Ne pozabiš ga zlahka

24. 1. 2017

Ilustracije: Blaž Porenta

VIGGO MORTENSEN, filmski igralec

Tih. Ne nujno redkobeseden. Igralec, ki ga ne pozabiš zlahka. Kot tudi tega ne, kar ti, še vedno sramežljiv pred pogledi mimoidočih oboževalcev, pove. Seveda ga poznamo predvsem po sodelovanju z režiserjem Davidom Cronenbergom, filmih Senca preteklosti (A History of Violence), Smrtne obljube (Eastern Promises), Nevarna metoda (A Dangerous Method). A pred tem in po tem je skoraj vedno sodeloval pri izbranih projektih. V Carlitovem zakonu se na platnu pojavi v enem samem prizoru, na invalidskem vozičku. Skupaj z Alom Pacinom. »Sprva sem se potegoval za eno od osrednjih vlog,« je povedal pred občinstvom rimskega filmskega festivala pred dobrim mesecem. »Toda ko sem skupaj s sinom z zadnjimi nekaj fičniki v žepu iz mesteca sredi države New York, kjer sem živel in prej odraščal, priletel na avdicijo v Los Angeles, je bila ‘moja’ vloga že oddana … Pa sem vztrajal in tako dobil vlogo z enim prizorom. Trudil sem se zadeti naglas, držo, življenje tega propadlega človeka … Za samo nekaj minut prizora sem mesece po nekaj ur na dan preživel v invalidskem vozičku, skušal sem razumeti, kako ga telo vodi, kako se odziva nanj in potem, od tam naprej, tudi življenje.« Kasneje, ko sediva v kavarni ob knjigarni tik ob rdeči preprogi, se izkaže, in ker se ne pogovarjava prvič, da je ob vsem skupaj šlo za več sreče kot pameti ali talenta. »Pacino mi je precej pomagal. Dovolil mi je, da sem se izkazal, dal mi je priložnost … Prizor je bil podaljšan, s svojo improvizacijo je naredil pot moji,« se nežno spomni.

»Pacino mi je precej pomagal. Dovolil mi je, da sem se izkazal, dal mi je priložnost … Prizor je bil podaljšan, s svojo improvizacijo je naredil pot moji,« se nežno spomni.

Nastajanje ilustracije Blaža Porente

Tudi zaradi nemirnega otroštva, življenja na farmah, oče je gojil piščance, učenja jahanja in lovljenja rib je bil njegov nastop v Weirovi Priči, ko je pri sedemindvajsetih letih debitiral na filmu, nekaj samoumevnega.

Viggo se je pred oseminpetdesetimi leti rodil na Manhattnu, ameriški materi in danskemu očetu. Preden so se dokončno ustalili v Argentini, je družina živela med New Yorkom, Venezuelo in Dansko. Španščine se je naučil v osnovni šoli. Tekoče govori nekaj svetovnih jezikov, med njimi italijanščino. Italijani so, seveda, nad tem navdušeni. Z aplavzi tistega večera ob premieri pospremijo vsako njegovo besedo, izgovorjeno v italijanščini. Ko je dopolnil enajst let, sta se starša ločila in se je z materjo vrnil v državo New York, kjer je v Cantonu končal srednjo šolo in kasneje diplomiral iz španščine in politologije. Danes večino časa preživi v Madridu, kjer živi s partnerico, igralko Ariadno Gil, ki se je spomnimo iz filmov Zlati časi (Belle époque) in Favnov labirint. V Argentino se podaja za čedalje dlje, tudi zaradi nekaj zadnjih filmskih projektov. Navija za nogometni klub San Lorenzo, seveda.

Tudi zaradi nemirnega otroštva, življenja na farmah, oče je gojil piščance, učenja jahanja in lovljenja rib je bil njegov nastop v Weirovi Priči, ko je pri sedemindvajsetih letih debitiral na filmu, nekaj samoumevnega. Pred tem se je v dramski umetnosti nekaj časa izobraževal v Københavnu. Njegova filmografija, predvsem v devetdesetih, obsega stranske vloge v filmih Carlitov zakon (Carlito’s Way), Škrlatna plima (Crimson Tide) in v še nekaj blockbusterjih, toda že je čutiti njegov odklon od komercialnih projektov; od tod tudi sodelovanje s Campionovo pri Portretu dame (The Portrait of a Lady) ter z Britancem Philipom Ridleyjem. In tudi danes, po vseh Gospodarjih prstanov, v zadnjem je, mimogrede, odklonil sodelovanje, ga bomo prej videli v projektih, kot so, ja, tudi apokaliptična adaptacija McCarthyjeve The Road, toda predvsem v Hidalgu ali Appaloosi.

Nastajanje ilustracije Blaža Porente

»Zame je igranje samo eden od načinov, da se izrazim,« pojasni. Njegova platna visijo na stenah galerij po vsem svetu. Tako kot fotografije.

NEHOLIVUDSKI IGRALEC

Kako je kaj s fotografijo, ga vprašam, navdušenega fotografa rek. »Oh, zadnje čase nisem imel časa za to,« pove in vpraša, ali poznam delo nemškega etnografa in fotografa Maxa Schmidta. »Pred časom smo izdali monografijo o njem, nadvse zanimiv avtor, mislim, da bi njegovo življenjsko zgodbo zlahka prelili v pripoved na filmskem platnu,« pove. Negative mu je na voljo dal Etnografski muzej Andres Barbero iz Asunciona v Paragvaju, ki ga je dolga desetletja vodila prav slovenska znanstvenica, zgodovinska in kulturna antropologinja Branislava Sušnik. Zanj objavljanje knjig pri svoji založbi Perceval ne pomeni izpostavljanja, češ, poglejte, v resnici sem intelektualec. Zato zanj tudi pogosto rečejo, da je eden manj holivudskih igralcev, kar jih je. »Zame je igranje samo eden od načinov, da se izrazim,« pojasni. Njegova platna visijo na stenah galerij po vsem svetu. Tako kot fotografije. In prav za te ga je navdušil prijatelj Dennis Hopper, tudi sam raznovrsten umetnik, ki je bil kustos Viggove prve samostojne razstave v Rober Mann Gallery v New Yorku leta 2000.«

Nastajanje ilustracije Blaža Porente

In da je postal Aragorn v Gospodarju prstanov, je zaslužen njegov sin, oboževalec Tolkiena.

ODLOČEN, A NEVERJETNO RANLJIV
Mortensen je tudi avtor več zbirk poezije in redno sodeluje z nekdanjim kitaristom skupine Guns N’ Roses, Bucketheadom. Je precej dober pianist, kar smo lahko slišali v glasbi filma Jaujua, v katerem je igral glavno vlogo. Odločen, a hkrati neverjetno ranljiv. »Ne vem, ali je to prava beseda zame, ampak pogosto preprosto spustim, da življenje zapiha čezme.« Tišina. Zato tudi ni tako težko dešifrirati njegove kariere, kot se sprva zdi. Seveda ga je pred petnajstimi leti novozelandski režiser povabil k sodelovanju pri sagi Gospodar prstanov – prelepi Aragorn. »V resnici me je poklical trikrat, res mi ni bilo do tega, da bi pred zelenim ozadjem vihtel meč in se boril s kakšnimi nenavadnimi bitji. Ampak potem sem našel čar tudi v tehnologiji in njeni magiji za gledalce.« In da je postal Aragorn, je zaslužen njegov sin, oboževalec Tolkiena. Sicer pa ga v filmih zanimajo predvsem zgodbe o navadnih ljudeh, ki se znajdejo v nenavadnih okoliščinah in odločitvah. »To je ogrodje vsake dobre drame. Obenem me privlačijo izzivi, značaji in zgodbe, ki me lahko kaj naučijo, zaradi katerih se moram naučiti novih veščin, pogledati svet z drugega vidika, kot sem navajen. Sicer pa se zanašam na svoj notranji kompas, ki pravi, naj sodelujem pri filmih, kakršne bi tudi sam rad gledal v kinodvoranah.«

Nastajanje ilustracije Blaža Porente

V Rim je prišel skupaj z režiserjem Mattom Rossom predstavit film Kapitan Fantastični. Gre za zgodbo o Benu, predanem očetu in zagrizenem zagovorniku svojih idealov, ki v neokrnjeni divjini ameriškega severozahoda, onkraj civilizacije, vzgaja in uri svojih šest otrok, da bi lahko odrasli v izjemne osebe. Toda ko mora družina po tragičnem dogodku zapustiti paradiž in se podati v svet, so Benova predstava starševstva in nauki, ki jih odločno vceplja otrokom, pred težko preizkušnjo. Hkrati humorna in pretresljiva, zlasti pa ganljiva drama o nekonvencionalni družini, ki mora zapustiti svoj dom sredi ameriške divjine, da bi zaživela v svetu, v katerega ne verjame. Film je prejel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled letošnjega Cannesa in stoječe ovacije gledalcev. Nič drugače ni bilo v Italiji. Film je prejel nagrado občinstva. Kako je igrati nekoga, ki skuša biti popoln oče? »Težko. Ben misli, da daje otrokom vse, da ima popolne otroke, ne zaveda pa se, da jih s svojimi idejami o svetu pripelje do roba in da jih z izoliranjem pravzaprav ropa najlepših in vseh drugih doživetij, ki so potrebne za socializacijo, ta težki korak mladih v življenje.« Prikrajša jih za radovednost, primarni element odraščanja. »Natanko tako. Obenem pa je to osrednji motiv, ki Bena vodi pri vzgoji. Paradoksalno, kajne?«

Nastajanje ilustracije Blaža Porente

Nekako se ne oziram v preteklost. Vedno sem tu in zdaj. Vse, kar je bilo, je samo izraz nekdanjih trenutkov. Odtekli so.

TRENUTKI SO ODTEKLI

Ga je pri dvajsetih igra začela zanimati, ker je bil radoveden? »Ne vem. Zdelo se mi je preprosto. In še zdaj je tako. Pri triindvajsetih sem se začel spraševati, ker sem rad bral in bil obseden z literaturo, ali bi začel pisati. Zdelo se mi je, da gre za nekaj, kar se ne bo zgodilo od danes na jutri. Zato sem odnehal. Potem sem videl vse te imenitne igralce v filmih. Aha, kaj pa to? Ali bi se lahko vživljal v vsa ta stanja, ali bi čisto tehnično zmogel? Poskusil sem in ni bilo težko. In sem vztrajal.«

Vem, da se tega ne sprašuje, ampak nad katerim delom svoje filmografije je manj navdušen? »Če bom zdaj začel premišljevati o tem, bom prišel prav do vrha seznama. Nekako se ne oziram v preteklost. Vedno sem tu in zdaj. Vse, kar je bilo, je samo izraz nekdanjih trenutkov. Odtekli so.« Če sem prav razumela ta in kakšen najin prejšnji pogovor, mu je najlepše, ko je sam s seboj. »Veste, ne nazadnje je igranje tudi eden od načinov pripovedovanja zgodb. V filmih ali v gledališču, s fotografiranjem ali slikanjem … Ko počnem kaj od naštetega, gre pri meni vedno za pripovedovanje zgodb. Pri igranju zgodbe pripovedujemo kolektivno, kar mi je všeč, ker me prisili, da reagiram tako, kakor ne bi nikdar, če bi delal sam. Čeprav, ja, moram priznati, da rad ustvarjam sam …«

VIGGO MORTENSEN končna ilustracija Blaža Porente

Kot najstnik je bil menda precej drugačen od vrstnikov, morda tudi zato, ker je odraščali na dveh celinah, v nekaj različnih kulturah. Takrat si je za svojo prihodnost zadal tri naloge: zaljubiti se, imeti sina in potovati.

ČLOVEK MORA BITI PRIPRAVLJEN NA SREČO

Otroštvo je preživel v Argentini. Vsakič ko se vrne tja, jo s fotoaparatom skuša zajeti na vse mogoče načine. Vendar nikoli zares ne ve, kdaj pritisniti na sprožilec. » Hm, glede sebe nerad napovedujem in ugibam. Vse je odvisno od tega, ali gre za fotografijo pri svetlobi, ki jo je mogoče nadzirati, ali gre za statično situacijo, za poskus ujetja trenutka … Ko ima vsebina ali okoliščine, v katerih fotografiram, kaj opraviti z rečmi, ki so mi blizu, z ljudmi, se, vsaj v grobem, vedno nekaj premakne v nezavednem. O tem bi lahko dolgo govoril. Ampak včasih računam na srečo, sreča ima vedno nekaj zraven. Toda nanjo mora biti človek pripravljen, sicer nima pomena, da se zanaša nanjo.« Kot najstnik je bil menda precej drugačen od vrstnikov, morda tudi zato, ker je odraščali na dveh celinah, v nekaj različnih kulturah. Takrat si je za svojo prihodnost zadal tri naloge: zaljubiti se, imeti sina in potovati. »Vsak od nas je bil v mladosti drugačen, nenavaden … Potovanja? Ves čas potujem. In ves čas poskušam dognati, kako naj imam še bolj rad svojega sina. In druge ljudi. Ko omagam, ko mi ne uspe, poskušam znova. Stari rek pravi, naj ne storimo drugemu tistega, kar ne bi želeli, da drugi stori nam. To je bilo vedno moje osnovno vodilo. Kot tudi to, da moram razumeti, da drugih ne bom vedno razumel.«