Hotel Spirito Santo Palazzo Storico in Palazzetto Spirito Santo v Rovinju

Piše: Kaja Komar . Foto: Spirito Santo

V mladosti sem skoraj vsako poletje raziskovala hrvaško Istro, in ko sem prvič obiskala Rovinj, sem bila prepričana, da je to najbolj romantično mesto na svetu. Še danes šarm starega mediteranskega mestnega jedra osvoji marsikatero srce. To velja tudi za številne vlagatelje, lastnike butičnih hotelov, ki se zlijejo z okolico.

Takšen je Spirito Santo Palazzo Storico slovenskih podjetnikov Špele in Janeza Bidovca, ki ga je arhitekturno oblikoval arhitekturni studio ADAL. Hotel je prepričal tudi stroko in prejel nagrado BigSEE Tourism Design Award 2020, ki jo podeljuje Zavod Big za najbolj inovativne in ustvarjalne ideje v kreativnem turizmu. Projekt je dober primer, kako na relativno majhnem prostoru omogočiti najvišje standarde, inovativnost in ohraniti kulturno dediščino. V nekaj letih je postal tako priljubljen, da se je le nekaj metrov stran hotelu pridružil še manjši, Palazzetto Spirito Santo, ki zahtevne goste vabi s štirimi prestižnimi suitami.

BUTIČNOST PROSTORA IN ŽIVLJENJA V NJEM

Ko sta se zakonca Bidovec pred leti odločila za prenovo stare in propadajoče stavbe, ki jo sestavljajo tri hiše, sta želela čim bolj ohraniti zgodovinsko pristnost zgradbe. Stari del Rovinja je namreč od leta 1963 razglašen za kulturni spomenik, prav tako tudi na gosto grajene ozke hiše, zato mora biti vsaka prenova v skladu s konservatorskimi zahtevami. Zakonca Bidovec sta svoj projekt zaupala Saši in Stevu Dobričiču iz arhitekturnega studia ADAL in z izkušnjami jima je uspelo natančno restavrirati stavbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, nekoč last italijanske družine, in jo spremeniti v butični hotel. »Butičnost oziroma butične rešitve so nasprotje serijskim rešitvam, hotelskim verigam in anonimnem oblikovanju, ki ni v skladu s potencialnimi speci kami konteksta,« pojasni dr. Saša Dobričič, predavateljica in vodja podiplomskega študijskega programa Študiji kulturne dediščine na Univerzi v Novi Gorici. »Butičnost hotel pridobi s prijetnim in ekskluzivnim okoljem; domačim, a unikatnim.

Oblikovalski pristop je izrazito ‘tailor made’, po meri, a ne izključno ‘custom made’, pogojuje ga vseobsežna prilagoditev in ne impozicija.« Dobričičeva poudarja, da prilagoditev pogojuje kontekst, kot krojaštvo po meri, od speci fičnih dimenzij prostorov, zapuščine preteklosti, okoljske, kulturne in druge družbene vrednote, ali pa čisto individualni slog naročnikov. »Rešitev je enkratna, unikatna in kompleksna, ker zahteva interpretacijo vseh omejitev kot gonilno silo in potencial oblikovanja. Butični hotel niso samo unikatni z oblikovanjem, ampak tudi s ponudbo, storitvami. Popotnik ni anonimen, ampak zaželen, skorajda družinski gost, ki spozna gostitelja, ta pa je več kot lastnik oziroma upravljavec.« Butično je integrirana rešitev vseh danih in novih komponent prostora in življenja v prostoru, pojasnjuje Dobričičeva, ki je končala študij arhitekture v Benetkah, kjer je konservatorstvo oziroma obnova stavbne dediščine ključna izobraževalna komponenta.

NARAVNI MATERIALI S PATINO

Arhitekta sta osnovala butični hotel s sedmimi dvoposteljnimi sobami različnih velikostih in vsaka soba je edinstvena. Nekatere imajo čudovito ložo, druge teraso ali kamin, vse pa so elegantno opremljene s prvotnimi elementi, kot so leseni tramovi in kamnite stene. Pri ureditvi interiera je arhitekturni studio ADAL uporabil izbrane naravne materiale, kot so kanfanarski kamen, medenina in hrastov les, ki v kombinaciji z modernimi kosi ustvarjajo prijetno harmonijo arhaičnega in sodobnega. V pre njenih sobah je na primer restavrirana stenska freska, star istrski kamin, kot tudi moderna razsvetljava, najmodernejši stoli in mize. »Tradicionalni materiali se lepo starajo in z leti pridobivajo patino,« na vprašanje zakaj ravno ti materiali, odgovori Dobričičeva. Pri ureditvi so upoštevali načelo lepota, trdnost, uporabnost. »Poznavanje zgodovine, ki je oblikovala dani prostor in globoko poznavanje tradicije (tradicionalnih tehnik, materialov, tipologij) ne pomeni nujno oziroma izključno strasti ali celo nostalgije do preteklosti.« Tradicija in inovacija si torej nista nujno v nasprotju, stare rešitve so lahko v dialogu z novimi, vse pa nastajajo v sodelovanju z vsemi deležniki. Za pohištvo je poskrbel njen oče Sveto Dobričič.

BUTIČNE SUITE V PALAZZETTO SPIRITO SANTO

Tudi pri najnovejšem projektu, le 50 metrov oddaljenem Palazzettu, je arhitekturni studio ADAL pazil, da se je ohranila zgodovinska pristnost stavbe, prav tako so uporabili le naravne materiale, večina jih je bila rekonstruirana in znova uporabljena. »A za razliko od prvega projekta, kjer je šlo za konglomerat različnih objektov, ki jih je bilo treba oblikovati kot celoto, je šlo tu za enovito tipologijo. Torej novo projektiranje in drugačne rešitve, kontinuiteto so predstavljali materiali in okvirni pristop k obnovi stavbne dediščine,« o novem projektu govori Dobričičeva. Štiri suite – Valdibora, Bregovita, Fontana in Sv. Eufemija – imajo vse čudovit pogled na morje in dostop z dvigalom iz spo- dnjega nadstropja, kjer je zajtrkovalnica z istrskim kaminom in prostorno teraso. V Palazzetu je prostor pod starim vodnjakom preurejen v večnamenski prostor za zasebne dogodke, gastronomske užitke ter sprostitve telesa in duha.