HENRI CARTIER- BRESSON v Cankarjevem domu

Delo Henrija Cartierja-Bressona, velikega francoskega fotografa, sem spoznala leta 2002, ko sem se še kot študentka sociologije kulture sprehodila po njegovem opusu v Cankarjevem domu. Nepozabni obrazi, oči, občutki na fotografijah, koliko zgodb in trenutkov, ko jih več ni!

SLIKAR, FOTOGRAF BREZ FOTOAPARATA

Henri Cartier-Bresson se je leta 1908 rodil v Chanteloupu-en-Brie, 40 kilometrov vzhodno od Pariza. Bil je najstarejši od petih otrok v precej bogati meščanski družini in imel vso podporo staršev, ki so se ukvarjali s tekstilno industrijo. Sprva je želel postati slikar, za kar ga je navdušil stric Louis. Leta 1927 je začel študirati slikarstvo pri kubističnem slikarju Andreju Lhotu, ki je svojim študentom predstavljal sodobno umetnost v pariških galerijah. Cartier-Bresson, ljubitelj velikih mojstrov, kot so Jan van Eyck, Paolo Uccello, Masaccio, Piero della Francesca, se je navdušil še nad moderno umetnostjo, Lhota pa imel za največjega učitelja »fotografije brez fotoaparata«.

Leto pozneje je začel študirati umetnost, literaturo in angleščino na Univerzi v Cambridgeu, kar mu je omogočilo tudi vpogled v anglosaško zgodovino umetnosti. Težko mu je bilo, ko je moral služiti vojaški rok v Franciji – z Joyceom v roki in puško na rami, kot je sam večkrat rekel. Je pa v tem obdobju spoznal tudi ameriškega izseljenca Harryja Crosbyja, s katerim je delil navdušenje nad fotografijo, pa tudi Crosbyjevo ženo Caresse. Ko se je Crosby odločil končati svoje življenje, je Caresse zapustila tudi Cartiera-Bressona. Zlomljenega srca se je po branju knjige Srce teme Josepha Conrada odpravil na pustolovščino po Slonokoščeni obali, kjer je posnel svoje prve fotografije (ohranilo se jih je le sedem) in se prvič srečal s smrtjo. Takrat je pripravil natančna navodila za lasten pogreb v Normandiji.

LAJKA, NAJLJUBŠA SPREMLJEVALKA

Po vrnitvi v Francijo je Cartier-Bresson poglobil odnos z nadrealisti, najbolj navdušen je bil nad koncepti Andréja Bretona. Nekoč mu je pod roke prišla fotografija madžarskega fotoreporterja Martina Munkacsija, na kateri so prikazani trije goli mladi afriški fantje, ki tečejo v jezero Tanganyika, in ga osupnila. Zanj je bila sinonim za svobodo, milino, spontanost in veselje do življenja. Opustil je slikarstvo in se posvetil fotografiji, kajti »nenadoma sem razumel, da lahko fotografija v določenem trenutku ulovi večnost«. Kupil si je svojo prvo lajko (nemški fotoaparat Leica) s 50-milimetrskim objektivom in spremljala ga je še mnogo let. Anonimnost majhne kamere mu je omogočala, da je lahko v množici ali intimnem trenutku fotografiral nemoteno, ne da bi se drugi zavedali neprijetne prisotnosti fotografa.

PABLO PICASSO, 1944

H. C. Bresson: »Nenadoma sem dojel, da lahko fotografija v določenem trenutku ulovi večnost.«

POTOVANJE V SVET FILMA

Veliko je fotografiral v Berlinu, Bruslju, Varšavi, Pragi, Budimpešti in Madridu. Njegove fotografije so bile prvič razstavljene leta 1933 v galeriji Julien Levy v New Yorku, nato pa v klubu Ateneo v Madridu. Leta 1934 je v Mehiki razstavljal z Manuelom Álvarezom Bravo. Isto leto je spoznal mladega poljskega intelektualca in fotografa Davida Szymina, ki so ga zaradi težko izgovorljivega imena klicali kar Chim. Prek Chima, ki se je preimenoval v Davida Seymourja, je Cartier-Bresson spoznal še madžarskega fotografa Endreja Friedmanna, ki si je spremenil ime v Robert Capa. Nato je leto 1935 preživel v ZDA, fotografijo začasno opustil in se posvetil filmu. A prav sedma umetnost ga je vrnila v Francijo, kjer je med letoma 1936 in 1938 kot asistent sodeloval z režiserjem Jeanom Renoirjem, kot fotograf pa z dnevnikom Ce Soir (številne ikonične fotografije zaradi političnega vpliva nikoli niso bile objavljene), in posnel dokumentarec Zmaga življenja.

