DAJANA LJUBIČIĆ, modna in industrijska oblikovalka
Je ena redkih slovenskih modnih snovalk, pri kateri ob pogledu na oblačila začutim mravljince. Kaj mi je pri njej tako zelo všeč? Da v svojo sicer subtilno vizijo vpleta rahlo avantgarden pristop oblikovanja, tudi z bolj »grobimi« krojaškimi prijemi. Predvsem zato je njena moda drugačna od prevladujoče ponudbe na trgu. Njena oblačila so dostikrat tudi androgena, a na zadnjem Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana je presenetila z domiselnimi in ženstvenimi stvaritvami, vnovič z rahlimi primesmi avantgarde.
Še pred časom, leta 2013, tik pred njenimi modnimi dogodivščinami v Indoneziji in Veliki Britaniji, in ko je bila med drugim nagrajenka modnega natečaja mladi TRENDI oblikovalec leta za najbolj sofisticirano modno kolekcijo (v teh oblačilih se je čutil pridih starega hollywoodskega glamurja), je dejala, da korak za korakom osvaja tudi finančni del modnega oblikovanja in ve, da mora svojo modno filozofijo prilagoditi trgu ter izdelovati posebna, a še vedno nosljiva oblačila. Da to čedalje bolj zna, je brez dvoma dokazala z zadnjo kolekcijo na Mercedes-Benzovem tednu mode v Ljubljani.
RADA KRŠI PRAVILA
Kaj je za oblikovalko ključno pri ustvarjanju? »Pri modnem snovanju je končni cilj vseh oblikovalcev podoben, torej kakovostna modna oblačila. Študij modnega oblikovanja me je naučil postopkov, ki do tega cilja pripeljejo. Mogoče sem manj pod vplivom pravil oziroma bolj svobodna, ko jih je treba kršiti,« razloži. Likovna akademija ji je, pravi, s poglobljenim študijem likovne teorije in prakse dala predvsem močan čut za proporce. »Kot industrijska oblikovalka pa malodane vedno izhajam iz materiala.«
Dajana Ljubičić se v oblikovanju vedno ozira čez meje. Pravi, da jo tujina spremlja že od mladosti. »Moja najljubša igrača je bil atlas. V osnovni in srednji šoli pa najljubša predmeta zemljepis in geografija. Vselej me je vleklo v neznano. To me neskončno navdihuje.« Po končani gimnaziji je – je pač visoka in lepa – dobila priložnost delati kot model v Milanu. V eni od prestolnic evropske mode jo je zastopala ena bolj uspešnih modnih agencij Major. »Lahko rečem, da se je v Milanu vse, kar zadeva modo, tudi zares začelo. Milano mi je dal ljubezen do vsega lepega. In tam je padla tudi odločitev glede študija. Likovna akademija je bila edina fakulteta, na kateri sem v tistem trenutku želela študirati. Vzporedno sem pozneje vpisala še oblikovanje oblačil na NTF, kjer sem kot študentka pod mentorstvom Nataše Peršuh na prestižnem mednarodnem tekmovanju Mittelmoda prejela nagrado Levi’s.«
BELGIJA, YOUNG@SQUAT, INDONEZIJA, VELIKA BRITANIJA
Potem ko je že naslednje leto delala v Levisovem oblikovalskem studiu v Belgiji, se je po letu dni vrnila v domovino in kmalu postala članica takrat prihajajoče modne avantgarde pri nas: skupine Young@Squat. Ali kot ji pravi Dajana, kolektiv mladih oblikovalcev (precej časa je deloval pod mentorstvom pokojnega oblikovalca Zorana Garevskega), ki je za slovensko modno srenjo pomenila malo slovensko renesanso.
»Na začetku procesa sem pogosto potovala na Kitajsko po blago, ob koncu pa v ZDA in Evropo, kjer sem kolekcijo predstavljala in prodajala velikim znamkam, kot so Calvin Klein, Esprit, Tom Tailor, Max Mara.«
A tujina ji je dihala za ovratnik. Za Indonezijo, kamor se je odpravila, potem ko je v Sloveniji dodobra opozorila nase, pove, da se je pač morala zgoditi. »Napočil je čas, ko so šle nekatere stvari h koncu tako osebno kot poslovno in sem hrepenela po novih izzivih.« Ampak kako to, da ravno Indonezija? »Na povabilo slovenske oblikovalke Mateje Krofl, ki je že nekaj časa tam delala, sem sprejela položaj vodje sodobnega oblikovalskega studia v produkcijski hiši, ki je šivala oblačila za vse večje evropske in ameriške blagovne znamke. Poleg šestih asistentov oblikovalcev sem imela na dosegu roke tudi tako imenovani sample room desetih šivilj in krojača, ki so lahko z danes na jutri iz skice ustvarili oblačilo. Moja glavna naloga vodje je bila, da sem vsake tri mesece z ekipo ustvarila kolekcijo 120 kosov oblačil, vsak kos pa je bil namenjen točno določeni blagovni znamki. Na začetku vsakega procesa sem pogosto potovala na Kitajsko po blago, ob koncu pa v ZDA in Evropo, kjer sem svojo kolekcijo predstavljala in prodajala največjim komercialnim znamkam, kot so Calvin Klein, Esprit, Tom Tailor, Max Mara.« Največji omejitvi pri množični proizvodnji pa sta čas in denar, opozori oblikovalka. »Vse je predrago in nič ni dovolj hitro. Koncept, ki sem se ga kar hitro naveličala. Je bila pa azijska izkušnja morda največja ‘šola’ doslej, tako z osebnega kot kariernega vidika.«
Podobna izkušnja, pravi, je bila Velika Britanija. »Tam sem oblikovala za spletnega modnega velikana prodaje ASOS, edina razlika ali celo izziv je bil, da sem oblikovala oblačila za nosečnice. Pa tudi, da po blago nisem hodila na Kitajsko, temveč v Turčijo, kjer so oblačila tudi izdelali.«
AZIJA ZA NAVDIH NOVE KOLEKCIJE
Od »njene« Azije je minilo ravno toliko časa, pojasni, da na to izkušnjo zdaj gleda s posebno distanco. »Na meni je Indonezija pustila neizbrisljiv pečat, ki sem ga želela prenesti v novo kolekcijo. Ta je večbarvna in neizogibno temperamentna. Silhueta se izriše z občutki, ki se upirajo razumu. Od tod tudi ime Deset dni v tednu; motivika mojega dela je namreč vedno del osebnega realnega občutka ali izkušnje.«
Zdaj bo v Sloveniji dlje. Kako pa dojema domačo modno sceno? »V Sloveniji bi si želela več modnega sodelovanja, recimo enkratne kapsul kolekcije dveh oblikovalcev. Simpatičen mi je bil tudi dvojec Movrin-Zorec. Dejstvo, da imamo odlične oblikovalce, je neizpodbitno. To je seveda tudi odraz dela katedre za oblikovanje oblačil na NTF.«
Načrti? »Doktorat! O modi, o modnem okusu. Kar pomeni, da bom vsaj nekaj let spet samo v Sloveniji.« Zdaj oblikuje kostume (Dajana že dlje deluje tudi kot kostumografka, op. a.) za predstavo Za narodov blagor režiserja Mihe Goloba v SNG Nova Gorica. Kmalu pa bo začela oblikovati kostumografijo za predstavo režiserke Tatjane Peršuh v mariborskem lutkovnem gledališču. Dajana Ljubičić namreč obožuje tudi teater.
Foto: Peter Giodani in Jure Makovec
____________
Povzeto po članku ŠKARJE, revija GOODLIFE, poletje 2018
____________
Če si že tu, preberi še tole: