Foto: Mateja Janežič
KULTURNI POBEG V BENETKE
Poetično. Rajsko. Pa tudi melanholično. Žalostno. Tako beneško. Veliko zgodb nosi v sebi ta starodavna umetniška stvaritev. Morda te zato tako krčevito potegne vase. Te stisne, objame, vate puhne svoj vonj, te zavrtinči in ob zvokih zvonov odpelje v zgodbe. Iz drugega časa. »To mesto je največja mojstrovina, kar jih je ustvarila naša vrsta,« je že v prejšnjem stoletju pisal ruski pesnik in pisatelj Josip Brodski. Občudoval jih je in o njih pisal tudi Thomas Mann v drugem času. Je umetniška muza. Številni filmi so jih vzeli za kuliso. Včasih so ob kanalih stali slikarji in poskušali na platno ujeti obrise mesta in ljudi. Zdaj to nenavadno mesto navdihuje vse selfistične obiskovalce, ki iščejo svojo popolno sliko na ekranu. Malo me stisne pri srcu. Benetke potrebujejo ljudi, zato morajo imeti občudovalce. Vprašanje je samo, koliko časa bodo zdržale, če jih bo preveč. Zato so Benečani precej odločni, trdoživi, strogi, želijo si ohraniti ta dragulj še za prihodnja stoletja. In na turiste gledajo resnobno in zaskrbljeno.
Plavalka iz razstave Personal Structures Carole Feuerman
»Questo vaporeto va al San Tomà?« vprašam v malce zarjaveli italijanščini za pot do postaje San Tomà kondukterko – če se ji lahko tako reče – na beneškem avtobusu na vodi. Najprej, precej naveličano v gneči številnih turistov, osorno odgovori, potem se malce omehča, a še vedno s popolno resnim obrazom reče: »Si, certo. Venite pure.« In se nas pet kulture in kulinarike željnih prijateljic odpelje po enem najbolj prometnih kanalov na svetu. Stojimo stisnjene med telesa sopotnikov in spuščamo vzdihljaje. Občudovanja do tega mesta. Nobena od nas ni tu prvič. Nas pa vedno znova osvoji. Kje je skrivnost njegovega šarma, se sprašujemo in upamo, da dobimo odgovor. Tokrat nas prvič čakajo tudi beneške noči in njihova jutra.
VELIKI UMETNIKI IN NAS PET
Na postaji San Tomà izstopimo. Že nekaj minut kasneje nas prijazno in nasmejano pozdravi Benečanka Joana. Lastnica stanovanja, ki smo ga najele, nas po ozkih uličicah kot v labirintu pripelje do njega. »Uau, kako lep trgec. In nobenih turistov ni tu,« se pred vhodom oziramo po malem trgu in uživamo v miru, ki ga čez dan Benetke sicer ne ponudijo pogosto. Stanovanje je zelo domače, udobno, pravo beneško, s prijetnim starinskim pohištvom, veliko rustikalno mizo sredi jedilnice in čudovitim razgledom skozi okno. Nagnem se in občudujem mali kanal spodaj. Mimo se z vrečkami iz trgovine vozijo domačini in svoj čolniček spretno parkirajo ob hiši. Občasno se pripelje tudi kakšna gondola s turisti. Usedemo se pred hišo na stopnice, si privoščimo osvežilno pijačo in najprej globoko vdihnemo. »Ma, ke lepo je biti spet v Italiji,« reče naša Primorka. S klepetom, smehom in načrti napolnimo mali trg.
Ta svet, ki ne pripada današnjemu času, je treba raziskovati spontano. Tako na slepo, da se izgubimo po uličicah. Da nas peljejo vse te zgodbe. Strinjamo se vse. Sicer ne vemo točno, kako to sinhronizirati z načrtom ogledov različnih razstav, muzejev in ne nazadnje Bienala. Odločitev, kam gremo v prvem popoldnevu in večeru, prepustimo čarobnosti atmosfere. Hodimo po ozkih in še ožjih ulicah, prečkamo mostičke in ko pridemo skozi zadnji temen prehod, se stemni tudi nebo. Naša prva večerja se ni posrečila. Na sicer čudovitem vrtu nas pošteno namoči dež, skupaj s hrano, ki res ni bila po italijanskih standardih. Da posušimo mokra oblačila in spremenimo razpoloženje, nas za sosednjim vogalom kot nalašč čaka prijetna vinoteka. Kozarci belega, rdečega, italijanskega, in tudi slovenskega, so se menjali na mizi. Kjer so nekoč navdih iskali veliki umetniki Dante, Shakespeare, Vivaldi, pa kot George Clooney išče večno romanco z mestom in v mestu, nocoj me preigravamo svoje misli, pomešane z resnobnostjo in smehom.
Dež je ponehal. Ulice so utihnile. Ko stopimo ven, se nam zdi, da smo v drugem kraju. Starodavnost se brez gruč turistov še poudari. Orientacija nas je zapustila, zato tokrat pridejo prav tehnološke naprave tega časa. Ko se namenimo proti mostu Rialto, hodimo z mešanimi občutki. Mirno je, na trenutke temno in malce srhljivo. Kot da smo same v Benetkah. Ne vemo, ali si oddahnemo ali nas zmoti, na Rialtu nas kljub polnočni uri pričaka še kopica ljudi, ki romantično zrejo na Veliki kanal. Ob pogledu na impozantne palače spet spustimo nekaj vzdihljajev, naredimo kakšno fotografijo preveč in skozi labirint beneških ulic najdemo pot v posteljo.
O JA, GONDOLA
Sobotno jutro, kot smo si ga predstavljale. Prevzame nas ležernost. Le dve sva bolj zgodnji. Kapučino v bližnji kavarnici je zato obvezen. Sediva za mizico in opazujeva ljudi. Pravzaprav sva ob tej jutranji uri prvič res lahko videli domačine, Benečane. Čez dan se ali izgubijo v množici svetovljanstva ali pa se raje kar umaknejo.
Gondoljer Giuseppe
Kasneje pri zajtrku na stežaj odpremo okna in poslušamo šumenje, ki ga povzročajo mimovozeči čolni. Z upočasnjenim tempom se končno spet spustimo v tok starodavnih ulic. Edini načrt, ki ga imamo za danes, je ogled Bienala. Zelo kmalu pa se že tako počasna četica čisto ustavi. Kot začarane zremo v Veliki kanal, ki se kopa v toplem soncu. In vanjo. V gondolo. »Če je kdaj pravi čas za gondolo, je zdaj,« rečem popolnoma odločena. Čeden gondoljer nam z džentelmensko gesto pomaga nanjo. Mimo nas počasi plavajo pročelja hiš, ki stojijo na nešteto lesenih pilotih – prinesenih tudi iz gozdov Bosne in z drugih koncev takratne Jugoslavije. Priznam, čeprav je to najbolj očitno turistična znamenitost, me je vožnja omrežila. Zaradi lebdečega občutka, ozkih neprometnih kanalov se mi je dozdevalo, da se je čas upočasnil. Samo zvok vesla, ki brede po vodi, in glasovi ljudi v daljavi. Giuseppe, naš gondoljer, ki živi na otoku Murano, nam je rade volje razkrival podrobnosti življenja domačinov. »Z licencami nas je 425, vseh skupaj pa verjetno čez 600,« pove o številu gondoljerjev v Benetkah. To je družinsko poslanstvo in posel, ki se nadaljuje. »Moj nono je bil gondoljer, tudi moj oče in zdaj sem jaz. Včasih se nasledstvo prekine, če v družini ni moškega naslednika.« A takoj doda, da so tudi izjeme. »Pravzaprav obstaja ena gondoljerka, pa ne tista Avstrijka, o kateri so pisali mediji, ampak prava Benečanka Giorgia Boscolo. Oče gondoljer jo je naučil posla. Meni se zdi prav, da tudi ženska lahko postane gondoljerka. Je pa to kar fizično zahtevno zanje.«
Plule smo tudi mimo najbolj prestižnih in zaželenih restavracij v Benetkah, ki imajo vstop samo iz kanala. »V tej je jedel tudi George Clooney,« nam zaupa Beppe o njihovem najbolj slavnem obiskovalcu našega časa. Nadaljevale smo v tišini. Nismo želele preveč posegati v zvoke tega posebnega trenutka.
KAJ PA IMA BIENALE ZA NAS?
Po novem kapučinu smo počasi nadaljevale proti Vrtovom Bienala. Zahtevna naloga je bila pred nami. Ogledati si oba dela Bienala. Sonček se še ni skril, zato smo začele na Vrtovih. Hodile smo od paviljona do paviljona. Povzpele smo se na prevrnjen kamion v avstrijskem, vtaknile glavo v posebno luknjo v japonskem, se čudile beli vojaški formaciji v ruskem, najbolj pa me je prevzel južnokorejski. Stene bele sobe so bile zapolnjene s poimenskimi urami. V obraz vržena resnica realističnega časa, ki nam je odmerjen. Nekatere ure so se že ustavile …
Južnokorejski paviljon
Gre za največjo prireditev v svetovnem merilu, ki predstavlja dosežke sodobne umetnosti, zato smo želele videti čim več. V Arzenalu konca kar ni bilo. Ob 120 umetnikih, ki se predstavljajo tokrat, smo težko izluščile favorita. Več jih je bilo. Našle pa smo tudi slovenski paviljon in projekt Obzornik 63 – Vlak senc Nike Autor, ki s filmom preiskuje teme, kot so begunstvo, potovanja, sreča, in prispodobo vlaka v nekdanji Jugoslaviji.
Utrujene, a napolnjene, smo tokrat za zadnjo beneško večerjo našle popolno restavracijo.
PRI PEGGY GUGGENHEIM DOMA
Na nedeljsko dopoldne smo se razpršile vsaka v svojo galerijo ali muzej. Damien Hirst za ene in Peggy Guggenheim zame. Popolnoma drugačna rezidenca od ogromnih Guggenheimovih muzejev v New Yorku in Bilbauu me je pritegnila z domačnostjo. Čudovit notranji vrt in prekrasen pogled s terase na Veliki kanal. Palača Venier dei Leoni, ki jo je Peggy kupila leta 1948, je postala njen dom.
Pogled iz muzeja Peggy Guggenheim na Veliki kanal
Zanimivo je, da jo z začetkom njene zgodbe z Benetkami povezuje prav Bienale. Leta 1948 je bila namreč njena zbirka predstavljena v grškem paviljonu. Že leta 1951 pa je odprla svojo hišo in zbirko za javnost enkrat letno v poletnih mesecih. Vseh svojih 30 let romance s tem mestom je večala umetniško zbirko. Tako sem lahko iz njene osebne zbirke občudovala dela velikih mojstrov umetnosti, kot so Picasso, Kandinski, Klee, Magritte, Pollock, Dalí, Miró … Pravi zaključek v mestu zame, ki ga Brodski imenuje mojstrovina, pa je bil ogled še posebne, Peggyjine najljubše Picassove zbirke On the beach.
Pogled s terase muzeja Peggy Guggenheim na Veliki kanal
Tiho smo sedele na stopnicah mostička v bližini muzeja Peggy Guggenheim. Čas je tokrat tekel hitreje. »Na tihem trgu, enem tistih pozabljenih in kakor zakletih krajev, ki jih je moč najti v središču Benetk, je počival ob robu vodnjaka, si obrisal čelo in spoznal, da mora oditi,« je zapisal Thomas Mann v svoji literarni mojstrovini Smrt v Benetkah. Tudi me smo morale oditi. Me je pa preganjala misel, koliko časa bo beneška mojstrovina še na voljo človeštvu. Bomo še lahko živeli njene zgodbe z drugega planeta?
______
Povzeto po članku Pobeg, revija Goodlife, september 2017
________
PREBERITE ŠE: