Ob kavi sem meglenega dopoldneva sedela s Tadejem Golobom. Že doma sem se odločila, da bom pozorno spremljala njegovo naročilo. Kava je namreč za nekatere ljudi indikator osebnosti. Mlečni karamelni kavni napitek naj bi bila prva izbira blondink s čivavami, podaljšana kava pa odločnih »z mano se ne zafrkava« tipov človeka. Takšno vrsto kave je pil Taras, glavni junak kriminalističnega romana Jezero, za katerega je Tadej Golob prejel nominacijo za letošnjo nagrado kersnik. Opazila sem, da je avtor naročil isto. Je njegov junak v resnici on sam, se sprašujem. Oba alpinista, oba pijeta isto kavo.
Tadej Golob pa je kot športni novinar in dolgoletni pisec za Playboy, hkrati tudi avtor biografije trenutno največjega slovenskega košarkarja – Gorana Dragića. Dajte Gogiju žogo vsebuje številne zanimive intervjuje z ljudmi, ki so tako ali drugače krojili Goranovo življenjsko in košarkarsko pot.
__
‘DANES MEČE TROJKE IN ZADANE’
Kaj vas je potegnilo v športno novinarstvo? Kakšni specifični športi?
V bistvu je bil bolj slučaj. Bil sem pri Manci Košir, moji profesorici na FDV-ju, ko jo je obiskal Marjan Lah, urednik športnega programa na TV Slovenija, ki naj bi večkrat izrazil željo po mladih ljudeh. Tako sem začel delati istočasno kot Goran Obrez in Miran Ališič. Goran je še danes komentator, tudi Miran je še nedavno komentiral Formulo 1. Pred tem nisem imel nobenih želja postati športni novinar. To se mi je vedno zdelo nižje od drugega novinarstva (smeh). No, potem sem pa videl, da je na nek način celo zahtevnejše.
»Pred tem nisem imel nobenih želja postati športni novinar. To se mi je vedno zdelo nižje od drugega novinarstva (smeh). No, potem sem pa videl, da je na nek način celo zahtevnejše.«
Kakšen slog pisanja ste razvili skozi leta, ste se po kom zgledovali?
Niti ne. So seveda, nekateri avtorji, ki so mi všeč, ampak jaz sem ločil novinarstvo od pisateljevanja. Hibridni žanri, ki so k nam prišli od drugod, so zelo popularni, vendar meni literalizirano novinarstvo nikoli ni bilo všeč. Če hočeš biti pisatelj, piši knjige. Novinarstvo je nekaj drugega. Seveda pa je ogromno podobnosti. Pisanja sem se naučil kot novinar. Kasneje sem pustil televizijo in se lotil pisanja. Kot novinar Playboya sem moral ogromno pisati. Tudi do 80.000 znakov na mesec, torej skoraj milijon znakov na leto. Tako dobiš kilometrino, ki se pozna na slogu. Če sem kaj prenesel iz novinarstva v pisanje, je to, da ne smeš ljudi dolgočasit, sicer ne bodo prebrali članka. Tega se še zdaj držim. To je na nek način oblikovalo moj slog. Ta občutek napetosti.
Bi se opredelili zdaj bolj kot novinar ali pisatelj?
Ugotovil sem, da je novinarstvo poklic, ki je v neke vrste zatonu. Sploh, če si freelancer, kar sem bil sam vsa ta leta. Sklenil sem, da se bom poskušal preobraziti iz novinarja v pisatelja. Dal sem si dolgo časa, 20 let. To se zdaj uresničuje. V naslednjem letu, 2018, naj ne bi delal nič novinarskega dela. Prvič v življenju. Tudi zato, ker sem si izračunal, da dobim več denarja od knjig kot od novinarskih člankov.
»Če sem kaj prenesel iz novinarstva v pisanje, je to, da ne smeš ljudi dolgočasit, sicer ne bodo prebrali članka.«
Boste pogrešali novinarstvo?
