Od prostora do repeticije. In nazaj

 »Rad obiskujem kraje, kjer so kdaj stale moje umetnine. V Benetke grem kar pogosto. Živim na Krasu, zato so mi blizu. Najprej grem na Campo Santa Margherita, usedem se v slavni Caffe Rosso, tam spijem espresso ali campari spritz in opazujem. Lepe spomine imam. V krajih, kjer sem delal, se počutim kot doma. V Benetkah sem zaradi oblečene hiše živel pol leta, prej sem tja zaradi birokratskih dogovorov hodil pet let. V avstralski puščavi sem bil tri leta, v Melbournu in Perthu tri mesece, tudi na Japonskem sem bil večkrat po nekaj mesecev,« pove. Matej Andraž Vogrinčič pri svojem delu pogosto sodeluje z lokalnim prebivalstvom: »Če uporabljaš javni prostor, je etično in nujno, da v to vključiš tudi prebivalce tega prostora. V Ljubljani in Benetkah sem zbiral obleke za svoji oblečeni hiši, v Italiji so mi dali izjemne kose, Armanijeve in kašmirske puloverje, usnjene jakne … Verjetno so se želeli pokazati. V Adelajdi so avtomobilčke za mojo instalacijo zbirali dve leti in jih zbrali 14.910. V Perthu pa je bil proces obraten, osnova moje instalacije so bile napihljive žoge za plažo, in ko je bilo projekta konec, sem na radiu in televiziji povedal, da lahko kdor koli pride ponje. Spomnim se očeta s kravato in aktovko, ki se je po službi ustavil in pobral dve. Prišel je tudi avtobus otrok in vsak se je odpeljal s svojo žogo.«

DRUGA NAGRADA ZA PRAH IZ JAJČNIH LUPIN

Vedno so zanimivi odzivi ljudi na njegove umetniške stvaritve, Matej Andraž jih najraje nabira tako, da se pomeša mednje. »Tam stojim in se pretvarjam, da s tem nimam nič, da sem samo čuvaj. Le enkrat sem povedal, kdo sem, saj sem videl, da je prišel sir Nicholas, dolgoletni direktor galerije Tate v Londonu. Vprašal me je, ali sem jaz to ustvaril, pritrdil sem, on pa je v zelo fini angleščini povedal, da ni imel pretirano dobrega dneva, pravzaprav da je imel do tedaj kar slab dan, a se je zaradi mene obrnil na bolje,« pove. Svoje umetnosti pa zvečer ne more zakleniti na varno, včasih jo mora tudi stražiti: »Tako je bilo v Benetkah, saj nisem imel denarja za varnostnike. Moral sem podpisati, da bom oblečeno hišo premazal z ognjevarno barvo, ki pa ni bila brezbarvna, temveč rožnata. Seveda hiše nisem prebarval, zato sem jo moral stražiti vsak večer do štirih ali petih, zjutraj pa so nanjo popazili lokalni ribiči. No, enkrat ponoči sta prišla pijana moška in rekla, da bosta vse skupaj zažgala. Nekako sem ju prepričal, da tega nista storila, in se naslednji dan odpravil na policijo. Ko so mi pokazali slike zločincev, sem ugotovil, da sta prejšnji dan pobegnila iz zapora.«

Ta zgodba je imela srečen konec, z jajčnimi lupinami v Sibiriji pa žal ni bilo tako. Vogrinčič se v smehu spominja: »Tam sem delal postavitev preproge iz jajčnih lupin v stari leseni cerkvi v Barabanovu. Ko nas ni bilo tam – šli smo na odprtje festivala v drugem kraju –, je nekdo preprogo zdrobil v prah. Niso mi želeli povedati, kaj se je zgodilo, a najverjetneje je mladina, ki je žurirala v bližnji diskoteki, prostor instalacije sredi noči uporabila za nogometno igrišče. Na koncu sem dobil drugo nagrado na tem bienalu, najbrž je bila tolažilna.«

BIROKRACIJA UTRUDI BOLJ KOT 42 STOPINJ V SENCI

»Avtomobilčki niso bili lahka naloga. Konec decembra sem jih začel lepiti, bienale je bil marca, torej sem jih lepil, ko je v Avstraliji najbolj vroče, v senci je bilo 42 stopinj. Na srečo je bila vročina suha, in ne vlažna, to lažje prenašam. Tudi ko smo s poliestrom barvali čolne za bienalu v Liverpoolu, ni bilo lahko. Ko sem prvič ves dan barval in se potem usedel v avto, sem bil povsem zadet. Naslednje dni sem zato najprej malo posedal in spil kavo, preden sem se usedel v avto. Seveda pa je frustrirajoče tudi petletno čakanje, bitke z birokracijo. Christo mi je bil malce v navdih, saj je potreboval 11 let, da je sploh prišel na seznam za obravnavo v nemškem parlamentu, da bi lahko oblekel Reichstag,« pove v smehu.

KRATKOROČNI NAČRT? NABIRALNIŠTVO

»Zdaj me navdušujejo javorjeve vetrnice, z njimi želim napolniti velik prostor. Verjetno me čaka kar nekaj nabiralništva. Ni pa lahko najti naprave, ki bi jih razpihovala, saj jih lahko tudi zdrobi,« Matej Andraž pove o kratkoročnih načrtih. Sicer pa zdaj ni več tako obseden samo s prostorom, čeprav je zanj še vedno največji navdih. Več se ukvarja z repeticijo, s tem, da namnoži izjemno veliko število manjših predmetov. Primer tega smo pred časom videli v ljubljanski Tobačni, kjer je prostor napolnil z okrog pol milijona zažganimi vžigalicami. In kaj ga v Ljubljani še navdihuje? »Ne razmišljam veliko o Ljubljani, me pa zelo navdihujejo smučarske skakalnice, v Ljubljani so v Mostecu. Lahko bi bile dobra osnova za instalacijo. Klasika v Ljubljani je tudi telovadnica na Taboru. Sestavljam pa še projekt, ki je povezan s Stožicami, natančneje z golom tamkajšnjega nogometnega igrišča,« pravi.

JEZNE BABICE HITRO POTOLAŽI

Njegovo delo je vedno povezano s končnostjo, instalacije so na določenem kraju nekaj časa, potem jih je treba podreti. »Edina, ki je ostala, so avtomobilčki v Adelajdi, saj so šole začele tja voziti otroke, to je postala lokalna znamenitost. Ker je spodaj pravo parkirišče, smo morali skleniti zavarovalno polico, če bi kateri od avtomobilčkov padel na kak avto. Sicer pa vem, da bo moja umetnost ostala samo na fotografijah, zato že vnaprej razmišljam, kako bo vse skupaj videti skozi oko kamere. Posnetki mojih del so tako tudi umetniško delo zase in jih prodajam. Tudi tu rad tiskam na velike formate, ampak ljudje žal nimajo tako velikih stanovanj,« v smehu ugotavlja. »Seveda pa je vse lažje, če pri pridobivanju dovoljenj rečeš, da bo nekaj tam en mesec, in ne za vedno. Pa tudi iz spoštovanja do ljudi mi je to ljubše. Če ti gre nekaj zelo na živce, moraš zdržati samo en mesec. Z grozno arhitekturo moramo žal živeti, saj se verjetno ne bo podrla v času našega življenja. Jaz pa kako babico, ki je zelo huda zaradi instalacije, lahko potolažim, da bo čez en mesec spet vse, kot je bilo,« še pove.