Piše: Mitja Meršol*

Tvitanje se je kot spletno omrežje rodilo pred 14 leti v ZDA in se uveljavilo kot sodoben način pogovarjanja med ljudmi. Jaz tvitnem tebi, ti tvitneš meni, 280 znakov tebi, ti 280 znakov meni. Kaj si poveva? Kaj nama še kdo drug pove? Hvali, zmerja? Čivkanje, čivkanje.

Kako človeku zveni to, ko zjutraj na balkonu posluša čivkanje ptic? O tem, kakšna je tvitarska komunikacija, je bilo napisanega že veliko in bi se dalo povedati še marsikaj. Ljudje, vsakdanjiki, se pogovarjamo med seboj tako, kot se pač pogovarjamo.

A ne čivka samo slehernik. Na tvitarskih omrežjih se pojavljajo tudi in zlasti predsedniki držav, vlad, ministri, predsedniki parlamentov, poslanci, predsedniki strank … Kdo so? To so politiki. Kakšni pa so kot ljudje?

TVITI NAMESTO TISKOVNIH KONFERENC

Kot politike jih poznamo in tudi v komuniciranju z nami so samo – politiki. Ko so kot politiki imeli na voljo v glavnem novinarske konference – te naj bi koristile predvsem njihovim interesom -, so ugotovili, da je to premalo. Danes se učijo pri Trumpu, pozabili pa so, na primer, na 26. predsednika ZDA, Theodorja Roosevelta (1901-1909), ki je znan po izreku: »Govori mehko, pri sebi pa nosi veliko, debelo palico.« Znan je tudi po tem, da je znal dobro manipulirati z novinarji, jih trepljati po ramenih, hkrati pa jih je označeval z izrazom »brskalci po blatu«. (No, to so mile besede v primerjavi z izrazi, s katerimi politiki zdaj zmerjajo novinarje.) V Rooseveltovem času so novinarske konference potekale v slogu zbiranja in nestrpnega čakanja novinarjev pred verando Bele hiše (vstop jim ni bil dovoljen). Ko so se novinarji na neki deževen dan tako gnetli vsi mokri pred Belo hišo, jih je Roosevelt povabil v notranjost, jih pogostil s čajem in pecivom – in medijski poobedek je bil za vselej zagotovljen.

Danes pa so glavna jed na jedilniku stikov politikov z javnostjo – tviti. Politiku novinarske konference ne ugajajo, ker na njih pravi novinarji postavljajo tudi neprijetna vprašanja in, zlasti, podvprašanja. In v takšnih primerih ponavadi vskočijo politikovi piarovci in zavpijejo, da »to (tisto, kar je za politika neprijetno) ni tema te novinarske konference«. In pika. Takšna »komunikacija« seveda ne zadovolji medijev in povzroči neprijetne komentarje, ki politiku nikakor ne koristijo. V javnosti pa se sploh ustvari občutek, da se politik namerno izmakne odgovoru zato, ker novinarji upravičeno brskajo – če uporabimo Rooseveltov izraz – po (njegovem) blatu.

Zato se politik raje loteva – mimo novinarjev – »neposrednega komuniciranja z javnostjo«. Besedilo, ki ga začivka, skrbno izbere na podlagi presoje časa in aktualnih razmer in sploh v staroverski maniri gesla: »Glejte me samo po tem, kar vam s tvitom povem.« Če bi njegov čivk hoteli oceniti, bi se seveda lahko zatekli še k drugačnemu rimanju in se vprašali, ali je njegov tvit odkrit, prikrit, zavit, zabit …

ZVITI TVITI POLITIKOV

Zakaj in v kakšnih razmerah se politik odloči za tvit, je vprašanje, ki ima veliko odgovorov. Z izjemo prostaških trenutnih izbruhov gre za pretehtano naslavljanje določenih skupin ljudi, slojev, politično in strankarsko neopredeljenih množic, mladih in starejših. Gre tudi za skrbno izbran čas, v katerem se politik odloči za tvit. Ta je pogosto v obliki (polemično diskreditacijske) reakcije ali na posameznike ali aktualne dogodke. Pogosto je kakšen tvit tudi zgolj reklama za politikovo stranko.

Politik, ki tvita, je lisica zvita, hkrati pa je notranjost njegova razkrita.

MITJA MERŠOL je nekdanji odgovorni urednik časopisa Delo.

Zelo pogosto pa je namen politikovega čivkanja odvračanje pozornosti javnosti od pravih trenutnih (spornih) težav. V javnost vrže izzivalen tvit (nadvse pogosto povezan s kakšnimi preteklimi dogodki ali sploh z zgodovino) in tako preusmeri pozornost od razmer, ki so zanj in, na primer, za njegovo stranko politično neprijetne.

A ob vseh razlogih in namerah, ki jih imajo politiki s svojim čivkanjem, ne bi smeli pozabiti nečesa, česar se bolj malo – ali pa sploh ne – zavedajo. V njihovih čivkajočih tvitih ljudje ne gledajo in vidijo samo politikov, ampak v njih spoznavajo tudi, kakšni ljudje so ti politiki.

V preteklosti je nekako veljalo, da si si – če si hotel kralja, politično in sploh javno osebo videti ne kot nosilca visoke funkcije, ampak kot navadnega slehernika – takšno osebnost predstavljal, kakšna je, ko gre na stranišče, se sleče …

Takšne predstave niso več potrebne. S tvitom se nam danes politik povsem razgali.