Seveda. Še vedno lahko kaj vzamem, če bi mi kaj ponudili. Novinarstvo je krasna stvar. Osebno se ga še nisem naveličal. Sem mislil, da se ga bom, pa se ga nisem. Ogromno ljudi spoznaš in zelo malo ljudi je, ki so na nek način slavni, pa te razočarajo. Trenutno se mi dogajajo krasne stvari. En dan se pogovarjam z Vladom Kreslinom, naslednji dan z Aleksandrom Čeferinom. To se mi zdi super, saj gre za ljudi, ki so nekaj dosegli. Niso kar tako. Kar se tega tiče, bom pogrešal novinarstvo. Pa saj ga bom še prakticiral, ampak po lastni izbiri, ne bo več nuja.
Zakaj ste se odločili narediti biografijo Gorana Dragiča?
Dobil sem ponudbo od piarovskega zastopnika. Seveda sem jo sprejel. Goran je bil že takrat največji slovenski športnik. Vzel sem si kot izziv, čeprav je bilo zahtevno. Predvsem zato, ker Gorana ni bilo nič v Sloveniji. Ko pa je bil, je imel medijev »poln kufr«. Pa še pripravljal se je na evropsko prvenstvo, na kar sem čisto pozabil. Imel sem kar nekaj težav z usklajevanjem terminov. Lovil sem ga na pripravah v Slovenskih Konjicah in na Rogli. Imel sem eno samo poletje z njim, čeprav sem računal tudi, da bom imel več časa z njim v Ameriki. Ko sem bil januarja oziroma februarja 2014 pri njem v Pheonixu, v Arizoni, je imel toliko obveznosti, da z njim skoraj nič nisem mogel narediti. Sem pa navkljub temu intervjuje naredil z drugimi: z lastnikom kluba, takratnim trenerjem Pheonixa in trenerjem Hustona v Texasu. V to knjigo sem tako vključil vse, ki so sodelovali pri njegovi karieri. Od prvega trenerja, ki sem ga našel v Črni Gori, pa do ljudi v Ameriki.
»Ta talent, ki ga vsi omenjajo, je seveda bil v njem. Ga je pa nadgradil z ogromno količino dela. In tudi z razmišljanjem.«
Zakaj košarka?
Moja prva biografija je bila s Petrom Vilfanom. On je bil športnik moje mladosti. Takrat sem bil v osnovni in srednji šoli, ko je igral. Njegov slog igre in on kot pojava na igrišču, sta mi bila strašno všeč. Mnogim je šel pa zelo na živce. Po intervjuju za Playboy sem ugotovil, da izjemno pripoveduje, da ima dar neverjetnega spomina. Tako sva se potem dobila in to naredila. Sicer pa sem sam košarko precej preigral. Nič nisem treniral, ampak na igrišču smo vseeno preživeli ogromno časa. Nasploh pa bi lahko delal karkoli, hokej …
Torej košarka sama ni bila povod za biografijo?
Ne, ni bilo zaradi športa samega, čeprav mi je strašno všeč.
Se vam zdi Goran Dragić kako drugačen zdaj, kakor se vam je zdel na začetku kariere pred NBA-jem?
Neverjetna razlika. To pri njem najbolj občudujem, da je bil sposoben takšne transformacije. Ima prirojene nekatere kvalitete, ki so posledica fizičnih preddispozicij. Visok je 1,9 metra, rekel mi je, da ima čez dva metra razpona rok, je zelo eksploziven šprinter in ima izjemen pregled nad igro. To je bilo v njem. Zaradi tega so ga tudi opazili in mu pomagali. Po drugi strani pa je imel izjemno slab met. Tudi Saša Dončič je v šali povedal za to knjigo, da so na šuterskih treningih vsi nosili čelade, ko je Goran metal, saj ni šlo nič v koš. Vsi so hkrati zelo dvomili, da premore kakršnekoli voditeljske sposobnosti. Leta 2008 je šel v NBA kot nekakšen fantek. Tudi lastnik kluba Pheonix mi je rekel, da ni mogel verjeti, da je prišel kot kakšen najstnik. Ampak se je uspel razviti in danes je to nek drug Goran. Danes meče trojke in zadane. Vedno rad po zmagah zavijem na srbske in hrvaške forume, kjer uživam v njihovi bolečini (smeh). Vsi so Bogdanoviću prigovarjali naj meče, tako kot Goran meče. To je fantastično. Še danes ko vrže, se vidi, da to ni mehka roka. To so ure in ure in ure treninga. Ko je prišel v NBA, je trošil energijo z zabijanjem. Danes niti enkrat več ne zabije. To se je naučil od Steva Nasha, ki v življenju ni zabijal. Ta talent, ki ga vsi omenjajo, je seveda bil v njem. Ga je pa nadgradil z ogromno količino dela. In tudi z razmišljanjem. Vidi se, da ima človek možgane.
