552 dni dolgo potovanje
Kratka tišina. Srebamo vsak svojo kavico in popoldansko jesensko sonce čez visoke strehe ob Ljubljanici meče na nas še zadnje tople žarke. Pravkar smo prečesali klasični nabor vprašanj, ki nama jih zastavljajo prijatelji, potem ko sva se pred nekaj meseci vrnila z leto in pol dolgega popotovanja. Kje je bilo najlepše, kako sva zmogla finančno, se nama je zgodilo kaj hudega … In vsi, še sonce in zamudnice ptice selivke, vemo, da je na vrsti še eno. Tisto, ki ga vprašajo le tisti, ki si upajo. Srknem še en požirek. Vidim, da se že oblikuje na njenih ustnicah. Evo, še malo. Še malo. »Pa kako sta lahko zdržala leto in pol ves čas skupaj? Midva bi si izpraskala oči!«
Cilj najinega potovanja ni bil stopiti iz opevanega comfort zona. To se nama je zdelo hinavsko. Zunaj tega balončka preprosto ne bi bila midva, s seboj ne bi prinesla najinih vrednot, najinih čustev, najinih pričakovanj. Na 552 dni dolgo potovanje sva vzela le vsak svoj nahrbtnik in naju dva, točno takšna, kot sva. Katka preveč previdna, enkrat na mesec malček tečna, pogosto neodločna. Jaz preveč zaletav, nesramno zamerljiv in samosvoj.
Bil je drugi večer v puščavi indijske zvezne države Radžastan in najini kameli sta že razsedlani počivali v razpotegnjeni senci skromnega drevesa. Edinega daleč naokoli. Z domačini sva se podala na nekajdnevno raziskovanje prostranosti zlatobelega peska in se prepustila njihovemu tempu. Jedla z njimi, klepetala, se od njih učila. »Lepo je, ne?« sem rekel in njen pogled usmeril proti pastelnim kracarijam na zahodu. »Lepo, lepo,« je odgovorila. »Ampak, saj si vzel WC-papir, ne?« Seveda sem ga. Dva zvitka. Enoplasten, tisti pravi indijski. In sva čepela. Vsak na svoji sipini, vsak s svojim zvitkom papirja. Dovolj narazen, a hkrati povezana kot še nikoli poprej.
»In sva čepela. Vsak na svoji sipini, vsak s svojim zvitkom papirja. Dovolj narazen, a hkrati povezana kot še nikoli poprej.«
KJE JE BILO NAJLEPŠE? KLASIČNO VPRAŠANJE
Najino popotovanje sva začela na Šrilanki in v letu in pol prek Indije, Nepala, Tajske, Vietnama, Mjanmara, Indonezije, Laosa in Filipinov sklepni del zapisala Japonski. Pa naj se še tako otepava, mimo vprašanja, kje je bilo najlepše, preprosto ne moreva. Povsod je lepo, a odvisno, kaj iščeš. Neskončno lepo je bilo v osamljeni vasici na severu Laosa, do koder je mogoče priti le z lesenim čolničkom po reki navzgor. Vasica brez ceste, brez motornih vozil. Z le nekaj nastanitvami za popotnike, preprostimi gostilnicami, nastalimi iz babičinega ognjišča, in smrkavimi otročki. Lepo je bilo, ko sva že petič prispela v osemmilijonski Bangkok in poznala že tako lepe in skrite sladkosti, kot so okusna kavarnica ob Ljubljanici in miške na Šmarni gori. Pa tudi nekaj vmes. Bali. Za nekaj sto evrov sva za mesec dni najela hišico, obdano z riževimi polji, meditirala, se prepuščala vonju otoka, a hkrati bila od vrveža, ki je ponujal razvajanje vseh vrst, oddaljena le pol urice vožnje z motorjem. Za naju popolna kombinacija.
Prvih nekaj mesecev je bilo najtežjih. Verjetno je nekaj povsem drugega, če se na pot s svojim partnerjem odpraviš za teden, dva, tri. Takrat te malenkosti ne zmotijo, potrpiš, si rečeš, da bo bolje, ko bosta spet doma. A spoznavanje partnerja na začetku leto in pol dolgega potovanja poteka povsem drugače. Ničesar nočeš prepustiti toku. Za nič ni dovolj večni »eh, bo že«. Ne, ne bo. O vsem se je treba pogovoriti. Takoj. Skupaj si 24 ur na dan. Dobesedno. Včasih stranišče niti nima vrat in kako boš ob tem veličastnem podvigu gojil zamero?
»IZGUBILA SEM LETO DVORJENJA«
Kmalu sva ugotovila, da morava držati skupaj. Saj ne da bi imela pred seboj armado nepridipravov, a štirje meseci, ko sva teto Indijo prečesavala po dolgem in počez, niso bili najlažji. Ne za ušesa ne za želodec, kaj šele za srce. Na eni izmed več kot dan dolgih voženj z vlakom iz Kalkute v Varanasi mi je Katka malce v šali, a vseeno z veliko ognja zaupala, da je s tem potovanjem izgubila »eno leto dvorjenja«. Na pot sva namreč odšla v zgodnji pomladi najinega razmerja, v času, ko bi morale v njenih licih odsevati rdeče vrtnice, ne pa sveti kravji iztrebki.
Prelomnica, ki je najino potovanje postavila na prave tire, so bili Andamanski otoki. Skriti nekje med Indijo, Mjanmarom in Tajsko so nama ponudili enomesečno zatočišče. Mir, turkizno morje, sveža hrana iz morja in s palmovih dreves. Če ne prej, sva ravno tukaj ugotovila, da sva ne le na poti, temveč tudi na pravi. Brez telefona, interneta in odrezana od informacij sva pustila, da je na dan privrelo vse tisto, kar je moralo privreti. In se o tem pogovarjala. Kaj pa človeku preostane, ko je »ujet« tisoče kilometrov stran od civilizacije na otočku, kjer mangi ležijo po cesti kot pri nas v Tivoliju divji kostanji.
Najine skrbi so bile, tako se sliši zdaj, banalne. S katerih dreves padajo najboljši mangi, so ribiči danes ujeli kaj za večerjo, bo tole razpadajoče kolo še zdržalo do tiste rajske plaže na koncu otoka? In ko sem nekega lepega jutra s kolesom na štop pobral brezzobega domačina in sva, on v bengalščini, jaz le z medmeti, ob zasluženem chaiu debatirala verjetno vsak o svojem, sva dokončno ujela še ritem otoka.
POTOVANJE ZAMENJALA ZA ŽIVLJENJE
Bolj se je približevalo leto dni potovanja, bolj sva uživala. V tem trenutku namreč še nisva slutila, da bova najino pot podaljšala še za pol leta. Stanje na bančnem računu se je s štirimestne številke kmalu žalostno prelevilo v trimestno in na skrajnem vzhodu Indonezije, nekje na otoku Flores, sva se predala in sprejela odločitev, da bova pač morala domov. Pa ne za dolgo. Vseskozi sva namreč najino kreativno energijo katalizirala skozi popotniški blog Povsod je lepo in ne da bi kar koli pričakovala v zameno, se je v sodelovanju z nekaj partnerji stanje na računu spet povečalo. Dovolj, da sva uživala še bolj. Če si prej nikoli nisva rekla, kar bo, pač bo, sva v tem trenutku storila prav to. Do tega trenutka je potovanje že zdavnaj preseglo najina pričakovanja, doživela sva že skoraj preveč lepega in spoznala že za prste tisoč rok prijetnih ljudi. Vse od tega trenutka je bila le še »bonus stopnja« v najboljši videoigrici vseh časov.
Počasi sva za seboj puščala Jugovzhodno Azijo. Zaljubila sva se v sever Tajske, se umirila v gorovju Mjanmara, izgubljena tavala po Laosu, se dodobra najedla v Vietnamu in še polna vtisov podvodnega sveta zapuščala Filipine. Kam pa zdaj? Na poti sva bila že leto in štiri mesece in želje po raziskovanju, namesto da bi usihale, so se le še krepile. Tehtala sva med dvema možnostma. Greva na severozahod Indije, v Kašmir in Ladak, se tetki spet prepustiva za tri, štiri, pet mesecev, ali greva na Japonsko. Dva pola. Dve galaksiji. Svetlobna leta narazen. Pa je en klik iz klavstrofobične sobice v Laosu odločil. Japonska. »Da bova končala v stilu,« sva se zabavala ob misli, kaj naju čaka. »In investirala v doživetja še zadnje cente.«
Ob potepanju po Japonski so tudi spomini na Indijo oživeli. In ob sušiju se je nekje na jeziku razlegel še okus po slastni tajski juhi tom-yum. In ko sva gledala neskončno visoke nebotičnike Tokia, sva v njih videla skromne podrte hiške laoških vasic in za suknjiči in kravatami poslovnežev v Kjotu sva prepoznala žuljave roke indonezijskih ribičev.
STEREOTIPI SO POSTALI PRAZEN NIČ
»Indijci so umazani,« so nama rekli. »Indonezijci te bodo opeharili na vsakem koraku.« In najina najljubša: »Japonci so hladni in nedostopni.« Lahko je iz predala vzeti prašne nalepke in jih dajati ljudem na čelo. Svet je s tem, vsaj tako se zdi, enostavnejši. A, ne. Indijci ne živijo na kupu smeti, Indonezijci v nas ne vidijo le hodečih dolarjev in Japonci so daleč od nedostopnosti. Morda tega ne bi nikoli izvedela, če ne bi namesto hitrih japonskih vlakov uporabljala kar palca na desni roki in preprosto štopala. Pa naju je danes zapeljala mlada mamica, ki sva ji pot krajšala z igranjem ukulele, jutri prijazen starejši gospod, s katerim nismo znali niti ene same besedice, in dan za tem še prijazna gospa, ki naju je na cilj odpeljala kljub temu, da je bila namenjena več kot 150 kilometrov v drugo smer.
Vsak dan potovanja sva pisala. Pa naj je bil to zapis na blogu, kracarije v enem izmed številnih zvezkov ali zapiski na računalniku, iz katerih sva želela spisati knjigo. Vsak dan nove misli, nova doživetja. A ko bereva zapise iz tistih dni in tistih krajev, se zdijo, ja, iskreni, a hkrati le delčki velike sestavljanke, ki šele ob pogledu od daleč ponudi pravo podobo.
Dokler na razdalji »enega centimetra« na zemljevidu sveta ne spoznaš toliko novih obrazov in doživiš toliko izjemnih trenutkov, lahko brez slabe vesti trdiš, da je svet majhen. Ni. Ogromen je. Ogromen ravno zaradi zgodb, ki se vsak trenutek, tudi ta, ko berete te vrstice, vrstijo na vseh njegovih koncih. Pa naj gre za marljive Japonce, skromne Mjanmarce ali ponosne Nepalce. Ob privilegiju, da sva del najinih življenj delila z njimi, so vse najine zgodbe ob prenosu na papir izgubile dimenzije in lahko pravilno živijo le v najinem spominu.
V Sloveniji sva že pet mesecev. In tudi tukaj, tako kot na potovanju, je bil začetek težak. Prvi mesec so naju sicer razvajali z govejimi juhami in domačimi pivi, a z vonjem po Baliju je pač težko sesti za pisarniški stol.
Kmalu po prihodu domov naju je nekdo vprašal, kaj meniva, da zamujajo tisti, ki ne potujejo. Nič, sva odgovorila. Prav nič. Potovanje je za naju več kot premikanje z ene točke na drugo. Je strast in je kanal, skozi katerega zadovoljujeva vse tiste potrebe, ki jih je že gospod Maslow uvrstil v sam vrh svoje piramide. In prav to, kar so za naju potovanja, je lahko za drugega kvačkanje, kriket ali zbiranje znamk. Vse, kar šteje, je strast. Strast, da vse to, kar si, vzameš s seboj in iz tega ustvariš nekaj lepega. In večnega.
Mic in Katja sta ustvarjalca bloga Povsod je lepo.
