BOŠTJAN NACHBAR in SANI BEČIROVIĆ, nekdanja košarkarja v DUELU
Nedavno sta skupaj sklenila vsak svojo profesionalno košarkarsko pot na dogodku, na katerem so se jima pridružili mnogi, ki so bili tedaj in so še danes njuni sodelavci in prijatelji. Boki in Sani, kot ju kličejo, se poznata že dolgo, nekoč je sicer Boštjan mislil, da se Sanijevo ime napiše Sunny in da prihaja iz Anglije, zdaj pa se poznata mnogo bolje, kar smo najprej preverili z nekaj statističnimi vprašanji.
Boštjan: Sanijeva višina ostaja enaka, teža pa verjetno ne (smeh).
Sani: Dobro se poznava. Boštjanovih statistik sicer ne poznam, vem pa vse, kar je pomembno. Vem veliko o njegovi družini in o tem, kaj ima rad in kaj ga zanima.
Boštjan: Sanijeva številka čevljev je za eno manjša od moje. Pojma pa nimam o največ trojkah, ki sem jih jaz dal na tekmi, kaj šele Sani. Gotovo šest, morda tudi več. Toliko tekem in akcij je bilo, da takšne reči pozabiš.
Sani: Tudi Boki je gotovo dal pet ali šest trojk na tekmi.
Boštjan: Sanijeva višina ostaja enaka, teža pa verjetno ne (smeh).
Boštjan Nachbar
ŠPORT JE KOT SIMFONIČNI ORKESTER
Boštjan: V osnovni šoli sem igral klavir in kitaro, bil sem tudi v osnovnošolskem rock bendu. Sani lahko več pove, zakaj sva za dogodek izbrala ime Košarkarska simfonija, se je pa odlično prijelo, vsi so govorili o simfoniji.
Sani: Ko sva se odločila, da bova organizirala dogodek, mi je ta beseda šinila v glavo, ker je to nekaj, kar ostane za vedno, vtisne se v ljudi. Šport je kot simfonični orkester, kot glasba. Gibanje igralcev mora biti sinhronizirano. Tudi dogodek je bil tak – magičen, poetičen, takšen, kot sva si ga zamislila.
Boštjan: Nisva hotela, da bi se imenoval Poslovilna tekma Boštjana Nachbarja in Sanija Bečirovića, hotela sva, da si ga vsi zapomnijo pod drugačnim imenom. Verjetno v takšni zasedbi ne bomo več igrali, nekateri smo bili tri dni skupaj, trenerske in igralske legende so se zbrale na igrišču, prijatelji, družine in novinarji pa na tribunah.
Sani: Prišli so tudi sodelavci iz tujine, ki jih niste videli na parketu, a so bili na tribunah. Dogodek je presegel vsa pričakovanja. Najlepši kompliment, ki sem ga dobil, je, da so nama rekli: Tako dobro je bilo, da bi se morala posloviti trikrat letno.
Boštjan: Morda bova morala organizirati obletnico poslovilne tekme (smeh obeh).
BOKI IN TELEFONSKE POTEGAVŠČINE
Sani: Pripadava generaciji, ki še ni uporabljala družabnih omrežij, vse se je dogajalo za zaprtimi vrati. Vse, kar smo ušpičili, ni nikoli prišlo na plan. Fantje se zdaj javno pozivajo in izzivajo, mi tega nismo poznali. Smo pa več časa preživeli skupaj, sploh z reprezentanco, do ranih jutranjih ur smo se smejali.
Boštjan: Anekdot je bilo nešteto, včasih se nas mora dobiti več, da se spomnimo vsega. S Sanijem sva igrala skupaj tako v mlajših selekcijah kot kasneje. Veliko smo se zabavali, pogosto tudi krepko čez uro, ki jo je določil selektor. V hotel smo se velikokrat vrnili skozi zadnji vhod (smeh).
Sani: Boki je odličen za telefonske potegavščine. Ko smo bili mlajši, še ni bilo mobitelov, vsi smo se zbrali v eni sobi in enega od soigralcev klicali po stacionarnem telefonu. Boštjan je imel žameten glas kot pravi novinar, začel je z običajnimi vprašanji, nadaljeval pa z vse bolj provokativnimi. Boki, saj se spomniš, o čem govorim?
Boštjan: Seveda (glasen smeh obeh). Enega od soigralcev sem spraševal, kako je na pripravah, kako je biti dolgo zdoma, kako si krajša čas, ko je sam v sobi, kako sprosti vso nabrano energijo … Skratka, pogovor pelješ v takšno smer in čakaš, kdaj se bo zlomil (smeh).
Sani: Ves čas smo se družili, vedno smo bili pripravljeni na šale. Mene so potegnili tudi zdaj na Simfoniji, sam sem pritekel iz tunela. Ko sem prišel ven, sem se zavedel, da ni nikogar ob meni.
Boštjan: Nam je na Simfoniji trener Zmago Sagadin rekel, naj igramo resno, da ne bodo mislili, da je ta tekma šala. Potem grem jaz iz garderobe, pridem v tunel in vidim, da ni tam nikogar od naših, vsi so še zadaj nazdravljali s konjakom.
Sani: Pri nas je imel trener govor in je rekel, da lahko enega spijemo pred tekmo, ker gre za posebno priložnost, eden od igralec pa je skočil naprej, rekoč, da je vse življenje čakal, da bi enkrat pred tekmo spil šilce.
Boštjan: No, na pravih tekmah se kaj takšnega ni nikoli dogajalo, to moramo nujno povedati!
Sani: Boki je odličen za telefonske potegavščine. Ima žameten glas kot pravi novinar, začel je z običajnimi vprašanji, nadaljeval pa z vse bolj provokativnimi.
Sani Bečirović
ISKANJE OBČUTKOV, KI JIH NI MOGOČE PONOVITI
Sani: Največji šok je, da se ob koncu kariere znajdeš na začetku. Od 12. leta ti nekdo govori, kaj moraš početi, kdaj vstati, kaj jesti. Ko si na vrhuncu, ljudje skrbijo zate, ti pa sploh ne veš, da skrbijo zate. Midva z Bokijem na srečo sicer nisva človeka, ki med kariero ne bi počela nič drugega, zato nama ob koncu kariere ni bilo tako težko. Morda se vprašaš, kaj s prostim časom, a sva ga napolnila s projekti. Dobro je, da ne razmišljaš veliko o tem, kako lepo je bilo in kako bi lahko to podoživel. Zame je bila košarka izpolnitev vseh želja, živel sem svoje otroške sanje, igral sem košarko na najvišji ravni, a ko je bilo tega konec, je ostalo v preteklosti, jaz pa gledam v prihodnost.
Boštjan: Običajno ljudje hodijo v šolo, na fakulteto, dobijo službo, gradijo kariero in pri 35 letih se ti življenje šele začne, pri 45 letih nekaj dosežeš in zares odrasteš. Športniku pa se pri 35 letih kariera konča. Še si mlad, poln energije in ambicij, a košarke ne moraš igrati do 70. leta. Marsikdo ima težave, ko se to zgodi, že prej moraš imeti ideje, kaj si želiš početi. Pri bivših soigralcih sem videl, kako so leto ali dva brezciljno tavali naokoli, prišla je depresija.
Sani: Čustva, ki jih v tebi zbudi šport, zmage, porazi, stres, to je neponovljivo. Jaz zdaj ne igram tri leta in pol in res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi čutil to, kar sem čutil pred polno dvorano. Športniki po koncu kariere to iščejo, tudi v materialnih dobrinah, a tega ne moreš najti. To so mladi premožni fantje, ki imajo časa na pretek, ne poznajo pa notranjega zadovoljstva.
Boštjan: O tem se ne govori, zlasti o igralcih, ki niso imeli zvezdniške kariere. Naslednji dan, ko ne oblečejo več dresa, nanje vsi pozabijo, oni pa lahko čez noč propadejo. V Ameriki se s tem več ukvarjajo, v Evropi pa je še v povojih.
EDEN NA SMUČI, DRUGI PRED MIKROFON
Sani: Ko sem pustil profesionalno košarko, sem začel smučati. Med kariero so adrenalinski športi, tudi recimo vožnja z motorjem in smučanje na vodi, prepovedani zaradi možnosti poškodb, zato hočem zdaj vsaj poskusiti vse, kar je bilo med kariero prepovedano.
Boštjan: Mene motorji in adrenalinski športi niso nikoli zanimali. Rad gledam koga, ki to počne in se ves trese, mene pa to ne zanima. Sani, kaj pa bi ti počel, če ne bi bil košarkar?
Sani: Bil bi zdravnik, medicina me od nekdaj privlači. Sicer sem nato na sebi na najhujši način spoznal veliko o človeški anatomiji, a to me zanima. Tudi pogled na kri me ne moti. Kasneje sem si ogledal tudi svojo operacijo, bil sem v operacijski dvorani, ko so operirali neko balerino, hotel sem videti, kaj so mi naredili. Ja, če ne bi bil športnik, bi gotovo študiral medicino, kako daleč bi prišel, pa ne vem (smeh).
Boštjan: Mene pa je dolgo zanimalo novinarstvo in vse v povezavi z vesoljem, a si predstavljam, da je študij česar koli, kar je povezano z vesoljem, kar zapleten. Morda zdaj s podcasti živim sanje o novinarstvu, vedno so me zanimali pogovori, predvsem o temah, ki mi niso blizu.
Foto: Primož Korošec
________________
OGLASNA VSEBINA
___________
Ker si že tu, preberi še tole …