Izgubili smo, česar nikoli nismo imeli

MIRT KOMEL • Pisatelj, dramatik, filozof

S pisateljem, dramatikom, prevajalcem, predavateljem filozofije in književnosti na fakulteti za družbene vede v Ljubljani in enim najvidnejših slovenskih filozofov mlajše generacije Mirtom Komelom sem se pogovarjala o življenju s pandemijo koronavirusa in prihodnosti sveta, ki ne bo nikoli več takšen, kakršen je bil.

Ko se je svet, kakršnega smo poznali, ustavil, smo se morda vse generacije prvič globalno in kolektivno neposredno srečale z vprašanjem eksistence. Spet odkrivamo temeljne vrednote in cenimo osnovne dobrine. Kako razumete ta novi način življenja?

Vsekakor se je svet, kakršnega smo poznali, ne le radikalno preobrazil, ampak tudi pokazal svoj pravi obraz. Samo zdi se, da smo prej živeli v idealnem stanju idilične skupnosti, zdaj pa se je vse sesulo v serijo atomiziranih, solipsističnih, psihotičnih posameznikov. V resnici velja ravno nasprotno: že prej smo bili atomizirani in izgubili smo le tisto, česar nismo nikoli imeli. Vsa ekonomska, politična, kulturna družbena protislovja, ki so skrita pod idiličnim površjem obstajala že prej, so silovito privrela na dan in udarila še močneje tam, kjer so bila najmočneje potlačena.

Kaj mislite s tem?

Poglejte, kaj se dogaja v še nedavno visokoopevanih ZDA, ki naj bi bile prva država prvega sveta. Zgleden primer takšne samopercepcije je Trumpov slogan America First!, ki ga je sicer prevzel od nekdanjega predsednika ZDA Woodrowa Wilsona. No, v tej krizi so se ZDA, sodeč po brezbrižnosti do svojih najranljivejših skupin – torej do velike večine –, izkazale za tretjerazredno državo tretjega sveta.

Danes je verjetno organski trenutek za vrednotenje preteklosti in razmislek o prihodnosti. Veliko govorimo o alternativni družbi in ureditvi, ki naj ne bi temeljila zgolj na nacionalnih državah, temveč na solidarnosti in sodelovanju. Menite, da je človeštvo dovolj zrelo za bliskovit preskok iz kapitalizma v ureditev njegovega popolnega nasprotja?

Ideja nacionalne države se je že davno izpela. Povsod po Evropi, vključno s Slovenijo in Madžarsko, lahko vidimo, kako tudi njeni najbolj goreči privrženci obči pojem naroda izrabljajo za svoje lastne, partikularne, strankarske, povečini pa zasebne interese, samodržne politike in diktatorske fantazme. Tudi pojem narodne enotnosti ne more nikoli nadomestiti socialne države pri zagotavljanju minimalnih eksistenčnih razmer za celotno populacijo neke države v sodobnem svetu, kjer je ideja kakršnekoli čiste nacije ne samo grozljiva, ampak tudi praktično nemogoča zaradi živahnega, pisanega multikulturnega mešanja, ki ga je sprožila ekonomska globalizacija tako rekoč kot svoj stranski učinek. Sicer pa vsako izredno stanje pomeni svojsko eksperimentalno politično situacijo, kakor se je izrazil francoski marksistični filozof Althusser, v kateri se stvari, ki so se še pred kratkim zdele nepovratno zaprte, odprejo. Odprejo se za premislek in nove možnosti, vključno z možnostjo za boljšo, pravičnejšo ureditev. Vprašanje pa je, ali smo se zanjo pripravljeni odločiti, predvsem pa premagati trenja in začeti delovati v tej smeri.

Po drugi strani pa si želimo nazaj življenje pred pandemijo … Kako vidite novo normalnost in kako jo bomo oblikovali?

Mislim, da je prejšnji način življenja nepovratno izgubljen. Vsi si želijo vrnitve v normalo, kar je razumljivo, saj je situacija res napeta, težka, težavna, za marsikoga na meji obupa, vendar vrnitev ni več mogoča. In to ni nič slabega. Veliko je napačnih, krivičnih, tudi grozljivih stvari, ki so bile poprej normalizirane, češ, »takšen je svet«, »tako pač je« … Nova normalnost bo takšna, kakršno že zdaj ustvarjamo, s svojim ravnanjem in dejanji. Skratka, naša prihodnost, naša nova normalnost bo takšna, kakršno si že zdaj sami krojimo.

Si sploh želimo drugačno družbo? Nam lahko namesto predstave o solidarnostni ureditvi zavladajo okrepljeni kapitalizem in še globlje socialne razlike?

Vidimo lahko, kako se marsikdo, še zlasti pa najbogatejši in najvplivnejši odstotek svetovne populacije, prilagaja na novonastalo situacijo. To počne tudi tako, da poskuša v imenu izrednega stanja omejevati delovanje demokratičnih institucij, med njimi tudi najbolj neposredno demokracijo protestiranja. Tako samo še bolj učinkovito izkorišča delovno prebivalstvo in že tako izkoriščane, za nameček pa še vedno ne jemlje resno okoljevarstvene krize, ki še vedno traja, čeprav se je narava lahko med našo karanteno odpočila od človeka. Obstaja torej resna nevarnost, da se bomo jutri zbudili v novem posttotalitarizmu, v katerem ne bodo zavladale svoboda, solidarnost in socialna pravičnost, ampak temu nasprotne ideje. Prav zato se moramo zbuditi že prej. Torej zdaj.

Na kakšen moralni kapital moramo staviti, da vzpostavimo pravičnejšo družbeno ureditev? Je o takšni ureditvi sploh še mogoče govoriti, medtem ko se v Sloveniji in nekaterih državah po Evropi in svetu stopnjujejo protesti?

Mislim, da protesti po svetu potekajo zaradi zelo različnih razlogov, ki izhajajo iz različnih pojmovanj in prepričanj o tem, kaj je svoboda. V ZDA, kjer še vedno vlada republikanska – torej desna – oblast s Trumpom na čelu, v marsikateri zvezni državi z demokratičnim guvernerjem protrumpovski desničarji protestirajo in zahtevajo rahljanje ukrepov zavoljo zagona gospodarstva. Kapital postavljajo pred ljudi, ki bodo ob takšnem nepremišljenem, neorganiziranem odprtju trga močno nastradali. V Sloveniji, kjer imamo prav tako, vsaj za zdaj še, desno oblast, protestirajo levičarji, ki se borijo za ljudi in proti kapitalu. To pomeni proti vladavini dobička za vsako ceno, vključno s tisto, ki jo še vedno odplačujemo z davkoplačevalskim denarjem ob skrajno spornem nedavnem nakupu mask in druge zaščitne opreme.

Nekateri pandemijo primerjajo z vojno, čeprav virusu ne moremo pripisati značilnosti sovražnika, potrebnega za vzpostavitev vojnega stanja. Smo se pa ljudje z omejevanjem gibanja zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa, ki naj bi poseglo v temeljne svoboščine, začeli zavedati krhkosti naših pravic in svoboščin. Kaj torej pomeni svoboda v času pandemije in kako bi jo utemeljili?

Vojna z virusom je vnaprej izgubljena vojna. Ne le zato, ker naj bi šlo za boj proti nevidnemu sovražniku. No, veliko oblastnikov vidi ne le navidezne, temveč tudi namišljene sovražnike. V dani situaciji ne gre za vojskovanje v smislu zmage ali poraza. Kvečjemu nasprotno. Celo Savdska Arabija je zaradi koronavirusa razglasila prekinitev ognja z Jemnom. Vojni termini so v teh razmerah povsem zgrešeni, tako po pojmu kot njihovem uresničevanju. Če že, imamo opraviti z izrednim stanjem v precej dobesednem – nikakor pa pravnem ali političnem – smislu stanja, ki je zunaj reda.

Za kakšno stanje torej gre in kaj je tedaj s svobodo?

Gre zelo preprosto za stanje zunaj utečenega reda. Sicer pa svoboda ni imela nikoli tako dobrega okusa kot s karanteno omejena prostost. Postopno rahljanje ukrepov ima posledice tudi za ta dobri okus, ki postopoma izginja, namesto njega pa nam ostaja grenak priokus prevare oblasti in oblastnikov, ki so nas pod krinko izrednega stanja, skrbi za skupnost in drugih sicer nujnih ter dobrih idealov izkoristili za lastno konsolidacijo in s tem povezano korupcijo in klientelizem. V tem primeru je najpomembnejša tista svoboda, ki omogoča vsakršno osebno svoboščino. To je pravzaprav politična svoboda delovanja skupaj z drugimi kot skupnost zavoljo skupnega. Ali kot bi rekel Montesquieu: svoboda ni, da počneš, kar hočeš, ampak da narediš, kar zmoreš.

Trenutno stanje je poleg že obstoječih ideoloških političnih in verskih delitev v družbi prineslo tudi nove delitve znotraj teh skupin. Ideološko smo se začeli opredeljevati in deliti tudi glede znanstvenih dognanj in uradnih utemeljitev koronavirusa ter njegovih vzrokov in posledic. Še zlasti zato, ker vedno več ljudi ne zaupa »mainstream« medijem, znanstvenim in uradnim razlagam, podatkom, številkam in statistikam pandemije koronavirusa. Lahko tudi to resno ogrozi vzpostavljanje družbenega konsenza?

Hegel je dejal, da je v moderni dobi branje časopisa nadomestilo jutranjo molitev, s čimer je hotel reči, da s sekularizacijo sakralne prakse niso izginile, temveč so se le spremenile. Namesto molitve, s katero so se ljudje medsebojno prepoznali kot krščanska skupnost, nastopi časopis, skozi katerega se ljudstvo zamišlja kot politična, takrat nacionalna skupnost. Za današnjo postmoderno dobo pa nemara velja, da je deskanje po družbenih omrežjih nadomestilo jutranje branje časopisa. Vsesplošno nezaupanje javnim, uradnim virom informacij lahko razumemo kot posledico stanja, ki je prevladovalo že v preteklosti. Živimo pač v internetni dobi, ko lahko vsak s svetovnega spleta sname kakršnokoli informacijo, ki potrjuje njegovo prepričanje in zavrača prepričanje drugače mislečih, hkrati pa lahko tudi objavi svoje prepričanje kot nedotakljivo resnico, za katero posledično velja, da nima nihče pravice posegati vanjo. Svoboda se v tem primeru izkaže kot dvorezni meč, s katerim je treba ravnati izjemno previdno. V skrajnem primeru nobena osebna svoboščina – še zlasti če gre za sovražni govor, ogrožanje in kršitev svobode drugega – ne more in ne sme prevladovati nad temeljno svobodo, ki je skupna vsem in osebne svoboščine sploh omogoča.