Spesnil in selfnil: Boštjan Napotnik – Napo
NAPO o tistem majskem večeru, ki mu je vrtenje življenjsko ploščo prestavil na višje obrate.
»Ne vem točnega datuma, ampak vem, da je bil ponedeljek. Prijeten majski ponedeljek leta 1991. Prvi dve tretjini dneva sta minili v nestrpnem pričakovanju večerne tretjine. Za besede, ki so jih na Aškerčevi izgovarjali Janko Kos, Jože Toporišič, Matjaž Kmecl in Miran Hladnik, v glavi ni bilo prostora. Polna je bila namreč besed, ki sem jih vedno znova razstavljal in spet sestavljal v različne napovednike glasbenih komadov in oddaj. Vmes sem si tu in tam odhrkal in po tihem brundnil, da sem se prepričal, ali še imam glas.
100 ZAJEBANCEV = 100 TREMAVČKOV
V Rožno dolino sem se odpravil precej prej, kot bi bilo treba. In nisem bil edini, zato sem si že na Erjavčevi na faco nadel nonšalantno zajeban izraz. Ameriško lepa mantra in order to be successful, one must project the image of success at all times bo sicer na platna prišla šele čez osem let, ampak veljala je že takrat. Nonšalantnih zajebancev je bilo tisti ponedeljek v Rožni dolini več kot sto. Njihovo število je bilo popolnoma enako številu o sebi ne čisto prepričanih tremavčkov.
TRANS ZA ŽELEZNIMI VRATI
Izza masivnih železnih vrat, skozi katera so izginjali in se čez nekaj minut spet pojavljali, so prihajali spremenjeni; večina jih je zdaj nosila masko z velikim napisom BMK. Japajade.
Ko so za železna vrata poklicali mene, sem sedel za trikotno, le z eno lučjo osvetljeno mizico. Na glavo sem si nataknil slušalke in nato nekaj minut kot v transu poslušal glasove v njih in izpolnjeval vse, kar so mi rekli:
»Kdo si in zakaj si danes tukaj?«
»Vzemi zgornji list in začni brati. Od tretjega odstavka naprej.«
»Vzemi drugi list … tega, ja. Preberi nam imena med številkama 115 in 130. Pa hitro.«
»Še en list je tam, komadi so gor napisani. No, zdaj boš slišal konec komada od Pixies, ti boš pa najprej napovedal naslednjega, čez pol minute pa še naslednjega.«
»Sorry, nekaj se je pokvarilo, tišina je, ti kar govori!«
»Kdo je predsednik izvršnega sveta?«
»Koliko je razlika med našo prvo in drugo frekvenco?«
»Kdaj so na sporedu Nove pisarije?«
»Okej, to je to. Naslednji teden pa poslušaj radio, da boš slišal, ali si izbran.«
»Ko so za železna vrata poklicali mene, sem sedel za trikotno, le z eno lučjo osvetljeno mizico. Na glavo sem si nataknil slušalke in nato nekaj minut kot v transu poslušal glasove.«
POSEBNO OBVESTILO
»Iščejo se Fedja Juvan, Tomaž Writzl in Boštjan Napotnik. Kdor jih najde, naj jih čim prej pripelje Službi za napovedovanje Radia Študent.« To je bilo najboljše obvestilo, kar jih je kadar koli predvajala frekvenca 89,3 MHz (in tista druga, zdaj že ukinjena, za 15 MHz višja). V tem obvestilu so se začele vse hude debate, vsa nova muzika, vsi zanimivi ljudje, vsi odpiljeni projekti, vse zajebancije in simpatije, vse znanje obladovanja glasu in dihanja, ves futer za moj ego in vse ostale stvari, ki mi jih je dal Radio Študent. Zato je komad I just can’t live without my radio! v resnici moj, in ne LL Cool J-jev.
____
NAPO se ne drži samo mikrofona, ampak se zdaj pravzaprav bolj drži loncev. Tistih kuhinjskih. Pa dobro vihti tudi vilice, nože in žlice. In o vsej vrhunski kulinariki zabeleži tudi svoje vtise na svojem blogu KRUH IN VINO. Priporočamo kar priporoča chef!