Ilustracije: Blaž Porenta

Brigita Bukovec, nekdanja vrhunska atletinja

Šestinštiridesetletna Brigita Bukovec alias BB si je z vrhunsko atletsko kariero v teku na sto metrov z ovirami – bron na dvoranskem SP v Barceloni leta 1995, leta 1996 srebro na OI v Atlanti, srebro tudi na dvoranskem EP v Stockholmu, zmaga na mitingu zlate lige v Zürichu, leta 1998 srebro na EP v Budimpešti, leto prej tudi srebro na Sredozemskih igrah, če naštejemo le nekaj dosežkov – zagotovila nesmrtnost med športniki. »Ljudje me še vedno poznajo, nimam občutka, da bi moja prepoznavnost kakor koli usihala, še posebno starejši me sem ter tja prijazno ogovorijo,« pove Ljubljančanka, katere priljubljenost je jasna tisti hip, ko vstopi v slaščičarno na Vrhovcih in se prijazno pomenkuje z natakarico. »Ona je prava gospa, nič se ne nosi, pa marsikdo zaide k nam,« pove osebje nekaj minut prej, ko se ob pol devetih usedem v lokal, kjer sva se nato skoraj uro pogovarjali. Otroka Aljaž in Aleksander sta že v šoli. Brž pove, da je kava njena najljubša pijača in da ji partner v šali večkrat reče, da je to tako in tako njeno najljubše opravilo v dnevu, za katero si pogosto vzame veliiiko časa.

S črno tekočino je obsedena. »Pravijo, da sem sposobna pet ur čepeti ob kavi in govoriti traparije. In se sploh ne motijo veliko,« doda v smehu ter se spomni ob kavi preživetih uric z Alenko Bikar in Natašo Erjavec, s katerima še vedno ohranja redne stike. Ima prijateljice, s katerimi rada poklepeta. »A če se mi kje zalomi, pokličem sestro, ki je pravo nasprotje dvojčka, bikica, umirjena, racionalna.«

Telefon zvoni, kljub jutru, klici, povezani z Atletsko šolo Brigite Bukovec. »Sprejemamo otroke od 3. leta starosti, v glavnem pa z različnimi igrami razvijamo njihove motorične sposobnosti,« razloži Brigita, ki nasprotuje temu, da bi jih že v ranih letih preresno usmerjali v šport, »nato pa so že kot najstniki siti vsega skupaj«. Sama je začela pri 13 in vseh 17 let je bila v rokah trenerja Jureta Kastelica, ki »mu z menedžerjema Dušanom Mravljetom in Harryjem Edeltsbergerjem ter maserko Olgo Davidovo pripisujem glavne zasluge za svoje uspehe«. Atletiko seveda spremlja, a ne tako natančno kot njena mama. »Tudi če mi kaj uide, me o tem natančno obvesti.«

ZGODNJI »POBEGI« OD STARŠEV

Kaj ji je dala atletika? »Veliko. Garaš kot konj, a če se ozrem nazaj, mi je ravno atletika omogočila potovanja, veliko zabave, užitkov, ne nazadnje zgodnjih ‘pobegov’ od staršev. In zagotovo sem bolje pripravljena na reševanje vsakodnevnih težav.« Kajti zdaj živi popolnoma novo življenje, v katerem na nekdanje uspehe spominja le posebna omara, v kateri hrani kolajne in pokale. Tekaških copat pa ni obula že od leta 2000, ko je zaradi zdravstvenih težav in zanjo nezadovoljivih izidov tudi uradno končala športno kariero. »Vse v mojem življenju je šlo doslej nekako spontano, kot bi se vse zgodilo ob pravem času. Po letu počitka sem zanosila, po treh letih še enkrat …« Ljudje jo imajo menda za strogo mamo, »ker nenehno nekaj tulim«, zagotovo pa le redkokateri otrok preživi na prostem toliko časa kot njena Aljaž in Aleksander. »Nenehno smo v gibanju – na igrišču, na stadionu, precej smo tudi na poti,« svojo strast opiše Bukovčeva, ki je prepričana, da je za otroka dovolj že to, da je na svežem zraku, brez kakšnih posebnih treningov.

»Pri meni je šlo vse po vrsti, po stopničkah. Nisem od slovenske prvakinje preskočila na olimpijsko.«

NI MI TREBA GARATI 24 UR

»Lepo je, živim in delam z otroki, ni mi treba garati 24 ur na dan,« prizna nekdanja atletinja, prepričana, da je rojena pod srečno zvezdo. »Edino kar me zelo moti je neurejen status naših nekdanjih vrhunskih športnikov, ki promovirajo Slovenijo po svetu veliko bolj kot kup politikov. Nekateri olimpijci se morajo dobesedno boriti za nekaj sto evrov plače! Take stvari me kar pogrejejo!«

Obenem je razočarana, kako vrhunski športniki, ko ne dosegajo več vrhunskih rezultatov, včasih preprosto zato, ker se postarajo, izgubijo status, ki jim je pripadal. »Mislim, da so slovenski vrhunski športniki v resnici zelo skromni, toda premalo samovšečni, češ, saj zdaj, ko sem končal kariero, si pa ne zaslužim več nikakršne podpore države ali občine. Poglejte samo, kaj je naredil Peter Prevc; noben politik ne more tako povezati ljudi, kot jih je on. Ko sva se z Andražem Vehovarjem vrnila v Ljubljano, so bili vsi na nogah. Saj ljudje pozabijo, ampak status bi nam pa morali urediti. Nekdanji športniki nimamo nikakršnega statusa. Ne glede podpore, šolanja, službe, pokojnine. Mnogi se preprosto ne znajdejo; kajti če si ves dan na stadionu, ne moreš narediti fakultete. Seveda je mogoče, rečejo, Tina je diplomirala, gotovo je imela podporo. Če bi jaz mesec po tistem, ko sem se odločila, da ne bom več tekmovala, šla študirat, bi gotovo hitro in redno doštudirala. A vseeno sem bila starejša, imela sem že trideset let, hotela sem družino … Hočem reči, da me zanima, kaj bodo naredili, ko, na primer, Peter Prevc dve sezoni ne bo skočil tako, kot se pričakuje.« V kulturi so statusi urejeni tudi zato, ker se znajo kulturniki in umetniki bolje povezati, organizirati. Toda vseeno je to, kar počnejo vrhunski športniki, nekaj, česar pa vsak le ne zmore!

20 LET PO OLIMPIJSKEM SREBRU

Letos mineva dvajset let, odkar je dobila olimpijsko kolajno. Je življenje po tistem postalo bistveno drugačno? »Sploh ne. Meni se je spreminjalo takrat, ko sem veliko trenirala, ko sem hodila na priprave, ko sem bila z družbo na pripravah, imela šestnajst let, sama sem potovala … Takrat sem postala samostojna, imela sem občutek, da vse lahko naredim sama, kar se še zdaj pozna (smeh). Pravijo, da sem samosvoja. Trening, tekmovanja, to so bili moji projekti. Na to nisem gledala kot na kaj posebnega. Danes včasih koga zanese, ki je premlad; mene ni. Vse je šlo postopoma, najprej sem zmagala na stadionu na šoli, pa kros, pa šolska tekmovanja, pa občinska, slovenska jugoslovanska, pa Balkanske igre in potem še Mediteranske … Pri meni je šlo po vrsti, po stopničkah. Nisem od slovenske prvakinje preskočila na olimpijsko. «

BREZ ŠKANDALOV

»Za prihodnost si pravzaprav želim samo to, da bi lahko normalno živela življenje, ki ga živim. Preprosto.« Je tudi zato nikdar ni spremljal noben škandal ali je pač imela samo srečo? »Čisto zares ga nisem imela! Nikoli nisem čutila potrebe, da bi se podajala v skrajnosti, res pa je tudi, da je v Sloveniji škandal že to, če se dva sporazumno razideta, pa je na naslovnicah že napis Ločitev s tremi klicaji. Neumnost. Tudi ko mi ni šlo najbolje na tekmovanjih ali ko rezultati niso bili takšni, kot sem si želela, nisem nikdar iskala izgovorov. Pač, odtekla sem slabo in včasih tudi od jeze zabrisala šprinterice v steno.«

»Garaš kot konj, a če se ozrem nazaj, mi je ravno atletika omogočila potovanja, veliko zabave, užitkov, ne nazadnje zgodnjih ‘pobegov’ od staršev.«

VSE OB SVOJEM ČASU

Obožuje morje, od nekdaj ga je. Pokaže mi fotografije svojih in otroških umetniških izdelkov iz lesa in školjk, ki jih na plaže prinese morje. Mojstrovine! To ima rada, kot tudi nabiranje zeliščnih rastlin. »Kar naprej kaj sušim doma, ali pa vlagam, ali delam sokove …«

Njena glavna dejavnost pa ostaja ukvarjanje s športom za otroke. Program Atletske šole Brigita Bukovec izvaja na osnovnih šolah Vič in Valentin Vodnik. »Na teh šolah imam na voljo prostore in preostalo organizacijo. Sicer pa za športno dejavnost otrok v Ljubljani zadnja leta skorajda ni več razpisov.« Kako bi si pa želela, da bi bilo? »Ves čas ponavljamo slogan otroke z ulic, po drugi strani pa gre odgovornim na MOL samo za rezultate in zmage. Kam nas je to pripeljalo? Nikamor. V Ljubljani ni od športa ostalo nič, poglejte samo rezultate ljubljanskih športnikov, klubov, ekipnih športov, tu in tam kakšen posameznik. To se je zgodilo, ker je spodbujanje tekmovalnosti pri otrocih enormno. Mislim, da tudi starši pretiravajo, ko pričakujejo, da bodo njihovi otroci hodili na treninge po petkrat na teden. Pet- in šestletniki – to je preveč in prekmalu zanje. Da niti ne govorim o devet- in desetletnikih, ki bi jih radi še čez vikend poslali na treninge. Kaj pa bodo počeli, ko bodo starejši? Več kot dvakrat na dan tako ne morejo trenirati. In potem hitijo razlagati, da je zdaj drugače, da se danes otroci drugače razvijajo. Jaz pa mislim, da je razvoj današnjih otrok prav takšen, kot je bil moj: vse ob svojem času, kot so govorile naše babice.«