlačnosti; ko sva si nekaj zaželela, sva to kar dobila. Dobila sva čokolado, med, avokado, najbolj smešno pa je bilo, ko sva si nekoč zaželela palačinke z nutelo; ko sva čez dvajset minut hodila po nekem mestu, je za nama pritekla ženska in vprašala, ali bi jedla palačinke s čokolado z njihove stojnice (smeh).
Gregor: Takšne stvari so se nama ves čas dogajale, najprej sem bil presenečen, potem pa sem to že skoraj pričakoval (smeh).
Agni: Temu, da greš zvečer iskat hrano, se reče lov na zaklade, vsakič se počutiš, kot da je božični večer, ko ti dajo darilo in ne veš, kaj boš dobil (smeh).
Gregor: Če sva spala pri kom, sva mu vedno povsem napolnila kuhinjo z zelenjavo (smeh).
Agni: Jaz sem prve tri mesece ves čas nosila hlače za hribe, s seboj nisem imela nobene seksi obleke in sem malo izgubila občutek, da sem ženska, zato sem si potem kupila pajkice in dve tuniki (smeh).
OSTANKI ZA KURE IN ZAJCE
Gregor: Če sem na primer hrepenel po palačinkah s čokolado, sem si predstavljal, da jih jem, in ta občutek me je povsem napolnil. Naučila sva se, da ne smeš biti navezan na to, kako se bo nekaj zgodilo. Če lahko sprejmeš, da tega morda nikoli ne boš dobil, stvari same pridejo do tebe v pravem trenutku. Lahko se ves dan žreš, kje boš spal in koga boš na ulici vprašal za prenočišče, a bolje je, da si zamisliš, kaj si želiš, se s tem ves dan ne ukvarjaš in zvečer še hitreje dobiš prenočišče.
Agni: Le ena preizkušnja na poti je bila težka. Potem ko sva že tri dni spala zunaj, sva zvečer našla odličen prostor na zavrženih blazinah, bilo je, kot da bi spal na ležišču, povsem drugače od spanja na vrečah za smeti, kot sva spala sicer … In ravno ko sva se vsa vesela ulegla, je začelo deževati. Hodila sva do štirih zjutraj, potem pa sva dve uri čepela pod streho na betonu pred banko. Takrat me je res strašno zeblo.
Gregor: Jaz sem bil tako utrujen, da sem kar sede zaspal.
Agni: Vse me je bolelo, v štirih dneh sva naredila 150 kilometrov in ves čas spala na trdem.
Gregor: A pri meni je tako, da fizične bolečine sploh niso primerljive s tem, kako težko mi je koga prositi za kaj. Zelo dobro se spomnim, kako je bilo, ko sem šel prvič vprašat za hrano, prosit sem šel za falafel. Ves čas sva jedla hladno surovo zelenjavo in sadje, zelo sva si želela česa toplega, jaz sem dvajset minut stal pred lokalom in se tresel, Agni me je spraševala, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, jaz pa sem se bal, da me bodo zbrcali ven, se mi smejali, se do mene vedli kot do brezdomca … Potem sem odšel v lokal in ko sem prišel na vrsto, me je možakar ogovoril s takšno toplino, da mi ni bilo več težko. Razložil sem mu najino zgodbo in z veseljem nama je pripravil topel obrok. Ta strah je torej povsem neutemeljen, saj je na drugi strani le človek.
Agni: Velikokrat sva se vprašala, zakaj je človeku na tržnici manj nerodno prositi za ostanke z izgovorom, da so za tvoje kure ali zajce, in ne zate.
Prehodila sva 3600 kilometrov, hodila sva po Franciji in Španiji. Malo me je bilo strah vrnitve v Slovenijo, saj s takšno filozofijo laže živiš stran od ljudi, ki te poznajo že od prej, v neznanem okolju si lahko kdor koli.
KO STRAH IZGUBI VSO MOČ
Agni: Prehodila sva 3600 kilometrov, hodila sva po Franciji in Španiji. Malo me je bilo strah vrnitve v Slovenijo, saj s takšno filozofijo laže živiš stran od ljudi, ki te poznajo že od prej, v neznanem okolju si lahko kdor koli. V spominu sva imela, da so v Sloveniji vsi negativni in govorijo le, da se nič ne da narediti in da sva nora, izkazalo pa se je, da sva tudi tu lepo sprejeta.
Gregor: Ljudje so navdušeni.
Agni: Slovenija ni več takšna, kot sem jo imela v spominu, tudi tu se stvari premikajo, veliko je dobrih projektov. Trenutno se premikava po Sloveniji, imava predavanja, z ljudmi deliva, kar sva sama dojela, torej kako pustiti za seboj strah in slediti srcu. Tudi tu spiva pri ljudeh …
Gregor: Glede hrane pa še spoznavava, kako jo dobiti.
Agni: Ne bojiva se, da bi ostala brez vsega, se bo že zgodilo kaj.
Gregor: Tudi naju je bilo strah kar iti brez denarja, a saj imava noge, lahko se premakneva, ljudje hodijo brez vsega, torej je mogoče. Seveda je nevarnost, da zboliš, a to se ti lahko zgodi tudi tu. Tako strah izgubi svojo moč.
Agni: Strahove sproti odkrivava in se z njimi soočava.
Gregor: Noge naju začnejo hitro srbeti in se morava premakniti, gotovo bova morala kmalu kam v neznano. A se nočeva omejevati s cilji, koliko bova prehodila in v kolikšnem času, to je povsem nesmiselno. Včasih človeku ustreza hoditi, drugič se moraš ustaviti, kdaj hočeš biti v družbi, drugič iščeš samoto. Nočem, da je to, da bi prehodil 10.000 kilometrov, vse, kar sem, to je le delček mene.
_______
Spremljajte njuno zgodbo na walkfearless.org ali na njunem FB. Če bi ju radi spoznali ali pobrskali po modrostih, ki sta jih nabirala na poti, si poglejte tudi termine za njune delavnice.