Razmišljala MATEJA JANEŽIČ
Se lahko resnično zavemo, koliko dobrega ponuja naše drobceno okroglo rajsko domovanje v tem neskončnem vesolju? Naš planet je rajski. Če vsaj enkrat ugasnemo vse ekrane, monitorje, radie, zapremo časnike, revije – ja, tudi našo – in utihnemo in poslušamo in gledamo. Dihamo. Se vam ne zdi, da je vse v redu? Da nam naš planet ponuja harmonijo, ravnovesje? Poglejmo ga, takšnega, kot v resnici je. Kaj pa z njim in s sabo delamo ljudje?
»Ob pogledu na vesele otroke, na prešerno nasmejane mamice, ki dojenčke ob delu na polju prenašajo v culah, na zdrave, mišičaste moške, na zadovoljne starce in starke se mi poraja le eno vprašanje: kaj ljudi iz tega raja, kjer živijo srečno tradicionalno življenje, žene v kaos velemest, kjer jih čakajo kriminal, onesnaženje, bolezen in velikokrat poguba?« To se je v Pobegu po Južni Afriki spraševal Tomaž Kovšca. »Zakaj migracijski tok ni obrnjen – iz temačnih, razpadajočih, zaudarjajočih ulic velemest ven v svetlo naravo?«
Potrebujemo malo, da lahko imamo veliko, in ne potrebujemo veliko, da lahko imamo vse.
Res šele z leti postanemo modri, se sprašuje v kolumni Manca Izmajlova. Prav tako razmišlja, kako nas stvari, ki jih kopičimo, dušijo. In ko jih izgubimo, jih čisto zares ne pogrešamo, pove iz lastne izkušnje. Tudi ko te kariera pripelje do finančne varnosti za vse življenje, ne potrebuješ petih hiš in desetih avtov, pravi Primož Brezec, nekdanji košarkar NBA.
In kaj sploh potrebujemo? Kdaj je dovolj? Kdaj postavimo na prvo mesto sebe in naš okrogli dom? Potrebujemo malo, da lahko imamo veliko, in ne potrebujemo veliko, da lahko imamo vse.
______________
Povzeto po uvodnem Pozdravu, revija Goodlife, marec 2018
______________
Preberi še druge članke iz pomladne revije Goodlife…