Za gostilno Žeja v Ozeljanu sem slišala že pred leti. Obiskala pa sem jih prvič šele lansko poletje. Tja me je peljal znanec, ki je tudi dober kuhar in ljubitelj dobre hrane. »Res še nisi bila pri njih? Preprosto moraš iti. Ena najboljših morskih gostiln pri nas. Boš videla.«

RIBE K NJIM PRIPLAVAJO IZ LOŠINJA

Če mi kdo omeni morsko hrano, ne omahujem dosti. In sva šla. Bilo je poletje in kljub zame še zgodnji uri za kosilo je bila restavracija nabito polna. Dobila sva lepo mizo na vrtu pod pergolo. In se je začelo. Pozdravu iz kuhinje so sledile morske jedi v vseh mogočih agregatnih stanjih. Surovi škampi, pašta z vongolami, tunin karpačo, brodet iz ugorja s polento, črna rižota, file zobatca, ravioli z rakovico … Vsega, kar sva pojedla, se niti ne spomnim. Hrana je bila božanska. Zraven pa je lastnik pridno natakal vino. Ker v Žeji pač nisi žejen. Še preden sem utegnila sprazniti kozarec, že sem dobila novo porcijo. Ker mora riba trikrat plavati, pravijo Dalmatinci. V vodi, olju in vinu. Pa tudi Dalmacija v njihovi kuhinji ni daleč. Ribe k njim na krožnik priplavajo s hrvaškega Lošinja, kamor se lastnik sam odpelje vsak teden.

Ker v Žeji pač nisi žejen. Še preden sem utegnila sprazniti kozarec, že sem dobila novo porcijo. Ker mora riba trikrat plavati, pravijo Dalmatinci. V vodi, olju in vinu.

OBVEZEN POSTANEK IZ GORICE, TRSTA ALI VIPAVE

Žeja me je tako navdušila, da sem se še nekajkrat vrnila. To je bil nujen postanek na poti iz Gorice. Ali pa je bil ovinek iz Vipavske doline. Tudi obisk Trsta se je znal končati pri njih. Izgovorov ni zmanjkalo. Gostilna deluje že od leta 1994. Odprli so jo takoj po vojni. Takrat je bilo to kar drzno dejanje, vendar je bila družina, ki se je prej ukvarjala z mesarstvom, odločena, da je to dobra strateška poteza. Sin Igor, ki danes vodi gostilno, je ravno končal mesarsko šolo. In ni prav dolgo delal v poklicu, za katerega se je izšolal. Začetki so bili težki in pionirski, a družina se ni vdala. Prihajali so srčni gostje od vsepovsod. Politiki, glasbeniki, športniki, igralci. Prihajali so Italijani, Slovenci, gostje iz bivše Jugoslavije, tujci, sokrajani … Resda je delo v gostilni garanje, a je hkrati ogromno zadovoljstvo. Trud je poplačan, ko ljudje odhajajo zadovoljni. Ko se vračajo. Ko se rodijo in spletejo vseživljenjska prijateljstva.

PRAVI OŠTIR

Kljub temu, da se je generacija zamenjala in gostilna spremenila iz klasične v morsko, je filozofija ostala nespremenjena. Igor, ki ima zdaj taktirko v roki, prijetno kramlja z gosti in je tisti klasični oštir, ki te zna popeljati skozi ponudbo hrane, spije kozarec vina in zaupa kakšno zgodbo iz dolgega repertoarja zgodovine gostilne. Tudi oče se kdaj pa kdaj pridruži. Pride pozdravit stare goste. Gostinstvo pač imaš ali pa nimaš v krvi. Pri njih pa se zdi, kot da jim je bilo položeno v zibelko.

V kuhinji svojemu možu ob boku stoji Barbara, ki je to vlogo zavzela takoj po poroki. Ona je zaslužna za vso božansko hrano na krožnikih, čeprav se ne hvali in raje skromno pripomni: »Ni večje filozofije; če imaš dobre surovine, je tudi jed dobra. Pri nas ni kompliciranja in zlaganja zahtevnih krožnikov, temveč raje sledimo ideji manj je več. Pa tudi okusi tako pridejo bolj do izraza. Imaš dobro ribo, dobro olje in dobro vino. Dosti več ne potrebuješ.«

LEPA GESTA LEPO MESTO NAJDE

Vendar pa ni čisto tako. Dobra hrana je tista, ki je pripravljena z ljubeznijo in spoštovanjem do gosta. Je ljubezen do sestavin in ljubezen do kuhanja, druženja in je ljubezen do predajanja. Lepe besede, dobre jedi, kozarca vina, »enega ta kratkega« ali pa vsaj kave. Na hišo. Kar tako. Ker lepa gesta lepo mesto najde. In to je ta nadgradnja, ki določa dobrega oštirja.

Foto: Matevž Kostanjšek

_________________

Povzeto po članku NA NOŽ, revija GOODLIFE, december 2018

_________________

Vsa kulinarična razvajanja vam rada uresniči tudi Goodlife Diners Club kartica:

__________

Brezplačno si naloži posebno kulinarično edicijo GOODLIFE MLJASK.
Izbrane restavracije in slastni recepti – vse v eni ediciji.

__________

Če si že tu, poglej še te dobrote …