Ilustracije: Blaž Porenta

Shia LaBeouf, ameriški filmski igralec

Še pred nekaj leti je Shia LaBeouf obetal, da bo naslednja holivudska mega zvezda, bil je junak ene največjih filmskih franšiz, Transformerjev, pa mali Indiana Jones, punce so ga oboževale in njegov imidž je bil poseben, videti je bil dobro, v oguljenih allstarkah in odrezanih kavbojkah ali v smokingu. Na premiere je prihajal v obojem. Toda vse od berlinske premiere Nymphomaniac Larsa von Trierja leta 2014, na katero je prišel v obleki in na glavi nosil papirnato vrečko, na kateri je pisalo NISEM VEČ SLAVEN, se je odločno, celo agresivno začel upirati vsemu, kar naj bi pomenil zvezdniški status igralca. Pravzaprav se je začel upirati vsemu, kar ga je obkrožalo – še najbolj sebi. Režiserji so se ga začeli izogibati, soigralci so se protestno umikali od projektov, ko so izvedeli, da bo sodeloval Shia. Tudi na Broadwayu. Opravljivi časopisi so poročali o prepirih z nekdanjimi dekleti kar sredi ulice ali v nakupovalnih centrih, o alkoholiziranju, drogiranju, spet uspešnih ali malo manj uspešnih odvajanjih v rehabilitacijskih centrih, prerivanju s policijo, nešteto aretacijah itn.
Shia LeBeouf je vse to. Je pa še nekaj drugega, redkega med kolegi igralci. Je umetnik raziskovalec, nekonformist, iskalec ljubezni in razumevanja, upornik, provokator, performer.

Še posebno razgibano je bilo preteklih dvanajst mesecev, ko je najprej skupaj s kolegi pripravil tridnevni kinomaraton svojih filmov – svet so obkrožile fotografije Shie, medtem ko pod filmskim platnom spi, joka ali se smeje; nakar je pripravil performans, v katerem je nekaj ur sprejemal klice popolnih neznancev in se pogovarjal z njimi – o vsem! –, pred nekaj tedni pa je v dvigalu ene od stavb Univerze v Oxfordu, kjer je pred tem imel predavanje, preživel 24 ur in se pogovarjal s študenti, ki so vstopali in izstopali.

OB STOJEČIH OVACIJAH JOKAL IN OBJEMAL REŽISERJA
Kaj se je v resnici zgodilo, da je ta mladi in nadobudni igralec, tako sunkovito obrnil smer svojega kreativnega življenja; od svojega dvanajstega leta je namreč opravil tudi po dve avdiciji ali tri na dan in bil kasneje dejansko uspešen v že omenjenih filmih, ki so jim sledili še The Sleeps, Zakon molka (The Company You Keep) in Bes (Fury) ter najnovejši Man Down? Njegov kolega James Franco pravi, da je pri Shii zanimivo to, ker je tako drugačen od vseh drugih v industriji; ni ga strah, resnično je pripravljen tvegati tudi funt mesa na svojem telesu za umetnost in neprespane noči zaradi nerazrešenih travm – in pri vsem mu uspe priti do dna.

sam

Ilustracija: Blaž Porenta

»Slavne osebe so samo predmet identifikacije, sicer pa je njihovo življenje obsojeno na šibko fragmentarnost, ki jo bodo težko kdaj spravili v obliko življenja, kakršno živijo navadni ljudje.«
Nemara se Shia od kolegov svoje generacije razlikuje prav po tem, da je v vsakem trenutku samo tisto, kar zares je. Tako je na lanski beneški projekciji filma Man Down, režiral ga je Dito Montiel, ob stoječih ovacijah občinstva planil v jok in močno objel režiserja. Bilo je ganljivo to videti od blizu. Ni ga hotel spustiti. Fotografi pa so samo pritiskali in pritiskali na sprožilce.
»Kot slavna osebnost nisem posameznik – sem le spektakularna reprezentacija živega bitja kot nečesa nasprotnega individualnemu. Slavne osebe so samo predmet identifikacije, sicer pa je njihovo življenje obsojeno na šibko fragmentarnost, ki jo bodo težko kdaj spravili v obliko življenja, kakršno živijo navadni ljudje.« In njegov zgled so tisti, ki resnično vlečejo: Gary Oldman, Sean Penn, Joaquin Phoenix, trije imenitni igralci, ki so, vsaj za dva lahko tako rečemo, tako kot on že nekajkrat prišli navzkriž z zakonom zaradi tega ali onega razloga. Obenem pa so to igralci, ki veljajo za težavne, a sila kreativne. »Za to pri igri tudi gre, da kreiraš človeka z vsem, kar je, da ga ne delaš na silo junaškega, ker vsak junak ima ne eno šibko točko, temveč več …« pove Shia med debato, ki se je spontano razvila po eni jutranjih festivalskih projekcij filma. »Nisem pretirano nagnjen k junaštvom, čeprav sem bil že kot otrok zasvojen s stripi, ampak spet, ni mi bil, na primer, všeč Superman, oboževal pa sem Venom … In sploh, v našem domačem okolju je bila doma ironija Simpsonov, Bebe’s Kids in South Parka.«

ŽAL MI JE
Toda, kjer je doma ironija, je prej treba veliko delati, se izpostavljati, tvegati … In tega LaBeoufa ni bilo nikdar strah: po berlinskem škandalu z vrečko in napisom, da ni več slaven, je sledil performativni projekt #IAMSORRY, instalacija v galeriji, kjer je sedel na stolu, obiskovalci pa so lahko z njim počeli, kar so hoteli. Tako ga je neka ženska slekla in menda spolno zlorabila, njen fant pa je čakal na drugi strani vrat. »Bilo je na valentinovo in vrsta je bila dolga, ta ženska je prišla s svojim fantom, počakal je zunaj, ne vedoč, kaj se dogaja, in v vrsti je bilo tudi moje dekle Mia Goth, seveda se je v nekaj minutah razvedelo, kaj se je zgodilo … Ko je Mia sedla nasproti mene, me je spraševala, kaj se je zgodilo, pa ji nisem mogel odgovarjati, performans je še trajal, tako sva sedela drug nasproti drugega in jokala …«
Še dobro, pove, da se je nekaj tednov po tistem pri njem doma pojavil njegov stari prijatelj, režiser Dito Montiel, ki ga je režiral leta 2006 v filmu Vodič po svetnikih (A Guide to Recognizing Your Saints), in mu ponudil vlogo vojaka v vojnem Man Down, češ da bo verjetno delovalo terapevtsko in naj poskusi. »Njegovo povabilo sem razumel kot pot k rasti, ne kot samo še eno snemanje.« V filmu igra Gabriela, ki v manjšem mestu živi skupaj z ženo in sinom. Prijatelj ga prepriča, da se pridruži marincem v Afganistanu. Ko se vrne, odkrije, da je ZDA prizadela neznana epidemija in da je dežela, v kateri je živel, samo še bled odsev nekdanje blaginje in življenja. Odloči se, da bo poiskal ženo in sina, še preden utegne biti prepozno …
»Čustveno je bil to zame najtežji projekt doslej, zato je bilo nujno, da sem ga delal prav z Ditom. Takšne stvari lahko posnameš samo v delovnem odnosu s prijateljem, sicer ni moč za kamero doživeti takšnega, ampak Dito mi je ves čas stal ob strani.«

5_naj

5 najljubših Shie LaBeouf (Ilustracije: Blaž Porenta)

»Ta Gabriel, ta oče, je nemara oče, kakršnega bi si bil sam želel imeti, pa ga nisem imel …«

V ISKANJU LJUBEČEGA OČETA
Med ameriškimi, med igralci sploh, je težko najti njemu podobnega: brez predsodkov, a obenem brez zavor, brez pomislekov, kaj vse to, kar počne sebi in drugim, pomeni predvsem zanj. Kot da mora ves čas tvegati vse.
»Vsa ljubezen v tem filmu je bila resnična, kot tudi vsa bolečina.« Zato je njegov prikaz posttravmatskega sindroma tudi tako zelo verjeten, nemara zato, ker je tudi sam odrasel ob očetu, ki je bil vietnamski veteran, ki se je iz vojne vrnil hudo zasvojen z drogo. Ob neki psihotični epizodi flashbacka naj bi sredi noči celo nameril puško v malega Shio. »Ta Gabriel, ta oče, je nemara oče, kakršnega bi si bil sam želel imeti, pa ga nisem imel …«
Režiser Montiel je o sodelovanju z igralcem potrdil, da ga je popolnoma nemogoče nadzirati. »Na snemanja je prihajal s popolnoma destruktivno energijo, ki pa mi je bila všeč. Lahko smo jo uporabili za delo.«
Ni mu bilo lahko, tudi zato, ker je prepričan, da v tragedijah v resnici ni nič odrešujočega. »Ne v življenju. Še manj na filmu. Tragedija je tragična in boleče je poslušati ljudi, ki pravijo, v redu, poglej, težko je, boli, toda nekaj smo dosegli, se iz tega naučili. To je precej slaboten poskus razumevanja tragedije. Tragedija je tragedija. In trpljenje ne odrešuje, v njem ni pozitivnega sporočila, iz katerega bi se lahko kaj naučil. To je moje mnenje. To naj bi te naredilo bolj človeškega?! Dvomim.« Dito pripomni, da je delo s Shio pač edinstvena izkušnja režiserja, ki seveda terja svoj davek. »Igralci so moj glas. Lahko jim pomagam, da ga čim bolje uporabijo, toda tone v višjih legah morajo doseči sami. Ne morem jim preprečiti, da začno brenčati ali, po drugi strani, z glasom izvajati magijo. Vsemu temu sem lahko samo nema priča. Je pa fenomenalno, ko sediš na snemanju in opazuješ, kako igralec ustvarja nekaj čudovitega, pa tega nihče ne zazna. Odkriva zlato, prisotni pa tega ne vidijo. Velikokrat se je že zgodilo. Shii pa uspe, da to prenese tudi na gledalce v dvorani.«

S SHIO V DVIGALU
Del tega performansa je bilo tudi raziskati nenavadni občutek, ki smo ga velikokrat deležni v dvigalu, ko si sekunde ali minute nasproti stojimo popolni tujci. Shia se je z obiskovalci v dvigalu pogovarjal o vsem, nobena tema ni bila tabu: ne filmi ne njegovo osebno življenje. Fotografiral se je s feni in podpisoval avtograme.

famous

“Nisem več slaven.”

SVET FILMA JE ELITISTIČNO SRANJE
Shia bo letos star trideset let. Bolj kot kdaj koli prej je prepričan, da je svet filma elitistično sranje. »Dobivam vso to elektronsko pošto kolegov, ki mi pravijo, da delam to in to narobe, da ‘moram ohraniti skrivnostnost’, da se preveč razgaljam in podobne neumnosti. Toda resnica bo vedno prodrla do mene in iz mene. Iskrenost je novi punk rock.«
»Mislite, da je treba študirati Stanislavskega, da postaneš dober igralec?! Kje pa! Ali pa se na pamet učiti drame Čehova? Lahko, nič ne bo škodilo. Ni pa nujno. Tudi onadva sta bila navadna človeka z nenavadno odločnostjo, da bosta v življenju nekaj storila, dosegla. Nihče se ne rodi umetnik, kajne? Ali pa se vsi rodimo umetniki. Mar ni umetnik vsak, ki je izjemen pri eni sami stvari?«
Nemara je Shia samo zelo zelo osamljen. Pravzaprav že nekaj let poudarja prav to, da je osamljen v tem, kar počne, in osamljen pri tem, da govori, da je osamljen. Obenem pa hoče iz te zapuščenosti nekaj ustvariti, umetniške projekte, raziskave, ki se bodo tikale njega, ljudi pa tudi umetnosti. »Lepo se je bilo pogovarjati z vami, družba,« pomaha v pozdrav ter se z nahrbtnikom na ramenih odpravi proti vaporettu, odpravlja se v beneške Giardine, dan bo namenil sodobni umetnosti.

shia-labeouf-141130

Getty Images

Shia LaBeouf v kontroverznem videospotu.