Razmišljala ZALA DJURIC Rano jutro je, gretja še niso prižagli in zdi se, da mesto, ki nikoli ne spi, spi trdno. Jaz pa vsa zjetlegana sedim ob oknu z računalnikom na kolenih in turško kavo ob sebi ter opazujem divji ples svobodnih snežink po skrivnostni temi prve avenije. Grejejo me pulover ljubljenega, volnene nogavice, otroška … Nadaljujte z branjem KOLUMNA: Svobodna vesoljka : varna ovca