MARJAN BATAGELJ • Predsednik uprave Postojnske jame

Eden najuglednejših slovenskih podjetnikov, predsednik uprave Postojnske jame, Marjan Batagelj, je kot otrok jamo občudoval v knjigi Čudesa sveta, čez desetletja pa so mu usoda, trdo delo, splet okoliščin in sreča namenili, da je postal njen upravitelj. Pravi, da se še vedno počuti kot otrok, ki je listal tisto knjigo. O Postojnski jami govori tako vživeto in poetično, da se človeku njegova ljubezen do narave usede v srce.

Že kot otrok ste jo ljubili, in ko ste ugotovili, da bi njena usoda lahko šla v napačne roke, ste se odločili tvegati tako rekoč vse svoje osebno premoženje. Kaj vas je gnalo v to?

Čustva so zelo zanimiva reč in se vzpenjajo nad razum. Prizadelo me je, ko so mi kot domačinu govorili, da bi jamo lahko upravljal nekdo, ki je nima rad in je ne razume. Tako sem iz svetovalca pri njeni prodaji postal kupec. Takrat ni nihče verjel vame. Vedel sem, da bomo morali obnoviti hotele in preostalo infrastrukturo, in želel sem, da bi Postojnska jama spet postala prepoznana kot sedmo čudo sveta, kar je zame vedno bila. Ko sem podpisal pogodbo, sem vedel, da nimam druge izbire. Verjel sem vase. Zelo sem bil užaljen, ko so o naši jami slabšalno govorili kot o luknji. Kdor pozna njeno lepoto, o njej govori v presežnikih. Narava je v svoji stvaritvi vedno popolna, in če nekdo o jami govori kot o luknji, pomeni, da jo upravlja zelo slabo. Jaz je ne morem spreminjati, lahko jo le prikazujem in interpretiram v njeni lepoti. Tudi ko smo obnavljali hotel Jama, sem želel, da njegova oblika izraža dušo jame, in to nam je uspelo.

»Najsrečnejše ljudi sem videl na Kubi in v Butanu, državi z največjim indeksom sreče.«

Ste s težkim srcem izstopili iz cone udobja, ko ste zastavili vse svoje imetje in verjeli, da vam bo uspelo?

Izjemno močno sem verjel, da se mi ne more nič zgoditi. Če bi preveč razmišljal o posledicah napačne odločitve, bi verjetno delal v krču, ne bi bil stoodstoten v svojih odločitvah. Bil pa sem popolnoma neobremenjen in sproščen. Ko izgubiš vero v nekaj, izgubiš energijo in naboj. O svoji odločitvi nisem nikoli dvomil, ker sem podjetje kupil s svojim denarjem in se nisem zadolževal. Če bi na nakup gledal ekonomsko in se bal neuspeha, bi ljudje to čutili. Sproščenost v poslu je enaka sproščenosti v športu. Le sproščen boš dosegel najboljše rezultate. Ko si v krču, si morda ne boš dovolj upal in boš tekmo odigral polovično. Že deset let sem sproščen v tem, kar delam, z vero vase pa dajem ljudem tudi upanje. Vse, kar lahko vidite, je delo mojih sodelavcev. Dogovorili smo se, da bomo delali za jamo in za goste in bomo do njih prijazni. Zavedajo se tudi, da bo vsak delavec varen in dobro plačan.

Nekoč ste povedali, da je zaslužek samo posledica zadovoljnih gostov …

Natanko to. Ko upravljaš nekaj tako pomembnega, moraš biti pazljiv pri razmerju med ceno in kakovostjo. Verjamem, da je za marsikoga vstopnina v jamo predraga, po drugi strani pa bi bilo nedopustno, da bi naravno vrednoto in kulturno dediščino razprodajali. S tem bi razvrednotili nacionalni simbol. Če se sami ne cenimo in ne govorimo o svoji lepoti v presežnikih, ji ne damo cene, nam tega tudi drugi ne bodo priznavali. Ljudje so v različnih časovnih obdobjih jamo prepoznavali kot nekaj izjemnega in je nimam pravice obravnavati kot ekonomsko kategorijo.

»Butičnost in butični turizem sta nekaj, kar ima dušo, je izkušnja, pri kateri dobimo pozornost osebja in storitev.«

Torej ima veliko srečo, da jo vodite prav vi.

Ali pa imam jaz to srečo. S srečo je tako: če jo imaš, je ne izrabljaj. Tako o njej govorijo ljudje z dobrimi nameni, saj svojih uspehov ne pripisujejo zgolj sebi, temveč tudi sreči. Ko si upravitelj naravne in kulturne dediščine, si samo njen služabnik. Moti me, ko ljudje govorijo o moji jami. Jama ni moja, je državna, jaz sem le njen ponosni upravitelj, njen zelo drobni in minljivi del. Ponosen sem, da mi je bila zaupana ta vloga, in upam, da bom to počel najbolje. Veste, narava ima spomin. Če si do nje prijazen, ti bo vrnila enako. Obstajajo nerazumljive nevidne energije, ki ustvarjajo svet. Vse življenje hodim v jamo s spoštovanjem.

Mislite, da bi Postojnska jama začela propadati, če se ne bi takrat angažirali?

Prelomni trenutek je bil, ko sem v časopisu zagledal fotomontažo na Jamskem dvorcu z napisom Kolosej in prebral izjavo zainteresiranega kupca, »da je to edini film, ki ga enkrat kupiš in ga v dvajsetih letih, kolikor traja koncesija, predstaviš polmilijonkrat«. Ko sem slišal, da ima nekdo jamo za film, ki ga prikazuje, mi je bilo vseeno, če bi bila kupnina za dvajset milijonov višja. To je bila zame kot geografa, etnologa in regionalnega načrtovalca največja žalitev. Takrat so se zanjo zanimali tudi Kitajci, kar bi, če bi jo kupili, pomenilo nova kitajska pravila. To se mi ni zdelo prav, saj gre za narodov ponos naravne in kulturne dediščine, ki se mora izražati tudi pri lastniku ali upravitelju. Na naravno vrednoto je nevarno gledati kot na ekonomsko kategorijo. Je svetovno čudo. Da jo bomo ohranili, smo se zavezali k trajnosti.

»Ko upravljaš nekaj pomembnega, moraš paziti na razmerje med ceno in kakovostjo.«

Pravite, da je zasebno lastništvo ključno za uspeh podjetja. Državna podjetja, ki se sicer res napajajo iz državnega proračuna, naj bi praviloma veliko bolje skrbela za socialno varnost svojih zaposlenih. Je zadovoljstvo vaših zaposlenih vaša poslovna prednostna naloga? Namenjate jim namreč kar trideset odstotkov prihodka.

Na zaposlene moraš gledati kot na svoje prijatelje. Če boš nanje gledal kot na svoje podrejene, ne boš daleč prišel. Danes so človeški viri kapital in vsa dela so pomembna. Na podjetje gledam kot na svojo družino, v kateri nikogar ne zapostavljam. Zaposlenim dajem varnost in varno delovno mesto, in dokler bom jaz tukaj, ga ne bodo izgubili. Zaupamo si, si pomagamo, ko pa nekaj zaslužimo, to med seboj tudi delimo. Svoji hčerki vzgajam tako, da bosta to kulturo prenašali naprej.

Kdaj ste ugotovili, da ste uresničili svoje sanje?

Okolica mi je povedala, da sem jih uresničil. Jaz niti ne vem, ali jih bom sploh kdaj.

Kako je biti na vrhu?

Dolgčas je. Bolj ko se vzpenjaš proti vrhu, bolj si sam. Niti ne zato, ker bi izključil okolico, temveč začne okolica nate gledati drugače. Ostal sem tak, kakršen sem bil včasih, vendar si ljudje o meni ustvarjajo predsodke. Kar naenkrat mislijo, da se morajo z menoj pogovarjati kaj pomembnega. V javnosti se je ustvarila kritična distanca. Ljudje me naslavljajo s spoštovani gospod Batagelj, jaz pa pogrešam bolj naravno komunikacijo. Ni mi všeč, da me imajo za pomembnega. Ponosen sem na svoje delo in uspehe, pa čeprav mi nekateri očitajo denar. Če ne bi imel denarja, pa bi rekli, da nisem uspešen. Nikoli ni prav.

»Sodobni urbanizirani človek dnevno sprejema preveč informacij, izgublja notranji mir in stik z naravo.«

Zavezali ste se tudi trajnostnemu, butičnemu turizmu. Eden vaših novejših in pomembnejših projektov je bila vila Planinka na Jezerskem, kjer ste se odločili za minimalno uporabo tehnologije. V sobah namreč ni brezžičnega interneta in klimatskih naprav, gosti pa morajo svoje odpadke za seboj pospraviti. Se vam zdi to drzna poteza ali je prihodnost turizma v tovrstnem tehnološkem in materialnem razstrupljanju?

Sodobni urbanizirani človek dnevno sprejema preveč informacij, izgublja notranji mir in stik z naravo. Pravzaprav se ne zaveda več ključa svojega obstoja. Bistvo našega obstoja je namreč zavedanje, da bo človeška družba obstajala še naprej. Obstajala pa bo, če bomo ohranili naravo. S tem projektom sem želel urbaniziranega človeka za nekaj dni umakniti od njegovega vsakdanjika. Tam bo spoznal zemeljsko energijo, lokalno hrano in v prostem času sprejel bolj logične odločitve za dobro človeka, za svoje osebno in poslovno življenje.

Menda so nekateri celo dvomili o ekonomski uspešnosti vile Planinke?

Res je. Pa saj mi pripisujejo milijone in ta projekt sem zastavil kot projekt prihodnosti, ki je najbolj v skladu s slovensko strategijo. Vložil sem svoj denar. Če v to ne bi verjel, v projekt ne bi vložil niti evra. S ženo sva v to vilo dala predvsem svojo dušo. Seveda verjamem, da bo tudi ekonomsko uspešna.

Turizem je pravzaprav potovanje v nasprotje vsakdanjika. Kako dobro je treba poznati življenjski slog gostov, da jim ponudite posebno, novo izkušnjo?

Gostu moraš dati to, kar si želiš dobiti sam. Želimo si hitre postrežbe in prijaznega ter vljudnega osebja, ki v svojem delu uživa. Visoka kakovost v turizmu je vedno povezana z zelo prijaznimi ljudmi, kar s samopostrežnim digitalnim turizmom izgubimo. Ljudje si na turistični destinaciji želijo spoznavati kulturo, hrano in pijačo, zaradi česar je nujna dobra komunikacija. Najprimernejši tip gosta v Sloveniji je ljubitelj narave, saj nimamo tako velikih mest, ki bi imela v sebi tako močen magnet.Naši glavni atributi so zunaj Ljubljane. Gost bo namreč največ odnesel od Slovenije, ko se bo umaknil v naravo.

»Prava pot do sreče je vrnitev k naravi, saj le tam lahko dobimo navdih.«

Zdi se, da je novi trend v turizmu prav pobeg od udobja, ki nam ga omogočata tehnologija in preobilje. Z drugimi besedami, plačujemo, da nam vzamejo to, za kar smo zapravili večji del svojega imetja. To je svojevrsten paradoks in celo zgodovinski precedens.

Ljudje smo padli v nevaren hudournik in okolica nas včasih odvrača od normalnih stvari. Biti normalen danes je velika umetnost. Dosti laže je biti nor. Obilju, ki nas obdaja v tem supermarketu, je včasih treba reči ne. Butičnost in butični turizem pa sta nekaj, kar ima dušo, je izkušnja, pri kateri dobimo pozornost osebja in storitev. Ugotovili smo, da nas materialne dobrine ne osrečujejo. Priznam, da je lepo, če imaš dovolj, počutiš se varneje, končno stanje duha pa zagotovo ni neskončno bogastvo. Ekstremno bogatenje ima enake lastnosti kot revščina, saj revščino ustvarja ekstremno bogatenje.

Kako razumete srečo?

Najsrečnejše ljudi sem videl na Kubi in v Butanu, državi z največjim indeksom sreče. Butan sem želel spoznati že dolgo. Tam sem šele razumel srečo. Profesor tamkajšnje univerze za srečo nama je z ženo opisal štiri elemente sreče. Na prvem mestu je spoštovanje do okolja. Na drugem mestu je kultura. Kultura do starejših, splošna kultura in medosebni odnosi. Tretje načelo je trajnostni razvoj, vzdrževanje stanja in premikov na bolje. Na četrtem mestu pa je sposobnost vladanja, da lahko v tej sreči živijo. Dobrega vladarja prepoznajo v tistem človeku, ki upošteva prva tri načela. Prebivalci Butana živijo to življenje na vsakem koraku. Tam so vsi pošteni, skromni, srečni in strpni. Prava pot do sreče je vrnitev k naravi, saj le tam lahko dobimo navdih. Nobena aplikacija nam tega ne more nadomestiti in vedno se bomo vračali k prvinskosti. Moje poslanstvo v turizmu je vračanje v prvinskost. Zato smo tudi zavrnili Googlovo snemanje Postojnske jame. Z virtualizacijo naravne in kulturne dediščine razvrednotimo tisto, kar je najlepše.

Piše: Živa M. Brecelj

Ilustracija: Mitja Bokun