Čeprav smo bili ljudje skozi celotno zgodovino navdušeni nad delovanjem uma in vzroki našega vedenja, je eksperimentalna psihologija resnično vzletela šele v začetku 20. stoletja.
Vedenjske študije, družbena dinamika in razlaga kompleksnih bioloških procesov, ki se pojavljajo v možganih, so nas skozi študije, izvedene v imenu eksperimentalne psihologije, poučili o človekovem delovanju in nam podali globlje razumevanje, zakaj počnemo stvari tako, kot jih počnemo. Eksperimentov je mnogo, zato smo se pri Goodlifu osredotočili na tiste, ki razkrijejo delovanje naše podzavesti in izzivajo etične meje.
1. Razdelitev razredov
Leta 1968 je učiteljica Jane Elliott (v Ricevilleju, Iowa) po umoru vodje civilnih pravic, Martina Luthra Kinga, poskušala z učenci tretjega razreda razpravljati o vprašanjih diskriminacije, rasizma in predsodkov.
Ker učenci zaradi premajhne količine interakcij z manjšinami problema niso znali doumeti, je učiteljica začela dvodnevno vajo “modre oči/rjave oči”, da bi okrepila nepravičnost diskriminacije in rasizma: učenci z modrimi očmi so bili za en dan prednostno obravnavani in se posledično začeli počutiti kot nadrejeni nad tistimi z rjavimi očmi. Postopek je bil naslednji dan preobrnjen, pri čemer je gospa Elliott dala prednost učencem z rjavimi očmi.
Rezultati so pokazali, da se je tista skupina, ki ji je Elliott dajala prednost, izkazala veliko bolje; hitro in natančno odgovorila na vprašanja ter bolje opravila teste. Tisti, ki so bili diskriminirani, pa so se po drugi strani počutili bolj poteptano, bili bolj neodločni in negotovi v svojih odgovorih in so tudi slabo rešili teste.
Volkswagnova pobuda, imenovana The Theory of Fun, je želela dokazati, da se lahko obnašanje ljudi spremeni s preoblikovanjem dolgočasnih, vsakodnevnih nalog. V tem poskusu so v Stockholmu na Švedskem na stopnišče postaje podzemne železnice postavili glasbene klavirske korake, da bi ugotovili, ali bi več ljudi izbralo bolj zdravo možnost in uporabilo stopnice namesto tekočih stopnic. Rezultati so pokazali, da se je v tistih dneh po stopnicah sprehodilo 66 % ljudi več kot običajno.
V tem poskusu so ljudje v sobi izpolnjevali vprašalnik, ko je začel izpod vrat prihajati dim. Kaj storiti?
Ko so bili preiskovanci v sobi sami, jih je 75 % skoraj takoj poročalo o dimu. Povprečni čas za poročanje je bil 2 minuti, odkar so dim opazili.
Ko pa sta bila prisotna dva igralca, ki sta sodelovala z eksperimentatorji in se delala, kot da ni nič narobe, je le 10 % vprašanih zapustilo sobo ali poročalo o dimu. 9 od 10 subjektov je preprosto nadaljevalo z delom na vprašalniku.
Poskus je bil odličen primer, ki je ilustriral, kako se ljudje odzivajo počasneje (ali sploh ne) v izrednih razmerah v prisotnosti pasivnih posameznikov.
V tem družbenem eksperimentu danske pivovarne Carlsberg so nič hudega sluteči pari vstopili v prenapolnjeno kinodvorano. Ostala sta le še dva prosta sedeža, točno na sredini dvorane, pri čemer je na vsaki strani sedežev sedel tetoviran moški.
Rezultat je pokazal, da se je veliko število parov, ko so videli tetovirane motoriste, odločilo kinodvorano takoj zapustiti. Tisti pari, ki pa so se odločili zasesti proste sedeže, so bili nagrajeni z glasnim ploskanjem množice in brezplačnim pivom. Poskus je bil dober primer, zakaj ljudje nikoli ne bi smeli soditi po videzu.
Milgramov eksperiment je niz socialno-psiholoških poskusov, ki jih je v 60. in 70. letih 20. stoletja izvedel Stanley Milgram, profesor psihologije na Univerzi Yale. Poskusi so merili pripravljenost udeležencev, ubogati avtoriteto, ki jim je ukazala, naj storijo dejanje, s katerim kršijo lastne moralne norme. Poskusi so se začeli julija 1961, tri mesece po začetku sojenja nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Milgram je nameraval s poskusom pridobiti odgovor na vprašanja: »Ali je možno, da so Eichmann in milijon njegovih sokrivcev v holokavstu le sledili ukazom? Ali jih lahko smatramo kot sokrivce?«
