Tekst: Gregor Födransperg – Fedr
Foto: Gregor Födransperg – Fedr in Sandra Zver
KO TE NAJDE IZGUBLJENO MESTO
Ciudad Perdida oziroma Izgubljeno mesto je ena glavnih kolumbijskih turističnih znamenitosti, ampak ker je skrito globoko v džungli in je od najbližje ceste oddaljeno nekaj dni hoda, se tja nismo odpravili. Otroka sta pri dveh in štirih letih še premajhna za takšne podvige. Odločili smo se raje za potovanje z najetim avtomobilom in raziskovanje kolumbijskega podeželja in puščav, prazgodovinskih arheoloških parkov in plantaž kave, rajskih peščenih plaž na karibski obali in zgodovinskih mest, kjer se je čas ustavil precej pred odkritjem svetovnega spleta in mobilne telefonije. Pravzaprav se je ustavil kmalu po Kolumbovem odkritju. Med potovanjem po Kolumbiji pa je izgubljeno mesto poiskalo nas.
Sandra, Vid, Gal in Gregor raziskujejo prazgodovinske kipe
CESTA JE V NAČRTU
Cestni zemljevid Kolumbije sem pred odhodom pozabil kupiti, v Kolumbiji pa nam ga ni uspelo najti, zato smo se zanašali na satelitsko navigacijo. Za vožnjo po mestih in glavnih cestah je elektronska navigacija odlična pa še otroka zabava njen glas. »Oči, kaj je rekla gospa, a moramo levo ali desno?« me vprašata ob vsakem obvestilu. Med vožnjo po kolumbijskem podeželju pa smo se s satelitsko navigacijo večkrat opekli.
Že prvi dan smo na poti od Bogote proti puščavi Tatacoa pozno popoldne prispeli do reke Magdalena. Začudenega domačina sem vprašal, kje je most, pa mi je pokazal proti jugu in rekel: »Kakšno uro vožnje in pol naprej.« »Ampak Tatacoa je tu čez reko, kajne?« »Da, res je, petnajst minut stran.« »In kako se pride do tja?« »Ja, po cesti in čez most. Tri ure vožnje.« »Druge poti ni?« »Tu sicer vozi brod, ampak zdaj je voda preveč deroča in ne vozi.«
Začetniška nesreča, sem si rekel in še naprej sveto verjel prijazni gospodični, ki nas je z robotskim glasom usmerjala po Kolumbiji. Iz osrčja dežele kave smo se peljali proti Medellinu. Ker je bilo vožnje za ves dan, sem načrtoval postanek v mestecu Jardin, približno na polovici poti. Po opisu sodeč je šlo za živ primer magičnega realizma, mestece z živahnim osrednjim trgom, kjer zvečer v kavarnah posedajo domačini in igrajo šah. Idealna vmesna postaja pred kaotičnim velemestom, ki je bilo v časih Pabla Escobarja najbolj zloglasen kraj na svetu.
Naprava kaže še dve uri do cilja, ko nas z glavne ceste usmeri na stransko cesto proti zahodu. Opazujemo krasen cvetoč drevored in po pol ure se skozi predmestje malega mesta peljemo naprej proti Jardinu. Še uro vožnje in pol je menda pred nami, ampak cesta se spremeni v makadam. Odlično, si mislim, končno bo naš štirikolesnik prišel do izraza. Vozimo se po džungelski cesti, ki jo sekajo majhni hudourniki, vmes srečamo tri domačine na kolesih, ampak nobenega avtomobila.
Iskanje izgubljenega mesta
Po skoraj eni uri zagledamo v dolini daleč pod nami vasico z veliko modro cerkvijo. »Poglejte, Jardin, kako je lep!« sem navdušeno zaklical. Res je videti pravljično, obarvan od popoldanskega sonca in ovit v koprenasto meglico. »Gremo naprej!« Pohiteli smo do vasice in se čudili, zakaj nam ob prihodu navigacijska naprava še vedno kaže pol ure vožnje do cilja. Mogoče pa to le ni Jardin? Ustavili smo se na glavnem trgu pred cerkvijo, iz katere je ravno stopil duhovnik. »Oprostite, kje pa je pot za Jardin?« »Tu naprej, ampak z avtom ne bo šlo.« »Kako to mislite, a je cesta zaprta?« »Cesta je v načrtu, ampak ni še zgrajena. Naprej greste lahko samo peš. Ali s konjem.« »Se da tu kje prespati,« vprašam. Samo zmaje z glavo in se nasmeje.
»Gremo hitro nazaj, preden se stemni!« Ura je bila pet popoldne, v tropskih krajih je ob šestih, pol sedmih že tema. »Oči, a bodo po temi spet prišli duhci?« se zasliši z zadnjega sedeža.
DUHCI, DUHCI
V Popayanu, enem najlepše ohranjenih španskih kolonialnih mest v Kolumbiji, se nam je nekaj dni prej pokvaril avtomobil. Na letališču v Bogoti smo prevzeli skoraj nov štirikolesnik ameriške proizvodnje. Velika kolesa, dobre terenske gume, panoramska streha, pogon na vsa kolesa. Namesto ključavnice pa gumb. »Ključ imaš lahko kar v žepu,« mi je zaupal mladenič ob predaji. »Avto ga bo že zaznal.«
Res ga je zaznaval pet dni. Šesti dan smo se po zajtrku hoteli odpraviti iz Popayana in avto sem z bližnjega parkirišča pripeljal pred hotel v strogem središču mesta. Prtljago naložimo s pomočjo hotelskega postreščka, otroka priveževa v njuna sedeža, s Sandro se usedeva v avto, pritisnem gumb in nič. Pritisnem še enkrat. Spet nič. Pritisnem močneje. Spet nič. Avto se ne odziva, le na zaslonu se napiše, da ne prepozna ključa. Mimo nas se prebijajo avtobusi mestnega prometa, ki glasno in nepretrgoma trobijo, ljudje s pločnika nas bulijo, češ, kaj vam je, gringosi, kje pa stojite? Jutranje sonce se upira v avto in ga segreva, potne srage mi začnejo polzeti po hrbtu. Nič ne bo z našim zgodnjim odhodom.
Vožnja po kolumbijsko
Izstopimo iz avta in se vrnemo v hotel. Ko stopimo skozi vrata v ogromno avlo, vstopimo v drug svet, v kolonialno sceno izpred sto let. Temen parket na tleh, masivno leseno pohištvo, antična telefonska centrala, uglajena tišina. Receptorka nas presenečeno pozdravi: »Ste kaj pozabili?« Brez znanja španščine bi po Kolumbiji zelo težko potovali. Ali pa morda celo laže, saj bi se bili primorani držati uhojene turistične transverzale, kjer se vedno najde kdo, ki tolče vsaj nekaj angleščine. Sicer je v Kolumbiji ne govori skoraj nihče. »Avto se nam je pokvaril. Lahko uporabim vaš telefon?« Gostovanje mobilne telefonije je v Kolumbiji nespodobno drago.
Med telefonskim pogovorom se za menoj kar naenkrat zasliši huronsko dretje: »Duhci, duhci, oči, duhci so prišli!« Obrnem se in vidim, da otroka z izbuljenimi očmi zreta proti vratom hotela, skozi katera so vstopila tri v bele rjuhe odeta bitja. Malo bolje pogledam in vidim, da so nune. Oblečene so bile v bele halje in pokrite s širokimi belimi pokrivali, ki so jim zakrivali večino obraza. Vse tri so bile izredno majhne postave in z malo domišljije bi jih zlahka zamenjal za prijazne duhove.
Mala popotnika raziskujeta
Stežka sem potlačil smeh, kmalu zatem pa sem se otresel tudi sramu zaradi otroške odkritosrčnosti, saj sem se zavedel, da ju nihče razen Sandre ne razume. Saj res, kje pa je Sandra? Opazil sem jo skrito za stebrom, kako se tresoča od smeha z eno roko drži za trebuh, z drugo pa si briše solze z obraza. Nune so se otroškega pozdrava zelo razveselile in jima prešerno pomahale. Po kratkem opravku na recepciji hotela so odšle, Vid in Gal pa sta jih pospremila z mahanjem in glasnim: »Adijo, duhci! Adijo, duhci!«
»Adios, muchachos!« sta jima odgovorile vesele nune.
IZGUBLJENO MESTO
Za duhce ne vem, ampak nikakor ne bi rad, da nas sredi kolumbijskega brezpotja ujame tema. Avtomobil sem precej hitreje pognal po ozki cesti nazaj proti zadnjemu naselju, ki smo ga prečkali. Na trenutke sem se počutil kot Michael Douglas v filmu Lov na zeleni diamant. Otroka sta uživala v divji vožnji, Sandra pa precej manj. V izgubljeno mesto, kot smo ga kasneje poimenovali, smo prispeli tik po sončnem zahodu in v somraku sem prvega policista povprašal, ali je v kraju kakšno prenočišče. »Si,« mi je odgovoril. »Na glavnem trgu so hoteli.«
Na glavnem trgu je bila res lokalna beznica, kjer poleg postelje v sobi dobiš še družbo za kakšno uro. Obupana sva skozi vrata opazovala dogajanje v zakajenem in rdeče osvetljenem baru, nato pa nekaj korakov naprej opazila še en majhen hotel. Izkazal se je za solidnega in izredno poceni, saj smo za prenočitev v sobi s štirimi ležišči odšteli dvanajst evrov. Dodaten evro smo plačali za parkiranje na bližnjem ograjenem dvorišču.
Treba se je spočit
Na večerjo smo se odpravili na glavni trg, ki je neverjetno spominjal na mojo imaginarno predstavo o Jardinu. Nad njim je kraljevala velika cerkev, sredi trga je bil razkošen park, celoten trg pa je bil obdan z arkadami, pod katerimi so se skrivale trgovine, kavarne, slaščičarne in gostilne. Zvečer je tam potekala mestna promenada in po zanimanju, ki smo ga bledoličneži poželi od domačinov, je bilo očitno, da satelitska navigacija ne pripelje do sem prav veliko turistov, na zemljevidu Kolumbije pa ga boste seveda zaman iskali. Če bi Marquez poznal ta kraj, bi o njem gotovo napisal knjigo.
ŽIVO DARILO
Enkrat smo prenočili na Posestvu metuljev (Estancio de Monarca), čudoviti haciendi v bližini mesteca Salento, turističnega središča okraja kavnih plantaž južno od Medellina. V glavni hiši imajo ducat edinstvenih sob. Vsaka je poimenovana po lokalnem metulju in pobarvana v njegove barve. Poleg hiše imajo še depandanso, nekdaj verjetno hišico za služinčad, kjer smo se naselili. Nameravali smo ostati dve noči, ampak zaradi okvare avtomobila in dodatne prenočitve v Popayanu smo na mogočnem posestvu prespali samo enkrat.
Posestvo metuljev (Estancio de Monarca)
Ko smo odhajali, nam je upravnica podarila posebno darilo. Na pokrov valjaste prozorne plastične škatle je bil pritrjen metuljev kokon. »Čez nekaj dni se bo izlegel metulj,« nam je povedala. »Ko bo začel plahutati s krili, si nekaj zaželite, odprite pokrov in ga izpustite. Želja se vam bo uresničila.«
Metulj je s krili začel plahutati zjutraj v izgubljenem mestu. Po zajtrku smo ga odnesli v park sredi osrednjega trga, si po tihem nekaj zaželeli in ga izpustili. Poletel je v nebo in glede na to, da se na potovanju nismo več resno izgubili, so se naše želje res uresničile. Vsaj moja.
