Foto: Decker & Kutić

MANCA IZMAJLOVA, umetnica

Umetnica, ki je svoje življenje že v mladih letih zapisala glasbi, izžareva aristokratsko eleganco. Manco Izmajlovo, mojstrico različnih pevskih žanrov od popevk do klasike in opere, vodi slovanski melos in ni narejena po kalupu. Vesnina pesem jo je izstrelila med pevske zvezde. Ta občutljiva slovanska duša je nabita z optimizmom.

Novembrski torek. Ljubljanska kavarna. Prijeten pogovor s (samo) na videz zadržano lepotico. Takoj poseže po mojih vintage očalih z lizbonske stojnice z letnico 1991, ki nonšalantno ležijo na mizi. Občuduje jih, celo poizkusi. Pravi, da je imela podobna, in jih z navdušeno nostalgijo pokaže možu, ko pride mimo preverit, ali sva že končali. Ravnokar je prišla iz Dubaja, navdušena nad mestom, ki je po njenih besedah videti kot iz kakega filma s Tomom Cruzom iz leta 2085. Te dni začenja turnejo koncertov Božična pravljica, s prazničnim repertoarjem. Pogovor začneva od zunaj navznoter – od zunanje podobe do notranjih skrivnosti srca.

IZČIŠČENI GLAMUR MODNE NAVDUŠENKE
Manca Izmajlova je vedno popolno urejena v izčiščeni eleganci, tako zasebno kot na odru. Danes opravi s temno modrim suknjičem doda kombinacijo slikarjev Muche in Moneta, ki v modrem odsevata z nakita in rute s podpisom FreyWille. Za njeno odrsko podobo je odgovoren kostumograf Marko Jenko, s katerim sodeluje od leta 2006. »Imam kakih štirideset oblek. Vse so izdelane iz kakovostnega materiala in z drobnimi popravki še vedno nosljive ter videti kot nove.« Njen minimalistični slog ima pridih glamurja. Najljubša barva? »Bela in rdeča. Bela, ker deluje sveže in iskreno. V rdeči zaživim, doda mi temperament. Živo rdeča je božična, poletna je koralna in bordo rdeča za hladnejši del leta. Najraje sem v dolgih širokih krilih, ker je v njih udobno peti.« Predlagam ji naslednjo obleko v barvi fuksije in pravi, da sem ji prebrala misli.

NAJPREJ PETJE, NATO IGRA
Vedno so jo privlačile liričnost in lepe melodije. Študirati je začela v Londonu in diplomirala iz dramske igre in muzikala na Mountview Academy of Theatre Arts. »Proti koncu študija sem se osredotočila na dramsko igro. Želela sem si postati igralka. Pritegnil me je zlasti Shakespeare in zanj sem dobivala najvišje ocene. Po diplomi sem sodelovala v nekaj pevsko-plesno-igralskih projektih v Afriki in Nemčiji, nato sem se vrnila domov. Nikjer nisem dobila službe kot igralka, zato sem se spet posvetila petju. Sčasoma se je bilo treba odločiti, v kaj bom vlagala energijo – v petje ali igro. Brez glasbe ne morem živeti, brez igre pa lahko; odločitev je bila na dlani.«

Ste si najprej želeli postati pevka ali igralka? »Med študijem v Londonu so me pritegnili lepota in moč jezika ter gledališče v celoti – tudi z režijske strani. Pri vsem, kar od tedaj počnem, mi to znanje pride prav – od tega, kako nagovoriti publiko, do tega, da vem, kako je zgrajena dobra predstava. Potem laže izberem in stopnjujem repertoar na posameznem koncertu, ne glede na žanr. Vsak koncert je teater, predstava zase!«

LONDON & MOSKVA
Kaj pa sta ji prinesla študija v Londonu in kasneje v Moskvi? »London je bil intenziven z informacijami, naučili so me marsičesa, predvsem pa velike profesionalnosti. Časa za poglabljanje ni bilo, vse smo morali osvojiti hitro, včasih dobesedno čez noč. V Moskvi sem se poglobila v pevsko tehniko, glasbeno zgodovino in teorijo. Razširila sem obzorje in repertoar. Pred odhodom v London sem leto dni študirala pravo, ker me v Sloveniji niso nikamor sprejeli na petje – niti na nižjo glasbeno šolo ne. Nisem narejena po kalupu. Če vztrajaš na svoji poti, ti to sicer sčasoma pride prav, na začetku pa si kot grdi raček, ki nikamor ne spada.«

»Če vztrajaš na svoji poti, ti to sicer sčasoma pride prav, na začetku pa si kot grdi raček, ki nikamor ne spada.«

Ko se je vrnila iz Londona, se je zgodila Vesnina pesem in jo izstrelila med prepoznavne pevske obraze. Prihodnje leto bo praznovala petnajstletnico. V tem trenutku pride mož in obrne se k njemu: »Kaj če bi naredila remake Vesnine pesmi? Petnajst let bo od nje.« Benjamin se strinja. Ko se je pojavila v takratnem oglasu za mobilnega operaterja, je čez noč postala prepoznavna. Začeli so se nastopi in oddaja na televiziji. Manca doda: »Prav v času, ko sem iskala igralsko službo, se je zgodila Vesnina pesem in me vrnila v pevske vode.«

Manca_2

SLOVANSKA DUŠA IN TRMASTA GORENJKA?
Ne prikima, niti ne potrdi, ampak po kratkem predahu začne razlagati: »Ko nastopam po svetu, lahko zapojem številne tuje pesmi in arije, a menim, da je vsak najbolj zanimiv zaradi tega, kar je. Monica Bellucci je zanimiva zato, ker je Italijanka, Edith Piaf, ker je Francozinja. Slovensko pesem poskušam umestiti v vsak koncert, če ne drugače, v bis. Moja narodnost je moj veliki plus. Slovanska kri in melos sta zanimiva in privlačna zahodnjakom, obenem pa se nas Slovanov, ki smo izjemno čustveni, pesmi, ki pokažejo naše bistvo, bolj dotaknejo kot druge.«

Z možem Benjaminom, uspešnim glasbenikom, solistom Moskovske filharmonije, sta prepletena v življenju in poslu. Nastopata tudi skupaj, delita si repertoar. »Sva zelo kompatibilna in popolnoma odkrita drug do drugega. Hitro se skregava in hitro pobotava. Na odru imam oporo v njem, pomaga mi glasbeno, piše aranžmaje, komponira zame, obvlada delo v studiu, ima nadzor nad kakovostjo vsega. Tudi ideje so dostikrat skupne. Uspeh brez družine zame ni pravi. Družina mi daje sidro. Moji najsrečnejši trenutki v življenju so vezani na družino, ne na odrske trenutke, pa naj so bili še tako triumfalni in veličastni.«

MOJSTRICA RAZLIČNIH ŽANROV
V srednji šoli je pela repertoar Barbre Streisand in Elle Fitzgerald – ameriški slog med muzikalom in starim jazzom. »Šele v Moskvi sem ugotovila, da lahko pojem tudi klasični repertoar in opero. In z možem sva potem razmišljala o ustvarjanju novega, povsem izvirnega cedeja in začela posegati po pesmih iz slovanskih držav različnih žanrov, od narodnih,  filmskih do klasičnih skladb, in naredila prvi slovanski crossover projekt.« Pouči me, kaj je crossover. »Mešanje žanrov. Začel je že Mario Lanza pred desetletji. To pomeni, da vzameš pesem, ki je po naravi popevka, in ji daš klasičen aranžma, ali nasprotno, vzameš klasično skladbo in jo poješ z glasom, malce prilagojenim za mikrofon. Danes je čas za fuzijo v vsem – dizajnu, modu, glasbi … Zabavno je združevati žanre.«

LIRIČNA DUŠA
Imam občutek, da govorim z lirično dušo. »Občutljiva sem. Pred spanjem ne morem spremljati dnevnih novic, ker se me preveč dotaknejo. Težko prenašam, kar se slabega dogaja po svetu, da je vse tako globoko narobe. Zato pojem, dajem ljudem glasbo in močne občutke ter po svoje naredim nekaj lepega, hkrati pa lahko delujem dobrodelno.« Je glasba vaše poslanstvo? »Absolutno! In ko bom starejša, bom z veseljem učila nove generacije.«

Glasbe zasebno ne posluša veliko. Skrivnost uspeha? »Moja največja odlika je, da iz poraza dobim še več zagona, nikoli mi ne zmanjka veselja in vere. Imam sposobnost, da vidim več pozitivnih stvari kot negativnih, ko se lotevam česa novega. Sem optimistka. Pripravljena sem veliko delati, saj nič ne pride samo od sebe. Poleg tega ne poznam zamere in zavisti. Tako je precej laže živeti.«

Zanima me, kako pomembno je začutiti besedilo pesmi. »Dobre pesmi imajo dobro besedilo, in ko jih poješ, poveš zgodbo. Že na začetku kariere mi je Tereza Kesovija svetovala, da pesmi ne smeš peti, temveč pripovedovati. Vsakemu mlademu pevcu pa bi sama še svetovala, da se nauči not in po možnosti kak inštrument. Točna melodija je osnova pevskega nastopa. Ljudje mislijo, da smo umetniki po zraku plavajoča bitja, a profesionalizem zahteva obe nogi na tleh in veliko ponavljajočega se, neromantičnega dela. Danes moraš biti za povrhu še poslovnež – čeprav sama raje ne bi bila.«

Načrti? »Konec turneje 100 srčnih koncertov in preostali koncerti Božične pravljice – prvi to soboto v Celju. Drugo leto nov projekt. Držim se ruskega reka, da ne smeš vnaprej govoriti o stvareh, ker se potem rade ‘sfižijo’.«

_________

PREBERITE ŠE: