Piše: Mitja Meršol

Komu-ni-kacija je (če premečemo kacija) akcija “good lifea”, dobrega življenja. Kako smo komunicirali nekoč, kako danes?

Nekoč: poglej me v oči in povem ti, kdo si in kaj misliš. No, res sem se lahko tudi zmotil, ampak se je resnica vsaj hitro pojavila.

Zdaj: pritiskaj na tipkovnico in mi napiši, kaj mis liš. Prikaži se na ekranu, da te vidim. Si res ti? Pa misliš, da te res sprašuje moj jaz?

Nekoč sem ti iz oči bral, ali mi govoriš resnico ali lažeš.

Danes smo spletni in spletkarski, fejsbukamo, tvitamo in si v imenu svobode govora prisvajamo tudi pravico do laži in vse skupaj prepuščamo nepreverjanju in neraziskanju.

Za medijski pogovor je treba sedeti skupaj s sogovornikom in se (iz oči v oči) pogovarjati, postavljati ustrezna podvprašanja, vztrajati pri kakšnem vprašanju, poslušati sogovornikov pod ton, videti njegovo obrazno govorico … Danes pa se že kar na elektronski pošti pojavi prošnja: Ali vam, gospod sogovornik, lahko kar po e-mailu pošljem vprašanja o tem in tem, vi pa mi, prosim, odgovore pošljite najpozneje do konca tedna.

KAKŠNA KOMUNIKACIJA JE TO?

Je dovolj, da komunikacija med študenti in profesorji v veliki meri teče po elektronski pošti, predavanja so ex-katedra, izpiti so sicer iz oči v oči … Ali to zadošča?

In prav v zvezi z vprašanjem pomembnosti prave, medčloveške komunikacije mi je spomin segel 55 let nazaj, ko sem bil študent na drugi strani oceana.

Je dovolj, da komunikacija med študenti in profesorji v veliki meri teče po elektronski pošti, predavanja so ex-katedra, izpiti so sicer iz oči v oči … A to zadošča?

  • MITJA MERŠOL je nekdanji odgovorni urednik časopisne hiše Delo.

Sedeli smo v predavalnici našega kolidža Antioch v Yellow Springsu blizu Daytona v Ohiu. Predaval nam je profesor ameriške literature. Junijsko sonce se je močno upiralo v predavalnico in profesor si je moral med govorjenjem nekajkrat pometi oči. Zakoračil je od table k nam, postal, si vnovič po menljivo pomel oči in dejal: »Kako močno je to sonce. Predlagam, da se preselimo na travnik in tam nadaljujemo pouk.« In smo veselo odšli ven, se skupaj s profesorjem usedli na travo in neekska tedrsko premlevali pesnika Frosta in ga primerjali z njegovimi evropskimi vrstniki. Profesor nas je potem še večkrat preselil iz učilnice na sončno tra to, večkrat pa nas je kar vse skupaj povabil k sebi domov na »večerni party«. Tako smo se – poleg drugega – o ameriški književnosti naučili več, kot če bi profesorja poslušali samo v predavalnici.

Vse to je bila tudi novost, saj je bilo od študentov pričakovati (pravzaprav tudi zahtevano), da sedijo v klopeh in poslušajo katedrsko predavanje.

ŽIVLJENJSKA UNIVERZA

Hja, tako je bilo pred več kot pol stoletja, v Yellow Springsu, kjer se je med tamkajšnjim kvekerskim prebivalstvom v slogu utopičnega socialista Ro berta Owensa prijazno kolektivistično lokalno uresničeval »ameriški sen«. Bili so časi še močno pred pametnimi telefoni, časi, ko so se prebivalci Yellow Springsa na ulicah neposredno, iz oči v oči, dogovarjali za srečanja in veselice. Profesor Abrams, moj mentor, je pogosto povabil k sebi ne kaj študentov, jih seznanil s svojo družino, hkrati pa je na srečanje povabil svoje kolege in tudi vrsto sosedov, ki niso bili predavatelji. To je bila pravcata življenjska univerza, ki je nikoli ne bom pozabil.

Komunikacijski slog ameriškega profesorja, ki nas je neprofesorsko človeško selil iz pre davalnice na trato, se mi je neizbrisno vtisnil v spomin. In pred 20 leti sem ga kot začasni predavatelj na fakulteti tudi sam prakticiral. V slogu »ni dovolj, da samo predavaš, tudi pogovarjati se moraš« sem se s študenti dobival na kavi zunaj predavalnice in smo sproščeno raz mišljali in drug drugega poslušali, kako, na primer, intervjuvati, pisati zgodbe, sage … To naše sestankovanje se je nekaterim tako vtisnilo v spomin, da me na primer študent in študentka, ki sta medtem postala zakonski par, še zdaj obiščeta, ko prideta z dela na tujem v Slovenijo.

In komunikacija – pogovarjati se, poslušati se – je še kako pomembna v našem družinskem (zlasti medgeneracijskim dedek – vnuk) in sosedskem okolju, v okolju, ki si ga ustvarjamo kot »mini mundus«. Kako prisluhniti prijazni trafikantki, prodajalki v trgovini v pritličju bloka, natakarju v kavarnici … Prav rad skočim tudi v kakega iz med ljubljanskih dnevnih centrov aktivnosti in poklepetam s skupinicami, ki rišejo, tkejo, ku hajo, se učijo tujih jezikov … In s to komunikacijo spoznavam good life, dobro življenje.

In moram tudi reči, da mi je od družbenih omrežij ljubša družabna mreža, pod katero krnovci (člani že skoraj 40 let obstoječega Kroga rahlo načetih) vsako sredo igramo odbojko.