Foto: Shutterstock, Tjaša Brolih, arhiv pivoteke “Za popen’t”

KAKO STAREGA MAČKA PREPRIČATI, DA POSKUSI NEKAJ NOVEGA!

Vroč in vlažen poletni večer ob Ljubljanici. S prijateljico končno sedeva za eno od redkih prostih miz v strogem centru in naročiva. Hladno pivo, prosim. Pogled se mi ustavi pri sosednji mizi, kjer skupina deklet glasno prepeva, pred njimi pa se v polmraku svetijo napol popiti kozarci piva. Kdaj se je kultura pitja v Sloveniji pričela spreminjati? Kdaj je pivo pristalo na tako visokem nivoju? Kdaj je pivo prenehalo biti „moška“ pijača in postalo zanimivo za vse? In tako se začne debata ob pivu o pivu.

„Slovenija je vinska dežela,“ pravi Tjaša iz pivoteke „Za popen’t“. „Pivo je bilo dolgo smatrano kot pijača nižjega standarda, nekaj kar je nižje kakovosti“. Vendar pa so časi, ko smo izbirali le med „rdečim“ in „zelenim“, ko se je pivo popilo le na hitro za gašenje žeje, minili.

Slovenci vedno bolj posegamo po specialnih, neklasičnih, posebnih pivih in uživamo v njihovem okusu ter aromi.

„ŠNELKURS“

V grobem delimo piva na dve glavni skupini, glede na tip kvasovk. Prva so piva spodnjega vrenja, kjer kvasovke povzročijo fermentacijo pri nizkih temperaturah. Najvidnejši predstavniki te vrste so lager (ležak), bock in pilsner. V skupino piv zgornjega vrenja, ki jih v splošnem imenujemo ale, pa uvrščamo pale ale, IPA, stout, porter ipd. Pri teh kvasovke povzročijo fermentacijo pri višjih temperaturah, po končanem vrenju pa se dvignejo na gladino piva.

V posebno skupino spadajo kisla piva, ki kislino pridobijo z dodajanjem različnih kultur mikroorganizmov. Tu ločimo dva načina: prvi je klasični belgijski, pri katerem piva pogosto fermentirajo v lesenih sodih, ki so že prepojeni z mikroorganizmi, tako da se ti sami vselijo v pivo. Bolj sodoben način pa je namensko dodajanje kultur, kjer se lahko nadzoruje in prosto odloča, katere mikroorganizme želimo v pivu. Najbolj znani vrsti kislega piva sta lambic in kriek.

Hmelj, pšenica in sladkorni trs

Hmelj, pšenica in sladkorni trs

Povprečnega pivca craft piva pač ni. Okusi in odprtost nimajo meja. 

CRAFT PIVA SO IZKUŠNJA

Tjaša začne najin pogovor z izrazom „craft piva“. Kaj pa to sploh je? Vrsta piva? Svetlo, temno? Kot ljubiteljici piva mi je bilo kar nerodno, ker ne poznam izraza, ki se uporablja tako zelo pogosto. Definicija je pravzaprav zelo preprosta. Ne gre za vrsto piva, temveč za pivo iz majhnih, neodvisnih pivovarn, ki uporabljajo tradicionalen proces varjenja. Majhni vrabčki, ki se borijo proti velikim vranam. Torej, Tjaša mi razloži, da je pri njih moč dobiti craft piva slovenskih mikropivovarjev, najraje pomagajo tistim neuveljavljenim, ter tuja nepoznana piva. „Tujci skoraj vedno želijo okusiti slovenska piva. Razen Američani, ti imajo radi kisla piva. Tam je to trend.“ Kaj pa slovenski kupci? “Tudi oni povprašujejo po slovenskih pivih, prav tako sta priljubljena belgijski trapist in ameriška IPA.”

Ko si poskušam predstavljati povprečnega slovenskega kupca oziroma pivca craft piv, si v glavi sploh ne znam ustvariti slike. So to pretežno mladi moški? Je sploh mogoče prepričati „starega mačka“, da poskusi nekaj novega? „Craft piva so izkušnja,“ pravi Tjaša. Prihajajo gospodje v svojih sedemdesetih, ki želijo eksperimentirati z okusi. Prihajajo ženske, ki piva sploh ne marajo, zato izberejo bolj sadne, sveže okuse. Povprečnega pivca torej ni. Okusi in odprtost pač nimajo meja. No ja, pri meni se meja zagotovo postavi pri okušanju dimljenega piva, ki ima ima vonj in okus po prekajenem mesu. Morda ideja za nedeljski piknik?

SAMOSTANI, PATRIOTI IN KLOBASE

Učeno povem, da v Sloveniji pogrešam tiste tipične avstrijske in nemške biergartne (pivske vrtove), kjer je ponudba neskončna, Helga ti prinese pivo v hladni „krigli“, zraven pa postreže še klobaso. Tjaša me preseneti z izjavo, da Avstrijci pravzaprav niso oboževalci posebnih in specialnih craft piv, „so pravi lager patrioti, ki pijejo lokalna piva, takšna kot sta npr. naša Laško ali Union“.

Pove pa, da se craft piva pijejo v Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in Češkem, prebuja se tudi Španija. Sploh Belgijci in Nemci imajo dolgo tradicijo, staro preko 500 let!

Belgijski trapist, ki je izjemno priljubljen tudi v Sloveniji, varijo menihi v samostanih, ki sledijo načelom trdega dela in molitve. Da pivu lahko nadenejo naziv „trapist“, mora pivovarna slediti strogim zahtevam. Ustvarjanje dobička nikakor ne sme biti prioriteta, ves denar mora iti nazaj v pivovarno, skupnost ali dobrodelne namene, pivo pa morajo variti menihi sami, znotraj samostana.

„Slovenci bi se lahko pomena tradicije učili od Belgijcev,“ pravi Tjaša. V Sloveniji smo imeli prvega pivovarja že v 16. stoletju, očitno pa je bila izbira vin že takrat prevladujoča (na voljo so imeli malvazijo, muškat, vipavca, sladkega brica ipd.) in pivo se ni prijelo. Glede na ohranjen cenik iz 17. stoletja je bilo pivo kar za polovico cenejše od najcenejšega vina. Tako smo Slovenci zabeležili svojo najstarejšo pivovarno šele leta 1825 (Laško).

Trappist

Trappist

Slovenci bi se lahko pomena tradicije učili od Belgijcev!

SLOVENSKI „CRAFTERJI“

Mikropivovarne rastejo in se množijo. Kar je za pivce piva in Slovence na splošno zelo dobro. Sama občudujem zagon in entuziazem, ki ga imajo. Občudujem pogum za spreminjanje kulture pitja in povzdigovanje te čudovite hmeljne pijače na novo raven. Med pregledovanjem slovenske ponudbe mi v oči takoj pade zanimiva in unikatna pločevinka piva kolekcije „Who cares“ iz Bevoga (slovenska pivovarna, ki vari v Avstriji). Kolekcija je narejena tako, da se na vsake tri do štiri mesece menja. Embalaža in vsebina. Piva se po tem obdobju ne da več dobiti, razen ob ogromnem povpraševanju. Imamo še Reservoir Dogs, ki ima največji asortman piv pri nas, pa tudi HopsBrew, HumanFish Brewery, Pelicon (razprodan v pivoteki!) in druge. Slovenci imamo zares široko ponudbo. Želela sem izvedeti kaj več o pivovarnah, zato sem splet pregledala po dolgem in počez. Mnogo malih pivovarn sploh nima spletne strani! In sedaj lahko rečem, da razumem zakaj. Pivo moraš okusiti, vonjati in občutiti sam proces. To je umetnost. Embalaža, izdelava, vonj, okus. V Sloveniji imamo pivovarske Van Goghe in Picasse.

Bevog kolekcija

Bevog kolekcija

Slovenci imamo vinsko tradicijo, ki se je gradila dolga leta. Dajmo tudi pivu čas.

VČERAJ, DANES, JUTRI

Postajamo pripravljeni na drugačnost, postajamo pripravljeni na nove zgodbe.

Kot vinska dežela imamo zares dolgo tradicijo, ki se je gradila dolga leta. „Dajmo pivu in ljudem čas,“ pravi Tjaša. Strinjam se in mislim, da se spremembe že dogajajo. Kaj pa porast slovenskih mikropivovarn? „Vedno več jih bo, pivovarne bodo vedno boljše. Vprašanje je, kdaj bomo lahko rekli, da je trg prenasičen, vendar ko se bo to zgodilo, bodo ostali le najboljši.“

Ko se poslavljam, pohvalim Tjašino znanje o pivu. Skromno mi odgovori, da zares ne ve vsega. Da se je nemogoče naučiti vse, pivovarstvo je pač živa stvar. Panoga, ki se razvija in raste hkrati z ljudmi in tehnologijo. Morda jo v času božiča spet obiščem in morda me Tjaša prepriča, da poskusim dimljeno pivo. Nekaj pa je gotovo – za ljubezen do piva ne potrebuješ „jajc“, sem dekle 21. stoletja in pivo je moja strast, raziskovanje okusov in eksperimentiranje pa bodo ostali del mene.

shutterstock_175909262