Foto: Nuša Fabjan
MED CMOKI IN SIROM
Danes popoldne je v okviru KulinArtfesta v enem izmed kotičkov Cankarjevega doma delil s poslušalci svojo zgodbo. Med delavnicama izdelave cmokov in okušanja sirov je bil pravi balzam za literarne duše, ki smo danes prvič v tem letu prišle past svoje oči nad novimi knjigami, sprehodile prste po sveže natisnjenih platnicah in vlekle na ušesa raznolike debate in delavnice letošnjega Slovenskega knjižnega sejma.
Se že sprašujete, kdo? Boris Višnovec, pisatelj v kuhinji. Skromen moški srednjih let. Prijaznega nasmeha in zanimivih pripovedi. Sprva zadržan, na koncu pa poln zgodb, ki bi jih še rad delil z nami.
PISATELJ V KUHINJI
Zakaj pisatelj? Zakaj v kuhinji? Pisatelj zato, ker ga že od malih nog fascinirajo zgodbe. Mitološke, srednjeveške, predvsem pa tiste avtohtone slovenske. V njih je poleg običajnega bralskega zadoščenja našel, kar mnogi med branjem spregledamo – kulinariko. Skozi navade ljudi določenega časa je spoznaval, kolikšen pomen ima za narod kulinarika. Na kakšen način kulinarične dobrote izražajo naravo, način življenja, gospodarstvo in ekonomijo določenega časa in prostora. Spomnil nas je, kaj sta še ne dolgo nazaj na Slovenskem pomenila kos belega kruha in potica. Na drugi strani pa kaj so pomenili ajdovi žganci in kisla repa.
KAJ PA SOL?
Naj bodo sestavine še tako dobre, kuharica pa spretna za tri, brez soli je vsak trud v kuhinji bolj malo vreden. Na to nas je v Levstikovi povesti spomnil že Martin Krpan, ki je na svoji kobilici tovoril vreče soli, mimogrede pa premagal še nasilnega Turka, danes pa nas je na na sol opomnil tudi gospod Višnovec. Na zanimiv način raziskuje legende in zgodbe povezane s kulinariko že odkar pomni, zna pa povedati, da zgodb, kjer je glavna težava ali veselje sol, ni malo. Pa naj bo sol v kuhinji ali sol v glavi, vsak je mora imeti vsaj malo.
PA ŠE EN KOZAREC RDEČEGA
Zraven dobre hrane (pa tudi dobre knjige, če hočete) se prileže kozarec rdečega. Ne brez razloga široko opevani kraški teran ni dobro poznan le gostilnam, ubesediljen je tudi v zgodbah pisatelja Višnovca. Pisatelj primorskih staršev je svoj besedilni svet že od malih nog bogatil tudi z zgodbami o Primorski, zato ni nič nenavadnega, da je poleg kulinarike mesto v pisanju namenil tudi tej primorski žlahtni kapljici.
SIR NAS ŽE PREGANJA, MI PA ŠE KAR SEDIMO
Ob prijetnem druženju sem spoznala, da Jurčič s svojo zgodbo Jesensko noč med slovenskimi polharji še vedno navdihuje, pa tudi, da navdihuje na narazličnejše načine in najrazličnejše ljudi. Mene se je dotaknil pri študiju slovenske književnosti, gospoda Višnovca pa navdušil za pisanje. Kratka zgodba, ki z orisom stare slovenske navade lovljenja polhov pokaže to, kar sem danes spoznala v Cankarjevem domu, preden je gospa z modrimi očali na pultu pred nami začela rezati sir – literatura in kulinarika, vsaka zase in obe skupaj nasitita človeka. Pa naj bo to njegov želodec ali pa branja željna duša.
KulinArtfestov kotiček na Slovenskem knjižnem sejmu