Hana Stupica: Zajec, smrt in lutke

Alenka Birk17. 4. 2018

HANA STUPICA, ilustratorka in oblikovalka

Njen najljubši čas je zima. »Saj sem komaj pospravila jelko,« v smehu pove. Mlada in nadarjena večkrat nagrajena umetnica v svojem delu nenehno išče izzive. Njene izrazne ilustracije govorijo popolnoma samosvoj domišljijski jezik, prežet s svojevrstno popolnostjo, polne so detajlov in skritih pomenov. Njen rekord je 18 ur risanja na dan.

Ilustracijam sama pravi moje neumnosti in moja čudna glava. Tretja ilustratorka iz umetniške družine Stupica pride naravnost iz delavnice v Lutkovnem gledališču, kjer preživlja zadnji mesec dolgih vsakdanov. Srečava se v najbližjem lokalu. Postrežejo nama s kavo in tako začneva kar z zajci, priljubljenim motivom, ki prehaja iz roda v rod. Zagotovo jih je prva upodobila njena babica Marlenka, ki je s svojimi pravljičnimi bitji zaznamovala več generacij otrok. Morda jih je upodabljal tudi dedek Gabriel, ki je postavil temelje modernističnemu slikarstvu, a najverjetneje povezuje žensko linijo drznih risark, saj je močno zaznamoval tudi Hanino pokojno mamo, prav tako priznano ilustratorko, Marijo Lucijo.

“Ja, mama je risala samo sebe kot zajca. Jaz sem to delala že kot otrok. Ne vem, zakaj.”

»Ja, mama je risala samo sebe kot zajca. Jaz sem to delala že kot otrok. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker sem za neko velikonočno darilo dobila črno-sivega kunca. Poimenovala sem ga gospod Hoffmann, po Hoffmannovem Hrestaču, ki ga je mama leto prej ilustrirala. Potem smo ugotovili, da je samička, in je postal Pokica. Skupaj sva gledali televizijo, povsod je šla z mano in oče je moral zaradi nje kupiti večji avto,« živahno pripoveduje svoj začetek zajčje zgodbe. »Začelo se je z malimi stripi o Pokici Hoffmann, nato pa sem začela sebe upodabljati v zajčji podobi.«

ZAJČKOVA HIŠICA

Seveda zajci skačejo tudi v Haninem posebnem novem projektu, lutkovni predstavi Zajčkova hišica Anje Štefan, ki bo premierno prikazana v maju. Zanimivo bo videti njen vizualni podpis, saj je bila pravljica napisana z mislijo nanjo. »Narisala sem skice za lutke, kostume in sceno, ki jo barvam sama in je kar naporno,« se zasmeji in pokaže ostanke barvnih sledi na dlaneh. Nikoli še ni izdelovala lutk, je pa bila to njena otroška želja. »Navdušena sem, ko vidim, kako vse skupaj nastaja, kako iz moje preproste skice, ki je le črtna risba, vse začenja dobivati obliko iz lesa, ko lutke dobijo steklene oči, najboljše pa so oblekice! Izbrali smo blago v modro-rdeče-zlatih tonih, črn žamet, brokat, grobo svilo, zlate trakce, čipke … Super je, zabavam se!« In ker jo zelo zanima kostumografija, ji je predstava pisana na kožo. Ljubezni do mode se je nalezla od mame. »Moje najljubše modno obdobje je barok, pri predstavi pa sem izbrala napoleonsko dobo, bolj izčiščen slog ’empir’.«

“Moj rekord je 18 ur risanja na dan.”

Kot deklica je nenehno risala – v gostilni po prtičih, doma po stenah, pri babici po mizi. »Ali pa sem kaj ustvarjala, šivala, nisem pa si želela tega početi, ko bom velika. Spraševali so me, ali bom slikarka. Odločno sem rekla ne! Zdaj pa sem,« se zasmeji. »A drugače razmišljam, dodajam poudarek na dizajn. Vsako svojo knjigo sem dizajnirala sama. Tudi to delo obožujem! Priznam, ne morem ves čas samo risati. Lani sem narisala tako veliko, da sem se potem s silnim veseljem lotila prestavljanja črk! Saj je luštno, samo ne zmorem vedno. Moj rekord je 18 ur risanja na dan.«

»Predvsem babici nisem želela kazati ilustracij, ker vidi vse napake, vsako kocino opazi,«

Med delovnim procesom nerada pokaže, kaj počne. »Predvsem babici nisem želela kazati ilustracij, ker vidi vse napake, vsako kocino opazi,« se zasmeji. »Jaz pa pravim, na napakah se učimo. Ne maram popravljanja. Ko sem zadovoljna, končam. Jaz rišem tako, da gledam z interneta, ona pa še vedno iz časopisov izrezuje ilustracije zame. Babica pripada drugi generaciji. Ko sva prvič gledali knjigo na prenosniku, je bila čisto šokirana. V njenih časih je morala zato v tiskarno. Razlika je očitna, je pa res, da imam jaz lažje delo.«

PRVA PODOBA

Prav posebna izvirnost se skriva v umetnici, ki pripada milenijski generaciji. Njeno ostro oko in mirna roka pa veliko potrpežljivosti so ključni za doživete detajlno natančne stvaritve. »Všeč mi je, da vse izpade plastično. Če rišem majhno jagodo, bo tako tudi videti, pa čeprav je velika le 0,4 centimetra.« Ideje za risanje dobiva sproti. »Vse so malo neumne, humorne, iz impulzov mojega življenja, iz nečesa, kar sem videla na internetu, iz filmov, knjig, iz tega, kar sta me naučili mama in babica, take zadeve. Jaz ne skiciram, v moji glavi se naredi skupek vsega in potem želim to podobo čim prej spraviti na papir. Vedno je prva podoba, ki jo vidim, tista prava. Mama in babica sta eno knjigo delali nekaj let in narisali veliko skic. Jaz pa nimam kupov skic, za vsako ilustracijo je ena skica, preprosta, brez detajlov in barv, le za kompozicijo. Ko začnem risati, ilustracijo počasi dodelujem. Skoraj vedno najprej naredim obrazek in oči, ker mi je čudno, če ima lik prazne luknje, rada imam, da me gleda. Zato naredim obrazek čisto do konca, potem rokav in tako naprej, ne pustim delov napol narejenih. To je kot sestavljanka. «

»Mandril je postal statusni simbol. Mogoče zato, ker bere Miltona in ima cigareto med nožnimi prsti.«

Hanin najljubši motiv so živali. »Rišem živali in ne morem biti smrtno resna,« pove nadarjena ilustratorka. »Najbolj pa me zanimajo tiste, ki jih še nisem narisala. Mandril je tak primer. Največjega pavijana na svetu sem morala takoj narisati, ko sem ga videla. Tako je nastala preprosta skica mandrila, ki bere knjigo. Štirinajst dni sem ga risala povsem zase po dve uri na dan. Potem je dobil brata Ježevca in bo dobil še tretjega, Lenivca na pivu. Najraje imam projekte, ki jih delam zase. Zabava me to, da se ljudje vidijo v mojih ilustracijah. Mandril recimo predstavlja mene.« Prek njega je pridobila na svojo stran moški krog občinstva. Doma ga imata med drugim tudi Boštjan Gorenc – Pižama in Klemen Slakonja. »Postal je statusni simbol. Veliko ljudi ga ima. Mogoče zato, ker bere Miltona in ima cigareto med nožnimi prsti.«

Mlada umetnica v svojem delu nenehno išče izzive, zato rada riše tudi groteske. »Schönwerthove pravljice iz 19. stoletja so mi bile velik izziv, ker do takrat še nisem delala motivov smrti, hudiča in zmaja. Zanalašč je narisano po vzoru Albrechta Dürerja. Nemška renesansa mi je blizu. Tudi ženska z raco je z namenom narejena po neki grafiki, da bo mogoče kdo kdaj ugotovil, po kateri. Rada skrivam pomene in izobražujem.« Za plakat Sladica Dj’s party je uporabila baročni flamski motiv in to piše na listku, ki ga drži kdo drug kot zajec. »Ta ilustracija je bila razstavljena na wc-jih. Šel si na stranišče in gledal umetnost. To me zabava.«

»Ta ilustracija je bila razstavljena na wc-jih. Šel si na stranišče in gledal umetnost. To me zabava.«

NJEN BRLOG

Hanin barvni kolorit je v osnovi rdeč in moder. Barvni izraz ilustracij je identičen njeni vizualni podobi oblačil. »Črna, modra, z dodatkom bež, ki je včasih tudi zlata, bela, siva. Dejansko uporabljam malo barv, včasih kaj narišem le z dvema barvama, pa se to sploh ne vidi.« Umetničina najljubša pa je že od nekdaj črna. »Izhajam iz družine ‘darkerjev’. Mama me je vedno urejala tako kot svoje punčke, s kito do pasu, s frufrujem, s postrani baretko na glavi. Vedno v temnem, temno modri ali črni. Plašček, črni lakasti čevlji, karo hlače. Imela me je kot lutkico, mene to sploh ni motilo. Predala mi je svojo estetiko, ki mi je še vedno blizu. Bila je dama, vselej elegantna v črnem, z rdečo šminko in zlatimi uhani. Nekaj njenih oblačil še vedno nosim. Še zmeraj dišijo po njej, po Opiumu.«

“Čeprav mi je všeč moderen stil, to stanovanje dojemam kot zadnje umetniško delo moje mame.”

Tudi material, s katerim ustvarja, je še njen. »Tempere, čopiči, papirji … Kupila sem eno stvar, ki je ni imela, in fiksir. Delam v njenem ateljeju, kjer je vse popredalčkano. Vse je ostalo enako. To je moj kabinet kuriozitet. Všeč so mi njene malenkosti, kot so svinčniki v starih skodelicah, školjka, različne stvari, ki jih potrebujem za ustvarjanje. Prijetno je in udobno, kot brlog. Tako kot je na mojih ilustracijah vse staro, je tudi v stanovanju. Čeprav mi je všeč moderen stil, to stanovanje dojemam kot zadnje umetniško delo moje mame.«

Foto: Primož Korošec in arhiv gostje

_______________