UJETNIŠTVO IN UPORNIŠKO GIBANJE

Med drugo svetovno vojno je bil v nemškem ujetništvu (1940–43), od koder je pobegnil in se pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Izkopal je svojo ljubljeno lajko, ki jo je pokopal na polju v bližini francoskega Vosgesa. Proti koncu vojne se je v Ameriki že govorilo, da je padel, in pripravljati so začeli posthumno retrospektivo njegovega dela v Muzeju moderne umetnosti MoMA. Na koncu so namesto retrospektive predstavili njegov film Retour o vračanju vojnih beguncev in zapornikov domov ter prvo knjigo The Photographs of Henri Cartier-Bresson.

FOTOGRAF Z OČMI, SRCEM IN GLAVO

V tem času je Cartier-Bresson ovekovečil podobe velikih francoskih umetnikov Henrija Matissa, Pierra Bonnarda, Georgesa Braqua, Georgesa Rouaulta, Camilla Claudela in drugih. »Neutrudni lovec trenutkov« je veljal za enega izmed najbolj nadarjenih umetnikov svoje generacije. Posnel naj bi kar 700.000 črno-belih fotografij. Leta 1947 je z Robertom Capo, Davidom Seymourjem in Georgeem Rodgerjem ustanovil slovito fotografsko agencijo Magnum Photos, ki si je za poslanstvo vzela »začutiti utrip časa« in si prizadevati, da se fotografija uporablja zgolj v korist človeštva. V agenciji je bil Cartier-Bresson odgovoren za pokrivanje dogajanja v Indiji in na Kitajskem. Svetovno prepoznavnost mu je prineslo emotivno fotografiranje Gandhijevega pogreba v Indiji (1948), pa tudi fotografije zadnjih mesecev kitajske državljanske vojne (1949) in nato prvih šest mesecev novoustanovljene Ljudske republike Kitajske. Bil je izumitelj pojma odločilni trenutek (l’instant decisif) in eden od izumiteljev fotoreporterstva po drugi svetovni vojni.

SUSAN SONTAG, 1972

»Da nastajajo fotografije s fotoaparatom, je iluzija,« je rad poudaril. »Ustvarjene so z očmi, srcem in glavo.«

PRVI ZAHODNI FOTOGRAF V SOVJETSKI ZVEZI

Po letu 1952 se je vrnil v Evropo in postal prvi zahodni fotograf, ki je leta 1954 dobil dovoljenje za vstop v Sovjetsko zvezo. V poznih petdesetih in do leta 1966 je deloval na Kitajskem, Kubi, v Mehiki, Kanadi, Indiji in na Japonskem. Leta 1966 je zapustil agencijo Magnum Photos in naslednje leto uresničil študijo Človek in stroji (L’Homme et la Machine). Po letu 1968 sta ga znova prevzela slikanje in risanje. Leta 1970 se je z razstavo En France predstavil v pariškem razstavišču Grand Palais in posnel dva dokumentarca za CBS News.

PORTRETI

Na dolgi poklicni poti je Henri Cartier-Bresson ustvaril več sto portretov tako slavnih osebnosti kot neznancev. Tudi na razstavi Iz oči v oči v Cankarjevem domu v Ljubljani (23. 9. do 31. 1. 2021) se bo predstavilo več kot 120 portretov, ki jih je leta 1998 med negativi izbral za svojo knjigo Tête à Tête. Najzgodnejše podobe izhajajo iz tridesetih let minulega stoletja, ko je kupil prvo lajko in po Evropi potoval s prijateljem Andréjem Pieyrom de Mandiarguesom. Tedaj je začel ostriti svoj fotografski slog, njegovi portreti so bili vedno bolj intimen, neizrekljiv dialog med umetnikom in upodobljenimi ljudmi. »Moja strast ni bila nikoli fotografija sama, temveč možnost, da – s tem, ko pozabiš nase – posnameš čustva objekta in lepoto oblike.« Njegove fotografije, portreti znanih in neznanih ljudi so del našega kolektivnega spomina in kot nekakšni kažipoti v vizualni pripovedi 20. stoletja. Upodobil je velika imena literature in slikarstva, od Pabla Picassa, Henrija Matissa, Simone de Beauvoir v štiridesetih letih, prek Marilyn Monroe, Alberta Giacomettija in Coco Chanel v šestdesetih do Roberta Doisneauja leta 1986. Kot pravi umetnostni zgodovinar E. H. Gombrich v uvodu v razstavni katalog Tête à Tête v ameriški MoMI, se Cartier-Bresson z uporabo fotoaparata kot svinčnika ali čopiča, ki je podaljšek njegovega notranjega razmišljanja, na fotografijah približa »iskrici življenja«, ki se skriva za masko obraza in telesa posameznika.

Piše: Kaja Komar . Foto: Martine Franck, Fundacija Henri Cartier- Bresson/Magnum Photos