BLAŽ PERŠIN • Kulturni menedžer, direktor Mestnih muzejev in galerij Ljubljana

Blaž Peršin, po izobrazbi pravnik, je velik ljubitelj in poznavalec umetnosti. Ko je Mestna občina Ljubljana konec leta 2009 ustanovila javni zavod Muzeji in galerije mesta Ljubljane (MGML), je prevzel mesto vršilca dolžnosti direktorja, kmalu pa postal direktor. Da funkcijo opravlja več kot uspešno, potrjujejo nagrade, ki jih je dobil za svoje delo, še bolj pa dejavnosti zavoda, ki jih je vsako leto več. Letos so svoje institucije dopolnili s prenovljeno Cukrarno, novim slovenskim prostorom za produkcijo in predstavitev sodobne umetnosti.

Kako ste se kot pravnik znašli v kulturnem menedžmentu?

Živel sem v okolju, ki je bilo prežeto z umetnostjo. Moj oče je bil akademski slikar (France Peršin, op. a.), moji prijatelji iz študentskih časov so bili umetniki. Že takrat sem jim pomagal organizirati razstave, predstave in spoznal sem, kaj je tisto, kar umetnik želi in potrebuje.

Potrebuje zaslombo in uvid v to, v kakšnem prostoru pravzaprav je. Umetnik sicer obravnava družbene kontekste, vsaj sodobne umetniške prakse so precej družbeno angažirane, vendar znanja, kako bi prišel do sredstev, pogojev, infrastrukturnih resursov, nima. Ne gre le za denar, več različnih dejavnikov pomaga določeno prakso spraviti v življenje, na višjo raven. Hkrati pa je za dober kulturni menedžment zelo pomembno, da dobro poznaš umetnost. V zadnjih letih se je pri nas na tem področju precej spremenilo. Nastale so številne nevladne organizacije; pred 30 leti jih je bilo morda šest, sedem, zdaj jih je več sto. Institucije se spreminjajo, čas se spreminja. Ker delujejo na precej konkurenčnem trgu, se morajo znajti tudi v menedžmentu.

»Če je umetniški izdelek dober, preživi čas in svojo vrednost tudi podeseteri.«

Pa vendar študij kulturnega menedžmenta pri nas še vedno ne obstaja.

Prepričan sem, da bi bilo zanimanje zelo veliko, če bi se pojavil. Že nekaj časa se pogovarjamo, kako bi bilo najbolj pametno organizirati študij. Morda prek AGRFT, kjer imajo določene izkušnje s produkcijo, vendar le, če bi zajeli širše kontekste umetniških praks. Bolje bi bilo ustanoviti katedro, ki bi povezovala več fakultet in ponudila širši nabor znanja.

Kje ste pa vi študirali?

Študiral sem na evropski platformi za projektni kulturni menedžment s sedežem v Bruslju, kjer imajo zelo dober program. To so krajši tečaji, dvoletni programi, v okviru katerih študent s praktičnim delom in teoretičnim znanjem dobi res veliko. Predavali so nam zelo pomembni ljudje, kot so poznavalec kulturne politike Franco Bianchini, pokojni Dragan Klaić, pa še drugi strokovnjaki iz Velike Britanije, Nemčije, Francije, tudi zelo različni profili ljudi, ki obvladajo prakse menedžmenta v kulturi, načine nastopanja in imajo drugo praktično znanje. Za menedžment v kulturi moraš poznati, kako umetnost deluje doma in drugod, kakšen je evropski prostor, določeni konteksti, kakšne imajo tam finančne vzvode. Recimo francoski kulturni minister Jack Lang je v 80. letih (minister za kulturo je bil v obdobjih 1981–86 in 1988–93, pozneje še minister za izobraževanje) zelo spodbujal kulturo v državi. Takrat je veljala za močen dejavnik inovativnosti družbe in celo gospodarskega napredka. Niso podprli le Pariza, ampak tudi druga, manjša mesta, kjer so ustanavljali različne centre sodobne umetnosti, koreografske centre …

Kako bi lahko kulturo spodbujali pri nas?

Slovenci moramo najprej razumeti, kaj je naša prednost. Ne moremo prodajati sto tisoč steklenic vina na dan, saj nimamo tako velike produkcije. Lahko pa ponudimo izjemno vino v omejenih količinah. Tako je tudi pri turizmu, kulturi, umetnosti … Lahko bi našli simbiozo med trajnostno-turistično in kulturno-turistično ponudbo. V Plečnikovi hiši imamo butičen muzej za sedem do osem obiskovalcev naenkrat, ki jim nudimo personalizirano vodenje po hiši. Ogledajo si tako imenovani site-specific prostor, ki ga ne morejo videti nikjer drugje, vodstvo po njem je prilagojeno njihovim željam in domov odidejo bogatejši za novo izkušnjo. Če je to ves čas zasedeno, pridemo do številke okoli 15.000 zadovoljnih obiskovalcev na leto, kar ni malo. Ponujamo kakovost ogleda, ne samo količino.

Kaj pa lahko ponudi prenovljena Cukrarna?

Cukrarna je ogromen prostor, ki ga skušamo oblikovati kot odprto javno platformo, kjer bodo lahko ljudje s svojimi prispevki in videnjem različnih umetniških praks bolj ponotranjili ta odnos, kaj je sodobna umetnost, kaj je kultura, kako jo doživljamo, kaj so njena večplastna sporočila, torej tudi izobraževalni vidik. Obisk muzeja in galerij je vedno čas za razmislek o naši preteklosti, pogled na sedanjost, morda slutnja o prihodnosti. Želimo, da Cukrarna postane prostor, kjer vsak nekaj vidi, občuti, doživi, hkrati pa tudi prispeva, se druži, debatira, dobi impulz za kontekste življenja, ki so okoli njega.

Predavanje dveh filozofov, Slavoja Žižka in Yanisa Varoufakisa, o kapitalizmu, je bilo v Cukrarni razprodano …

Takšni dogodki rojevajo različna relevantna vprašanja. Danes je predavanje ali pogovor performativni dogodek, ki ni več samo predavanje ali pogovor dveh, ampak se vključi še občinstvo, tudi s pomočjo digitalnih medijev. Ustvarjajo se nove platforme razmisleka. In tu je še ena stvar, ki se dogaja vzporedno z umetniškim programom, oddaja prostorov. To je tudi priložnost ustvarjanja novih partnerstev in za izobraževanje o umetnosti, še posebno če gre za prostor, ki ima posebno arhitekturno govorico. Govorimo o dvigu kulture partnerstev.

 

»Obisk muzeja in galerij je vedno čas za razmislek o naši preteklosti, pogled na sedanjost, morda slutnja o prihodnosti.«

Kar Cukrarna vsekakor ima. Pravijo tudi, da je podobna Turbine Hall, delu znane galerije Tate Modern v Londonu.

Prostor je zanimiv za tuje umetnike, kuratorje, druge obiskovalce. Priložnost za različne dogodke. V začetku novembra nas je v okviru kulinaričnega festivala November Gourmet Ljubljana obiskal kurator Nicolas Bourriaud, ustanovitelj pariškega centra sodobne umetnosti Palais de Tokyo, ki je prišel v Ljubljano z gastronomskim kritikom Andreo Petrinijem, ki je pobudnik dogodka European Food Summit. Pred tem smo imeli v gosteh Evropsko združenje poslovnih medijev, ki je podeljevalo nagrado, kopijo več kot pet tisoč let starega lesenega kolesa, ki so ga našli blizu Vrhnike. Kopija našega muzejskega predmeta je postala evropsko pomembna nagrada. Dobilo jo je podjetje Biontech za cepivo proti covidu-19. Podjetje sta ustanovila nemška zdravnika turških korenin, Uğur Şahin in Özlem Türeci, skupaj z avstrijskim onkologom Christophom Huberjem. Naše kolo smo prenesli v formo znanja in napredka.

Kakšen je programski načrt za prihodnje leto za nekdanjo tovarno sladkorja?

Načrtujemo domač in mednarodni program, preplet različnih tendenc, od razstave Ženska umetnost v Sloveniji od leta 1990 do danes, večjo razstavo Jimmieja Durhama, pomembnega ameriškega umetnika indijanskih korenin, ki je leta 2019 za svoje delo prejel zlatega leva na Beneškem bienalu. Gostili bomo znanega koreografa Williama Forsytha z inštalacijo, ki bo ustvarjala kinetično gibalni kontrapunkt. Povabili smo Samsona Younga, hongkonškega multidisciplinarnega umetnika, ki bo v spodnjih prostorih raziskoval zvok skozi video, kiparstvo in performans. Snujemo različne projekte z nevladnimi organizacijami, ponovili bomo Indigo festival, organizirali kuratorsko šolo v sodelovanju s SCCA … Zelo pomemben projekt, ki ga načrtujemo v sodelovanju z zasebnimi galerijami v Ljubljani, je art vikend. Tu bo ključen preskok, ko se bodo lahko manjše galerije predstavile tujim galeristom, zbirateljem, novinarjem … Gre za internacionalizacijo našega prostora.

Je naložba v umetnost danes še dobra?

Ključen segment umetnostnih sistemov je trg in naložba v umetnost je lahko zelo dobra, trajna. Če je umetniški izdelek dober, preživi čas in svojo vrednost tudi podeseteri. Dobro je imeti tudi koncept, da veš, kaj je izhodišče in kaj obravnava tvoja zbirka, kaj pomeni v širšem družbenem in umetnostnem kontekstu.

Morda je bila epidemija celo navdihujoča za likovne umetnike in je nastalo še več umetniških del?

Njihovo opazovanje je zelo intimno in z neko gesto lahko bolj zarežejo v problem, ki ga je mogoče z drugimi umetniškimi praksami težje vzpostaviti. Likovna umetnost in z njo povezane umetnosti so ključne pri razumevanju prostora in časa, v katerem živimo. Ti umetniki imajo specifičen pogled, kot rez, ki zaustavi čas in kliče po kontemplaciji. Zanimivo je, kako danes muzeji in galerije predstavljajo nadomestek za sakralno arhitekturo in prostore. So kot romarske poti za vse, ki iščejo svoje sidrišče.

Kot direktor MGML vodite več različnih ustanov. Kako vam uspeva?

Zaupati moram svojim sodelavcem, dan ni dovolj dolg, da bi se ukvarjal z vsako ustanovo in programom posebej. Ker so vodje posameznih galerij samostojni pri svojem delu, so zadovoljni in entuziazma jim nikoli ne zmanjka. Pomembna pa je sinergijska povezava vseh ustanov, ki imajo različna izhodišča, od bolj laboratorijskega dela (Galerija Vžigalica), zgodovinskega (Mestni muzej in Plečnikova hiša) do bolj osebnih poetik (Mestna galerija in Bežigrajske galerije) ali pa fotografije (Galerija Jakopič). Hkrati pa ne smemo pozabiti na vpetost naših institucij v mednarodne kontekste, zato da lahko omogočimo vpogled v umetniške prakse, ki nam jih mogoče pri nas ni uspelo videti. In seveda tudi našim umetnikom ponuditi predstavitev v tujini. Mnogi so izjemni, brez dvoma si zaslužijo prostor na svetovnem prizorišču. Slovenija je premajhna, da bi naša umetnost ostala samo doma.

Piše: Kaja Komar • Foto: Mateja Jordovič, Miran Kambič