MATEJ BLENKUŠ IN MATEVŽ ČELIK • Arhitekta
Matevž: Te točke so povezane tudi z različnimi obdobji življenja. Med študijem sem se zelo rad sprehajal po opuščenih tirih med Bežigradom in Šiško. Tod mimo sem šel izza Bežigrada v tivolski park, rad sem se ustavil tam in razmišljal. Zadnja leta pa je bila ena od teh točk Fužinski grad s parkom in okolico.
Epidemija je potencirala vse. Bolj izpostavljena je tako tudi človekova potreba, da imaš svoj kos svežega zraka in odprtega prostora.
Matej: Šance na Ljubljanskem gradu so tudi zanimive. Kot otrok sem bil prepričan, da so nekaj zelo starega, del srednjeveške zgradbe, šele pozneje pa sem izvedel, zakaj jih je Plečnik preoblikoval. Ta del gradu je namreč kraj, kamor se umakneš iz mesta. Dvigneš se za 70 metrov in doživiš drugačen svet, če je slabo vreme, meglice pustiš za seboj v mestu.
KRAJEV ZA ISKANJE NAVDIHA JE PO SVETU VELIKO
Matej: Ko potuješ, vstopiš v določen prostor kot novinec, zato bi bilo reči, da se nekje na tujem počutiš kot doma, naivno in prepotentno. Veliko mi sicer pomenijo Helsinki, tam sem študiral in se tja pozneje z veseljem vračal. Z manj veselja pa opazujem, kako gre to mesto v globalno potrošniško smer. Helsinki so bili trdnjava socialne stanovanjske in prostorske politike, zdaj pa na žalost niso več. Matevž: Dom so odnosi, socialni okviri, zaledje, ki ga imaš, zato se dom lahko zgodi le, če nekje dlje časa živiš. Meni se še ni zgodilo, da bi prišel nekam in si rekel, da sem tam doma. Krajev za iskanje navdiha pa je seveda po svetu zelo veliko … Matej: V vsakem trenutku iščeš navdih za stvari, ki te zanimajo. Že deset let se intenzivno ukvarjam s tem, kaj vse smo v Sloveniji naredili narobe, da smo tako razvrednotili podeželski prostor, in kaj bi morali narediti, da bi ta proces obrnili. Zato me navdihne vsakič, ko obiščem katero od prav tako kapitalističnih držav, ki ima enako kompleksne gospodarske odnose, a ji je vendar uspelo ohraniti kulturno krajino, podeželje in podeželsko dediščino. Takrat vidim, da niso izgovor tuje blagovne znamke in da se da, le želeti si moramo. Francija in Velika Britanija sta takšna primera, tam skrb za podeželje deluje. Matevž: Pogosto te navdihne kaj iz podzavesti, iz preteklosti. Ko si takrat to videl, nisi vedel, da te bo nekoč navdihnilo. Matej: Pogosto me ganejo umetniška dela tistih, ki so se ukvarjali s prostorom. Ko skozi oči drugega skušaš dognati, kako je svet videl on. Matevž: Ker v zadnjih letih nisem gradil fizičnih prostorov, novih zgradb, sem iskal navdih predvsem v tem, kako graditi institucije. Kako lahko institucijo zgradiš tudi po korakih. To smo skušali delati v MAO. Nikoli nismo mogli prenoviti vsega naenkrat, nismo imeli razkošnih možnosti kot v sorodnih institucijah po svetu. Iskali smo načine, kako prostor narediti takšen, da se bodo ljudi tam počutili dobro.
NOBENA VLADA DOSLEJ SE NI LOTILA STANOVANJSKE POLITIKE
Matej: Zelo me boli nerazumevajoč odnos politike do pomena arhitekture v družbi. Ne samo da nam ne priznavajo statusa umetnosti, pogosto nas kar zaničujejo. Pravzaprav smo samo še podmnožica gradbeništva. To je zelo skrb vzbujajoče in vredno vse pozornosti. Na arhitekturo gledamo zelo svetohlinsko, Plečnika kujemo v nebo kot enega največjih umetnikov našega naroda, po drugi strani pa verjamemo, da smo sami edini, ki lahko svojo hišo naredimo najbolje. Ta dvojnost meril se prenaša navzgor v družbeni hierarhiji, zato odločevalci sprejemajo sklepe, ki bodo imeli daljnosežne slabe posledice. V 60. in 70. letih so sprejeli prostorsko politiko samograditeljstva, posledice čutimo še danes, enako bo z zaničevanjem arhitekture, ki smo ji zdaj priča. Matevž: Politika tako ali tako na vseh področjih dela obvode okoli stroke, zlasti v zdajšnjem času, ko je na oblasti populizem in se pogosto zgodi, da je strokovno mnenje postavljeno ob bok mnenju ulice. Ena od največjih katastrof, ki se je zgodila v zadnjih 30 letih, pa je popolna odsotnost javne stanovanjske politike. Od prvega dne, odkar ta država obstaja, je ni. Zgodila se je le razprodaja družbenih stanovanj in že takrat država ni imela pojma, kaj bo storila s sredstvi, ki jih bo dobila, in kako bo stanovanjsko politiko vodila naprej. Nobena vlada doslej se stanovanjske politike ni lotila in zdaj smo prišli tako daleč, da tega volivci niti več ne zahtevajo. Matej: To bi lahko primerjali z vprašanjem, ali imamo vsi pravico do pitne vode. Zaradi tega smo šli na cesto, pravica do stanovanja, ki je zapisana v ustavi, pa kot da ne obstaja. Zdi se samoumevno, da bodo že starši poskrbeli, da bodo otroci dobili bivališče. Od Jazbinškovega zakona naprej je šlo vse v napačno smer. Kdor je to snoval, je morda mislil dobro, a sredstva so šla gotovo v napačne roke. Matevž: Zadnjič mi je nekdo rekel, da zdaj gradijo nekaj sto stanovanj v sklopu javnega sklada. A kaj je nekaj sto stanovanj? To je drobiž, to ni nič.
RAST CEN NEPREMIČNIN LAHKO USTAVI LE DRŽAVA
Že deset let se intenzivno ukvarjam s tem, kaj vse smo v Sloveniji naredili narobe, da smo tako razvrednotili podeželski prostor, in kaj bi morali narediti, da bi ta proces obrnili.
Piše: Leja Kovačič . Foto: Primož Korošec