Foto: Mateja Janežič
Barviti mehiški polotok Jukatan
MÚSICA POR FAVOR
Mogoče tokrat začnem na koncu. Sedim za mizo in jem tipično slovensko kosilo. Pire krompir, polpete v paradižnikovi omaki, zraven zelena solata. Le pred kakim dnem sem še namakala koruzni čips v gvakamole. Avokado je tam božanski. »Me gusta mucho Mexico.« Smeje in s ščepcem otožnosti začnem pripovedovati zgodbo prijateljici. Res mi je bila všeč. Mehika. Pravzaprav govorim o Jukatanu. Ustvarila sem si nekaj sider, ki me bodo vedno ponesla tja. Muzika. Salso igrajo, poslušajo, pojejo, plešejo kadar koli in kjer koli. Avokado in koruzni čips. Pa okus in vonj limete. Pa kombinacija živo roza morja in nebeške modrine. O tej dogodivščini napišem celotno poglavje. Začnem pa lahko s čarobnim karibskim jutrom. Bel pesek, rahlo pljuskanje toplega morja, na eni strani srebrna luna, na drugi prebujajoče se sonce. Tako se je začelo. Kičasto.
Mestna plaža na Isla Mujeres
A če odmislim vrvež, me je ta karibski otok čisto malo začaral.
No, skoraj. Če preskočim prvo noč v Cancunu in hiter dopoldanski odhod proti pristanišču Porto Juarez (ali Grand Porto), kjer se vsakih 20 minut na trajekt odpravi množica turistov. Destinacija: otok Isla Mujeres. Ker nas je še malo mučila časovna razlika, sva se drugo jutro z mojo skorajpetletnico že ob šestih odpravili na plažo. Blažen občutek miru, tišine in blagodejnosti toplega jutra. Turistov ni še nikjer. Srečali sva le nekaj ribičev, gospoda, ki je čistil velike roza školjke, in kopico naplavljenih rib, ki so jih kljunčkali galebi.
KARIBSKI SLOWMOTION – PRVA SKRIVNOST
Isla Mujeres se prebudi po deseti. Turisti pridejo tudi na dnevni izlet iz Cancuna. A če odmislim vrvež, me je ta karibski otok čisto malo začaral. O plažah s turkiznim morjem in belim peskom ne gre izgubljati črtovja. Potopila sem se v njihov upočasnjeni ritem in okuse. Ceviche je moja najljubša jed – solata iz morskih sadežev ali ribe, z zelenjavo in avokadom ter limetinim sokom. Vam izdam svojo prvo skrivnost? Tako, čisto popolno smo jedli en večer v stranski, neobljudeni ulici, v Javi’s Cantina. In kot sem pri okušanju po Jukatanu ugotovila, tudi najboljšo na potovanju.
Ceviche na posteljici iz gvakamole
Tako, čisto popolno smo jedli en večer v stranski, neobljudeni ulici, v Javi’s Cantina. In kot sem pri okušanju po Jukatanu ugotovila, tudi najboljšo na potovanju.
Prometa je veliko, čeprav na otoku skoraj ni avtov. Zganjajo ga turisti z golf avtočki. En dan smo izlet po otoku naredili tudi mi. Ustrezalo mi je, da gre zelo počasi, z vetrom v laseh v miru uživaš v spektakularnih razgledih.
Golf avtočki in motorji na ulicah Isle Mujeres
ŽELVE IN DŽUNGLA – DRUGA SKRIVNOST
Po treh dneh slowmotiona smo dali v višjo prestavo. V Cancunu smo najeli avto in švisss, že smo odkrivali majevske piramide, podzemne jame, mesta in neskončne plaže. Ceste so urejene, varne, na trenutke povsem prazne. Največja gneča je le na majevski rivieri. Potem turistov kar naenkrat zmanjka. Zato smo od hotelirske in šopingerske Playe del Carmen hitro pobegnili. Le pol ure vožnje pozneje smo našli čudovit biserček, ki ga očitno poznajo samo domačini. Xcacel. Tako se imenuje plaža. In to je že druga skrivnost, ki jo delim z vami. Zakaj je posebna? Poleg tega, da na njej ni niti turistov niti barov, je to naravni rezervat za želve. Od aprila do oktobra tam nesejo jajca in lahko spremljate, kako se želvice kobacajo proti morju. Mi smo bili še prezgodnji in te sreče nismo imeli.