»Saša Dončič je v šali povedal za to knjigo, da so na šuterskih treningih vsi nosili čelade, ko je Goran metal, saj ni šlo nič v koš.«
Kje oziroma kakšen se vam zdi največji napredek, ki ga je naredil Goran, tako psihološko, kot v športnem smislu?
Učil se je, ves čas se je učil in razmišljal o svoji igri. Že to, da je preživel v NBA toliko časa, pove svoje. Povrečna življenjska doba košarkarja je tam – 6 let. On igra zdaj deseto leto.
Kako se vam zdi, da na športnika vpliva rojstvo otroka?
Ferrarijev lastnik in ustanovitelj dirkaške ekipe je nekoč rekel, da z vsakim otrokom dirkač izgubi pol sekunde na krog. Postane previdnejši. To lahko povem tudi s svojega stališča. Ukvarjam se z alpinizmom, ko se mi je rodil otrok, je bilo z mojo Himalajo praktično konec. Pri nekaterih ne, jaz pa nisem več mogel. Postane te strah. Pri teh športih, kjer ni nevarnosti, da se ti bo kaj hudega zgodilo pa lahko celo pozitivno vpliva. Otrok namreč postavi določene stvari na svoje mesto. Balast moraš odstraniti, da lahko funkcioniraš kot oče in kot športnik. To na nek način lahko samo pomaga. Tudi zdaj, ko delam biografijo Milene Zupančič, je sama podobno povedala. Ko je dobila otroka, Mašo, so nekatere stvari, ki so se ji zdele prej zelo pomembne, s katerimi je prej zapravljala čas, kar odpadle.
»Vidi se, da ima človek možgane.«
Ste govorili z njim po evropskem prvenstvu?
Ne.
Ste veseli, da se vam je tako posrečil naslov Dajte Gogiju žogo in on nas pripelje do zlata?
Da, so knjige pri katerih imaš težave z naslovom, vendar jih pri tej nisem imel. Saj smo imeli neke druge možnosti, ampak je ta potem obveljala. Ta stavek je izrekel njegov prvi trener Spale Todorović na eni izmed tekem.
Bo kakšno nadaljevanje?
Ta knjiga je narejena ob polčasu njegove kariere. Zlahka bi se jo dalo nadgraditi. Ko se bo odločil, da noče več igrati, se bova ponovno dobila in knjigo dokončala. Vem, da je bil zadovoljen s to, in je rekel, da bova še sodelovala. V bistvu se tega ne veselim, ker bo to pomenilo, da takrat ne bo več igral (smeh).
___
‘PUSTI UMETNOST PRI MIRU’
Vmes pa ste naredili tudi že naslednjo uspešnico. Kriminalko Jezero. Najprej sem opazila, da je Taras alpinist. Se zdi, da tudi v kriminalkah ne gre brez športa.
Ne bi bilo zanimivo, če bi bil brez vseh težav. Tak junak je prazen. Najprej sem mislil, da bi bil tekač, ker je tek zelo popularen. Veliko ljudi bi se lahko s tekom poistovetilo. Moral pa je imeti neke frustracije, zato sem se spomnil na svoj alpinizem in na to, kako hudo bi bilo, če bi jaz moral odnehati. Takrat, ko še nočeš nehati. Njemu se je to zgodilo in sem ga opremil s temi težavami.
Je Taras torej malce avtobiografski lik, ali so alpinistična nagnjenja samo nekaj, kar imata vidva kot avtor in on kot namišljen lik naključno skupnega.
Nisem izbirčen pri teh lastnostih, ki jih dajem svojim junakom. Nekaj je mojega, nekaj ni. Velikokrat sem rekel, da je lažje opisovati, kot si izmišljevati. Saj ni samo Taras tak. Tudi drugi liki v tej kriminalki imajo realno ozadje. Vedno sem si izbral kolega, morda znano osebo in na tej podlagi zgradil lik. To je težko pojasniti. Ima precej avtobiografskih lastnosti, ampak to nisem jaz. Niti ni moj alter ego. Na osebe, ki nastopajo v mojih knjigah, gledam kot na svoje otroke. Po malem se mi smilijo (smeh).
»Vključil sem forenzike, ker je to precej popularno in ker dejansko zelo veliko kriminalističnega dela temelji na tem.«
Npr. Taras ni velik oboževalec novinarjev, ki so v Jezeru bolj mrhovinarji. Je bila to tudi lastnost prevzeta bolj od mnenja inšpektorjev in forenzikov, ali ste se sami odločili za tako prezentacijo?
Mogoče je to moja kritika sedanjega novinarstva. Praskajo po površini, zanima jih samo nekaj na prvo žogo. Nisem dobil občutka, ko sem se pogovarjal z inšpektorji, da bi res sovražili novinarje (smeh). Jim pa gre na živce, če se slabo poroča. Povedali so mi, da sodišče velikokrat oprosti krivce. Novinarji potem, namesto da bi se pozanimali, kot papige ponavljajo sodbo. Vedno se postavijo na stran obtoženca. V nekaterih zadnjih razvpitih primerih, ko sem vedel, da je človek kriv, so bili novinarji vedno na njegovi strani. Zdi se mi, da je včasih najlažje opozarjati na napake policistov in s tem pridobivati simpatije bralcev. Pri nas namreč velikokrat odločajo izvedenska mnenja. Naš forenzični laboratorij pošlje svojega izvedenca, zagovornik obtoženca ima pravico do še enega izvedenskega mnenja. Le-tega ponavadi pripeljejo iz tujine in na koncu skoraj zmeraj obvelja na sodišču izvedensko mnenje tujca. Pa je v večini primerov slabše kot naše. Novinarji tako z veseljem povedo, da naši forenziki nimajo pojma. Kar je daleč, daleč od resnice.
Obstaja kakšna formula za pisanje kriminalk?
Poskušal sem posnemati skandinavske kriminalke. Hotel sem doseči svoj načrt, da bom živel pretežno od pisateljevanja, in sem videl na knjižnih sejmih v tujini, da so dolge vrste pred pisci skandinavskih kriminalk. V Leipzigu ali v Budimpešti, povsod so stali pred Švedi in Norvežani. Kot vzor sem vzel knjigo Nesboja, si rekel, drži se tega, pusti umetnost pri miru. Uporabil sem vse klišeje, ki so noter, toda sčasoma se mi je to uprlo in sem zavil po svoje. Nekatere klišeje sem pustil, zato se moja knjiga dogaja v Bohinju pozimi, kjer je sneg, mrzlo in mračno. Kaj veliko drugega pa skoraj ni. Uporabil sem nekaj nasilja, ampak ne preveč. Švedi s tem že pretiravajo. Vključil sem forenzike, ker je to precej popularno in ker dejansko zelo veliko kriminalističnega dela temelji na tem. Drugače se pa nisem prav veliko več obremenjeval s tem. Tudi Taras naj bi bil sprva zagrenjen alkoholik s krizo srednjih let, ampak se mi je na koncu tudi to uprlo in sem rekel, da bo raje abstinent. Sicer prisilni abstinent, ampak še vedno abstinent (smeh).
Ste, ko ste začeli pisati Jezero, že od začetka vedeli, kdo je morilec, ali ste tako kot bralec sami na koncu ugotovili?
Ne, osnovno zgodbo sem vedel. Nisem pa še imel speljanih stranskih rokavov, ki jih moraš imeti, da je lahko knjiga dovolj debela in da bralca odpelješ stran od morilca. To je glavna stvar pri kriminalki. Kriminalka propade, če je bralec ugotovil morilca pred koncem. Nisem vedel, kdo bodo osumljenci in kakšne bodo njihove zgodbe, niti kako bom končal knjigo. To pa čisto do konca nisem vedel. Vedel sem, da se mora knjiga nato zelo hitro končati. Ko enkrat vemo kdo je morilec, potem je samo še epilog in konec. Tega sem se rahlo bal, kako bom speljal, ampak mi je super uspelo, se mi zdi.
Ste bili v kakšnih forenzičnih prostorih, ste sodelovali pri kakšni raziskavi, ste videli kakšno truplo?
Delal sem z Dorianom Keržanom, direktorjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Razkazal mi je tiste prostore. Povedal mi je zanimivost, da so na začetku ti forenziki gledali CSI ameriške nadaljevanke in občudovali opremo, ki pa je bila dejansko prava. Naši si je niso mogli privoščiti. Bil sem na Inštitutu za sodno medicino, v prostorih za obdukcijo. Na sami obdukciji nisem bil, mi je pa dr. Jože Balažič, predstojnik inštituta, razložil, kako vse poteka. Kje so prvi rezi in tako naprej. Sem si prihranil dejansko raztelešenje (smeh).
»Kriminalka propade, če je bralec ugotovil morilca pred koncem.«
Slišala sem, da bo Jezero posneto v nadaljevanko.
Ja, naj bi bila to šest-delna serija. Te pravice je odkupila RTV Slovenija, zdaj pa morajo sestaviti še pogodbo za scenarij.
Torej scenarij še ni napisan?
Ne, ni še. Šest teh scenarijev bi moralo biti, vsak po petdeset minut. Če bomo vse hitro naredili in če bo RTV Slovenija dobila denar, potem naj bi februarja že snemali. Mora biti pozimi. Če pa ne bo, pa naslednje leto. Očitno bo nekaj iz tega.
Najbrž potem še ne veste, kdo bo sodeloval, kdo bo režiral?
Ne, ne. Dva režiserja sodelujeta pri pisanju teh scenarijev, Miha Kočevar in Matevž Luzar, ampak se še nismo dogovorili. Lahko, da bo eden, lahko, da bo imel vsak del te serije svojega režiserja, kar je navada v tujini.
Se vam zdi, da bi šlo Jezero lahko v gledališče? Npr. v stilu Vranjih vrat (Vranja vrata so bila kriminalistična gledališka predstava v 4 – delih).
Ne vem. Nisem ljubitelj adaptacij del za gledališče, ki niso bila predvidena za gledališče. Zelo rad bi naredil kaj za gledališče, ampak takrat bi naredil posebej samo zanj. Se mi zdi, da se velikokrat potem to dela na silo, pretvarjanje iz enega medija v drugega.
Mislite zdaj ostati v kriminalističnem žanru, mogoče Tarasa narediti v slovenskega Harryja Hola?
Ja. Začel sem pisati že spomladi, ampak potem zaradi drugih obveznosti nisem mogel nadaljevati. Nadaljevanja se bom ponovno lotil po novem letu. Trije bodo, vsaj trije.
Se kaj dogaja v smeri prevodov?
Moja založba, Goga iz Novega mesta je naredila predlog za prevod uvoda, prvega poglavja in slovenskih recenzij in mnenj. Zdaj bo šla pa dejansko cela knjiga v prevod. V angleščino.
»Če bomo vse hitro naredili in če bo RTV Slovenija dobila denar, potem naj bi februarja že snemali. Mora biti pozimi.«
Ste kaj na zvezi z bohinjsko občino ali pa turistično zvezo, da bi sodelovali skupaj v promociji knjige in Bohinja.
Predstavitev knjige sem imel v Triglavskem centru Triglavskega narodnega parka. Povedali so mi, da bi bilo strašno fino, če bi bila knjiga v nekem tujem jeziku. V Bohinju namreč velikokrat dežuje in se turisti nimajo kam dati (smeh). Je krasen kraj ampak, ko je enkrat slabo vreme, ni nič za početi. Tako, da upam, da bo ta knjiga čim prej vsaj v angleščini.
Kaj pa projekti v bližnji prihodnosti?
Do konca leta bi rad naredil biografijo Milene Zupančič. To delam že od lanskega novembra in sva trenutno na dveh tretjinah. Računam, da bo do novega leta narejena. Precej časa nisem vedel kako narediti koncept te knjige. Potem, ko mi je potegnilo in je en velik užitek to delati. Delam še eno knjigo, za katero sem obljubil, da ne bom povedal, in je tudi neke vrste biografija. Ni življenjska, je pa en odsek življenja tega človeka. Za naslednje leto sem spet dogovorjen za eno biografijo in pa drugi del Jezera. Tako da imam pokrito do 2019 (smeh).
Foto: Založba Goga
_____
PREBERITE ŠE: