Avstrijski zvezdniški smučarski cirkus

Goodlife12. 12. 2017

Foto: Josef Mallaun in Wolfgang Weinhäupl

UMETNOST SMUČANJA S HUMORJEM

Belo, vse tako kristalno belo. Vdihnem in izdihnem ledeno svežino in se zazrem po s soncem obsijanem smučišču v Kitzbühelskih Alpah. Najbolj sproščajoč kraj na svetu, pomislim. Odrinem se na svojih zvestih smučkah in že valovim po beli pokrajini s čudovitim gorovjem pred sabo in toplim soncem, ki me greje v hrbet. Smučarska steza Streif ni ravno mačji kašelj, še več, hitrost mi požene adrenalin v kri, ki me v tistem trenutku (zgolj v glavi) spremeni v resnično profesionalno smučarko. Ob koncu steze pa si lahko celo predstavljam vzklike navijačev, ponos in iskreno veselje vseh ljubiteljev, ki so prišli podpirat smučarske legende, kot so Toni Sailer, Franz Klammer in Hermann Maier, ki s svojimi nepozabnimi vožnjami še danes ohranjajo mit o kitzbühelskem Streifu.

Proga Streif

Zbudila sem se v čarobnem hotelu Erika, zgrajenem v mojem najljubšem umetnostnem slogu, art nouveauju. Tradicionalnost in edinstvenost arhitekture zgradbe, zgrajene leta 1897, sta že od začetka moje nastanitve bogatili mojo izkušnjo s sončnimi barvami in vzorci, pa se je moj dopust šele dobro začel. Ker pa slavni Kitzbühel ponuja mnogo več kot hvalevredno arhitekturo, sem pri zajtrku spila obvezno kavo, si namazala kruh z maslom in marmelado, vse skupaj hitro zmazala in se odpravila v stari center, ki je le nekaj minut od hotela. Nekaj preprostih uric sem preživela kot prava turistka, s fotoaparatom in mestnimi znamenitostmi. Tudi kakšen zloglasen selfi za Instagram je bil objavljen tu pa tam. Vseeno moje potepanje ni trajalo prav dolgo, saj sem že morala hiteti na smučišče; s skupino nadobudnih amaterskih smučarjev so nas poučili o nekoč okornem prevoznem sredstvu v snegu, ki se je prelevilo v strasten šport in smučarsko zgodbo o uspehu.

ŠARMANTNI RDEČI ANORAKI

»Mathias Zdarsky je veliko ime avstrijske smučarske zgodovine,« je pripomnil vodnik in zgodbo začel pripovedovati prav na začetku, ko je Avstrijcu leta 1905 prvemu uspelo, da se je na preprostih lesenih deskah spustil po strmini in si za spremembo smeri pomagal z dolgo palico. Kmalu potem so začela potekati prva smučarska tekmovanja – po hribu navzgor, po hribu navzdol in čez raven teren. Do prelomne revolucije pa je prišlo nekaj let kasneje, ko sta Hannes Schneider in Toni Seelos iznašla lok na robnikih in vzporedni lok. Zanimivo je bilo tudi izvedeti, da sta dve na prvi pogled dokaj preprosti iznajdbi povzročili prelomnico v športnem svetu, ki ga je takoj nato zajelo novo gibanje: ustanovljene so bile številne šole smučanja, med katerimi je bila tudi prva smučarska akademija Hannes Schneider v Sankt Antonu ob Arlbergu. Avstrija je s tem postala nov alpski smučarski cirkus, saj se je Austrian Way of Skiing razširil vse do Japonske in v Združene države Amerike – in v 50. letih prejšnjega stoletja dvignil veliko prahu: športnik Stephan Kruckenhauser je namreč izumil tehniko smučanja wedel. »To pomeni, da smučar v hitrih, kratkih lokih in z nogami skupaj elegantno vijuga po smučarski stezi navzdol. Ti časi so že zdavnaj mimo: danes je najbolj razširjena tehnika karving – to so loki v velikem radiju, pri čemer se smučar opira predvsem na robove smuči,« je dodal vodnik in s kratkimi gibi pokazal osnove. Avstrijske šole smučanja ter njene tehnike so svetovno priznane, tega ni bilo treba posebej poudarjati, saj to vsi dobro vemo. Njihovi rdeči anoraki so že več desetletij pečat dobre kakovosti in niso zgolj simbol profesionalnosti, ampak tudi nadarjenosti, da posredujejo umetnost smučanja s humorjem, šarmom in lahkotnostjo – po avstrijsko pač.

»Zaspala sem le pet minut po koncu filma in celo sanjala o tekmovanju na svetovnem pokalu in lastnem premagovanju Streifa pred več tisoč ljudmi. Evforija. Popolna evforija.«

Čarobno gorsko mesto Kitzbühel

NJENA VISOKOST STREIF

Po kratkem bližnjem srečanju z zgodovino avstrijskega priljubljenega športa smo odrinili na smučarsko stezo Streif. Seveda sem že slišala, kako visoko je (3312 metrov), vendar pa mi višina še ni vzbudila tolikšnega strahospoštovanja, vse dokler nisem stala blizu vrha. Tako sem si z lahkoto predstavljala Franza Klammerja ali Hermanna Maierja Herminatorja, legendi, kako mimo mene, nespretne smučarske ljubiteljice, s stoodstotno predanostjo drvita proti zasluženi medalji. Smukaški dogodek na gori Hahnenkamm pa ni z rdečo barvo označen le v koledarjih smučarskih atletov. Vsako leto je tukaj mogoče srečati znane osebe z vsega sveta, ki navijajo za svoje favorite. Stalni gost edinstvenega dogodka je tudi Terminator Arnold Schwarzenegger. Tudi letos lahko predvidevamo, da ga bomo videli, in si v glavi zavrtimo dobro znano frazo: »I’ll be back.«

Ko sem se končno dovolj nasmučala in nadihala ostrega, osvežujočega avstrijskega zraka, je že zašlo sonce, nujno pa sem potrebovala skodelico toplega brusničnega čaja, toplo posteljo in dober film. Morala sem se namreč naspati, saj smo naslednji dan nameravali odriniti proti Schladmingu. Že od srednje šole nisem bila ravno ljubiteljica nemškega jezika, sploh kadar je bilo treba ponavljati vse oblike glagolov, zmeraj pa sem bila ljubiteljica tujih festivalskih filmov. Tamkajšnje osebje mi je predlagalo, če sem že tukaj, naj si ogledam film Streif – One hell of a ride, ki daje vpogled v zakulisje megadogodka na gori Hahnenkamm v Kitzbühelu. Zgodba govori o petih smučarjih, ki se dvanajst mesecev pripravljajo na najpomembnejše tekmovanje svoje kariere. Bila sem resnično pozitivno presenečena in odkrila, da združenje mojih dveh strasti (smučanja in filmov) z lahkoto pretehta moj rahli odpor do jezika. Zaspala sem le pet minut po koncu filma in celo sanjala o tekmovanju na svetovnem pokalu in lastnem premagovanju Streifa pred več tisoč ljudmi. Evforija. Popolna evforija.

Kultni Schladming in v ozadju gora Planai

KULTNI STATUS SCHLADMINGA

Zjutraj me je spet zbudilo tirolsko sonce, ki daje goram v jutranjih urah prav poseben zlatorumen lesket. Po obilnem zajtrku, pri katerem smo se poleg odlične hrane vsi iskreno nasmejali angleškemu gospodu, ki se je sarkastično norčeval iz ženine jutranje rutine, smo se skupaj odpravili proti štajerskemu Schladmingu. Podoben kultni status, kot ga ima smučarska steza Streif, ima namreč tudi tamkajšnji legendarni nočni slalom na gori Planai. Po kratkem sprehodu skozi mesto smo se odpravili proti gondoli, da nas je odpeljala naravnost na osrednje smučišče. Ves dan smo smučali v dobri družbi na toplem soncu in nestrpno čakali na večerno spektakularno zabavo, ki jo ponuja 4-Berge-Skischaukel, to je steza, ki vodi čez štiri sosednje gore s povezanimi smučišči. Obiskovalci lahko tam svoje smučarsko znanje vselej preizkusimo na avstrijskih stezah za svetovni pokal in teh je kar nekaj: Saalbach-Hinterglemm, Flachau, St. Anton am Arlberg in Hinterstoder. V Schladming smo se napotili v prvi vrsti zaradi zimskih športnih radosti, a smo se prav vsi resnično zaljubili v idilično vzdušje pokrajine. Kljub tehničnemu napredku in najmodernejši ponudbi smo lahko še vedno občutili umetnost tradicionalnega šarma, ki ga Schladming kot legendarni zimski športni kraj z lahkoto ohranja. Zato smo se tudi odločili obiskati Rudija Stockerja, višjega vodjo hotela v Schladming Rohrmoosu, ki je v svojem dolgem življenju doživel veliko in nas je sprejel z odprtimi rokami. »Prvi stroj za smučarske steze sva z bratom naredila iz traktorja,« se je spominjal. »Nanj sva preprosto pritrdila leseno lopato.« Rudijev oče je svoje goste vozil na goro še s kočijo z volovsko vprego, prva smučarska steza te regije pa je bila leta 1960 pripravljena ročno. Danes uživa Schladming zaradi dveh svetovnih prvakov v alpskem smučanju in več kot 30 tekem za svetovni pokal kot zimsko športno središče poseben olimpijski mednarodni ugled. In Rudi? Z več kot 80 leti še vedno stoji na smučeh in to se prav kmalu verjetno ne bo spremenilo.

Odlična smuka v Pyhrn-Prielu

AKSEL NA LEDU IN ŠOK V SAVNI

V poznih urah smo se prijetno izčrpani z nasmehi do ušes vrnili v Kitzbühel in kot majhni otroci, ki so ravno prišli od rojstnodnevne zabave, popadali v postelje. Ostal nam je namreč le še en dan in želeli smo izkoristiti ves njegov potencial.

Poleg smučanja sem strastna oboževalka umetnostnega drsanja. Moj najljubši poletni šport je rolkanje, pozimi pa trd beton z veseljem zamenjam za led. Čeprav najbrž ne ravno najbolj elegantna, vseeno obožujem občutek popolne kontrole nad lastnim telesom in izvajanje preprostih akrobacij, ki sem se jih naučila z leti. Kot otrok, ki so ga spustili v Čarlijevo tovarno čokolade, sem se veselila zadnjega dne in obiska športnega parka Mercedes-Benz, ki gosti ogromno drsališče. Že dolgo se nisem tako smejala, ko sem gledala svojo sestro, kako poskuša izvesti kompleksni dvojni aksel. Bilo je pet poskusov in vsak se je končal na tleh ob mojem preglasnem krohotanju. Spominsko kartico na telefonu sem popolnoma zapolnila s slikami in videoposnetki njenih tragikomičnih poskusov na ledu, ampak upravičeno. Še danes me nasmejejo. Ker pa zimske počitnice niso prave počitnice brez potenja v savni s sivkino aromo, smo se pred odhodom odločili še na hitro skočiti v vodni svet Aquarena. Savna, ledena voda, savna, ledena voda. Najbolj prijeten šok za telo, kar jih obstaja. Vsi poznamo tisti občutek po savni, kot da smo se odpočili za deset let vnaprej in nazaj, in ravno to je bila tudi odlična popotnica za pot proti domači deželi.

Vso vožnjo proti domu sem gledala skozi okno. Kot da bi hotela z očmi zaobjeti celotno pokrajino, celotno izkušnjo in domov odnesti vse, kar me je v tako kratkem času napolnilo s čistim veseljem in neusahljivo željo po vrnitvi. Morda je zato vsaka nova izkušnja, novo potovanje, nova ljubezen tako grenko-sladka. Svet lahko odkrivamo le enkrat. Še dobro, da je tako velik.

_______