Plaža Xcacel
Je pa zato čisto zraven še en skrit dragulj. Xcacelito cenote. Skrita med bujnim rastjem čaka jama ali vodnjak ali vrtača s sladko vodo. Jukatan je sicer prepreden s podzemnimi tokovi sladke vode in različnih, zelo turističnih jam (cenote) je ogromno. Če vas ne moti, da vas vmes malo požgečkajo prijazne ribice, boste uživali v prijetni ohladitvi sredi džungle.
V mesto Tulum ljudje ponavadi hitijo, da si ogledajo ostanke mesta starodavnih Majev. Ker je to edino najdbišče čisto ob turkiznem morju, pritegne veliko obiskovalcev.
Ostanki majevskega mesta v Tulumu
V mesto Tulum ljudje ponavadi hitijo, da si ogledajo ostanke mesta starodavnih Majev. Ker je to edino najdbišče čisto ob turkiznem morju, pritegne veliko obiskovalcev.
A meni je bil ljubši center mesta Tulum. Ena glavna ulica, kjer so bari in restavracije drug zraven drugega, le korak ali dva stran pa vas pričakajo – jaz sem jim rekla indijske ulice. Nizke stavbe, prašne ceste, igre otrok pred hišami, potepuški psi … Pa to ni bila edina asociacija na Indijo. Še najbolj me je navdušila barvitost Jukatana. Tako intenzivnih barv oblačil, zgradb, avtomobilov, hrane, narave … nisem videla vse od Indije.
Narava je tu res imenitna. Le malo se moraš potruditi, če hočeš stvari videti sam, in ne v spremstvu drugih turističnih ovčic na kakšnem organiziranem in precej zasoljenem izletu.
PIRAMIDA IN JAMA – TRETJA SKRIVNOST
Na poti proti mestu Coba, smo šli pogledat še eno jamo – namig smo dobili od domačinov. Še prej smo se povzpeli na eno izmed redkih majevskih piramid Coba, kjer to lahko narediš. Na najbolj turistično Chichen Itza pač ne moreš. Navkreber smo šli kot gazelice, razgled na džunglo je bil čudovit, navzdol pa smo vsi trije raje oponašali hitrost koale in se močno držali edine, že zguljene vrvi.
Piramida Coba
Navkreber smo šli kot gazelice, razgled na džunglo je bil čudovit, navzdol pa smo vsi trije raje oponašali hitrost koale in se močno držali edine, že zguljene vrvi.
Potem smo potrebovali ohladitev. Po kakšni uri smo jo našli na odmaknjeni haciendi, do katere vodi del poti po makadamu. Uganili ste, da tam ni bilo turistov. Za haciendo San Lorenzo pa stoji skrivnostna jama. Mlada domačinka nas je peljala do nje, nam pokazala veličasten razgled od zgoraj in nas za 70 pesosov po stopnicah pospremila do jame. Tam pa čudoviti odsevi vodne gladine, z dramatičnostjo visečih korenin dreves, ki se tako napajajo z vrelcem življenja. Globina vode je 60 metrov in je primerna tudi za kopanje. Rajsko. Če vas ni strah višine ali globine.
Jama (cenote) ob haciendi San Lorenzo
Vsak dan sem se zbudila z občutkom, da nas čaka nekaj lepega. Magično pa je, ker se je to vedno znova uresničevalo. Mogoče imajo prste vmes ti modreci Maji.
Vsak dan sem se zbudila z občutkom, da nas čaka nekaj lepega. Magično pa je, ker se je to vedno znova uresničevalo. Mogoče imajo prste vmes ti modreci Maji. Valladolid. Barvito mestece. Srčkano. Vse hiše so nizke in pisane. Tako nam je bilo všeč, da smo ostali nekaj dni.
Pisane ulice Valladolida
Že prvi večer smo na glavnem trgu odkrili tržnico, na kateri različni ponudniki kuhajo hrano. Recimo ji mestna jedilnica, ker je bilo tam tudi veliko domačinov. Hrana je bila pristna jukatanska, zelo okusna in zelo poceni. Limetina juha s piščancem – kar sline se mi cedijo. Vrhunsko jo je pripravil gospod Canul – Loncheria Canul. Dvakrat sem jo jedla.
Loncheria Canul v ‘mestni jedilnicii’
Limetina juha s piščancem – kar sline se mi cedijo. Vrhunsko jo je pripravil gospod Canul – Loncheria Canul. Dvakrat sem jo jedla.
V tem mestu živita tudi zelo posebna Američana. Zbiratelja. Še bolj posebna pa je njuna Casa de los Venados. Vsako dopoldne si lahko v spremstvu vodnika ogledate hišo, polno umetniških zbirk lokalnih in predvsem mehiških umetnikov. Vsak kotiček je poln detajlov, v katere lahko dolgo zreš in jih občuduješ. Vstopnina je le donacija za različne projekte, ki jih gospod in gospa podpirata.
Strop v hiši Casa de los Venados
Detajli v hiši Casa de los Venados
Ustavili smo se prav ob robu ogromnih solin in roza barva je v kontrastu z nebeško modrino še enkrat buhnila v nas. Imeniten prizor narave!
ROZA MORJE – ČETRTA SKRIVNOST
To jutro smo vstali precej zgodaj. Čeprav smo zaspanci, pa smo se tega izleta zelo veselili. Zakaj? Ker smo upali, da bomo videli roza morje. Bizarno, a hkrati vznemirljivo. Iz Valladolida smo se odpeljali do ribiške vasice Rio Lagartos. Že ob devetih zjutraj smo bili na čolnu – najeli smo svojega z vodnikom v Ria Maya – in pluli po plitvini ter v bližini mangrov. Uživali smo ob pogledih na pelikane, ki so plahutali mimo našega čolna, pa kormorane, krokodile in tudi roza flaminge. Tu jih je predvsem od aprila mnogo.
Roza flamingoti
In če smo že pri roza barvi … Ja, našli smo tudi roza morje. S čolnom smo se pripeljali do solin, ki so na določenih delih intenzivno roza barve. Za ta odtenek poskrbijo rakci, ki jih ima morje Mehiškega zaliva v izobilju. Ko razpadajo njihovi ovoji, puščajo barvo v morju oziroma solinah. Ker mi avanturistični duh ni dal miru, smo se še z avtom odpravili proti sosednji vasici Las Coloradas. Ustavili smo se prav ob robu ogromnih solin in roza barva je v kontrastu z nebeško modrino še enkrat buhnila v nas. Imeniten prizor narave!
Soline v Las Coloradas
Ja, našli smo tudi roza morje!
»Bienvenidos al Carnaval!« je odmevalo po ulicah večernega Valladolida. Tu pač pustni karneval vzamejo resno in plešejo in se zabavajo ves teden. En večer smo tudi mi poplesavali v ritmih salse, s starimi in mladimi, domačini in turisti.
OTOK HOLBOX – PETA SKRIVNOST
Za konec smo si prihranili najboljše. Najbolj pristno. In ker je bil karneval, tudi najbolj glasno. Otok Holbox ni karibski. Namaka se v Mehiškem zalivu. Njegova posebnost je čas. Tam teče počasi. Ali pa vsaj domačini dajejo ta občutek. Cest je le nekaj in še te niso asfaltirane. Avtov ni. Spet so tu golf avtočki in kolesa. Nastanitev je dovolj, od hostlov do visokocenovnih letovišč. A na otoku živi le dobrih tisoč domačinov. Ob februarskem karnevalu se številka ljudi vsaj potroji.
Karneval na Holboxu
Za Slovence je znano, da se skrivamo po najbolj odročnih kotičkih sveta. Tudi tu najdete hostel Tribu, ki ga vodita Slovenka Mia in Italijan Davide.
Mia in Davide in labradorec Mango
Za Slovence je znano, da se skrivamo po najbolj odročnih kotičkih sveta. Tudi tu najdete hostel Tribu, ki ga vodita Slovenka Mia in Italijan Davide.
S svojima sinovoma in labradorcem Mangom so nas velikodušno sprejeli in nam razkrili nekaj otoških skrivnosti. Skupaj pa smo uživali v večdnevnem karnevalu. Navada je, da se domačini organizirajo v skupine, se tematiki primerno oblečejo v kostume in ves dan in dolgo v noč hodijo po ulicah ter prepevajo in plešejo. Mia pravi, da si besedila pesmic izmislijo sami, velikokrat pa gre za opravljive teme o sootočanih. Veliko smeha je zato, pa tudi zardelih lic.
Hostel Tribu
In kaj je še zadnja skrivnost, ki jo lahko delim z vami? Spletite pajkovo mrežo … Ha, ha, ni treba.
Viseče mreže nam morjem – Holbox
Visečih mrež je po vsem otoku, tudi po vsem Jukatanu, res veliko. Tam so za vas. Domačini jih nesebično delijo z vsemi, potrebnimi počitka. Privoščite si jih. Aaaaa, kako prija!
Viseče mreže vsepovsod. Ahhh, kako paše:)…
_________
Nujne potrebščine za potovanje po Jukatanu: mobilna banka Abamobi, obročna kartica Visa Electron in zavarovanje zlorabe plačilnih kartic. Brezplačni Abafon 080 1 360
_________
Povzeto po članku Pobeg, revija Goodlife, marec 2017
_________
