Skalno gorovje

S ŠOTOROM NA AVTU ČEZ KANADSKO SKALNO GOROVJE

Pot sem s kanadskimi prijatelji začela v Vancouvru, dobrih osem ur vožnje stran. Pri Escape Campervans smo najeli kombi – majhna kuhinja v zadnjem delu kombija, kjer smo za zajtrk pekli palačinke, ležišče za dve do tri osebe in na strehi šotor za dva. Prosto kampiranje je v Kanadi le redkokje prepovedano, zato smo pogosto prespali pod krošnjami dreves sredi gozda ali na obrežju jezera.

MARATONSKI POHODI

Prva prava postojanka je bil kamp Robson Meadows ob vznožju gore Mount Robson na meji med Britansko Kolumbijo in Alberto. Mount Robson je s 3954 metri najvišji vrh v kanadskem Skalnem gorovju, ob njegovi severni steni pa leži ledeniško jezero Berg, do katerega smo se povzpeli. To je 800-metrski vzpon in 23 kilometrov dolg pohod v eno smer. Na poti so trije kampi, prav toliko jih je na vrhu ob jezeru. Od zore do mraka smo bili v pogonu in seveda smo po 46 kilometrih skoraj izdihnili. Dvodnevni pohod pa ni priporočljiv le zaradi dolžine poti in napornega terena, temveč tudi zaradi čudovitih razgledov. Pot se vije ob reki Robson mimo jezera Kinney, v katerem se zrcalijo okoliški vrhovi, nato pa skozi Dolino tisočerih slapov, najlepši pa so razgledi tik pod vrhom ob turkiznem jezeru Berg, ki ga napaja ledenik z istim imenom.

NARODNI PARK SKALNO GOROVJE

ZVEZDE SKALNEGA GOROVJA

Narodna parka Jasper in Banff sta najbolj priljubljeni destinaciji kanadskega Skalnega gorovja. Začeli smo z Jasperjem in Mount Edith Cavellom, a ne s 3363 visokim vrhom gore, temveč z jezercem Cavell ob njegovem vznožju. Ne le da je lepe turkizne barve in ga obdajajo visoke skale, poln je tudi ledeniškega ledu najrazličnejših oblik. Pohodniška pot do jezera je dokaj položna, za tiste željne malo večjih izzivov so na voljo tudi zahtevnejši vzponi in razgledi na jezero z višine.

Nadaljevali smo čez ledeniško območje Columbia in se ustavili ob Athabasci, najbolj obiskanem ledeniku v Severni Ameriki. Trenutno izgublja približno pet metrov na leto, v zadnjih 125 letih pa je izgubil več kot polovico prostornine. Je zlahka dostopen, a vzpenjanje nanj ni priporočljivo, skrite razpoke so vzele že marsikatero življenje nepripravljenih turistov.

Nato smo zavili še v narodni park Yoho, do jezera Emerald, ki je, kot pove ime, prekrasne smaragdne barve, pohod okrog njega je dolg le 5,2 kilometra. Sledil je Banff, ki je priljubljen med mladimi, željnimi zabave in dobrih smučarskih prog, in tistimi, ki pozimi drsajo po slikovitem jezeru Louise, poleti pa uživajo v razgledu z ledenika, ki se vije prek okoliških vrhov vse do turkizne gladine verjetno najbolj znanega kanadskega jezera.

V bližini jezera Louise smo se podali na 20-kilometrsko pot do Giant Steps oziroma stopničastih skal, čez katere padajo slapovi. Sicer manj znan, a zato nič manj lep gorski pohod, na katerem nismo srečali malodane nikogar, poteka čez gozd in jase, po katerih se vijejo potoki in skalnate planote ter pobočja, posuta s čudovitimi divjimi rožami, ki cvetijo tudi pozno poleti. Z vrha oziroma tako imenovanih ogromnih stopnic se razprostirajo tudi lepi razgledi na bližnja jezera in vrhove.

Ker smo kdaj prespali kar ob poti, prhe v kampih pa so bile zaradi pandemije zaprte, smo se včasih okopali tudi v jezeru. V Banffu smo sicer kampirali v Tunnel Mountain Village, a se je enemu izmed prijateljev zazdelo, da bi bilo jezero Moraine bolj primerno za večerni »tuš«. Gre za še eno prekrasno turkizno ledeniško jezero v Dolini desetih vrhov, na nadmorski višini približno 1884 metrov. K sreči smo bili zaradi pozne ure, hladnega vetrovnega vremena skoraj sami, saj je plavanje v jezeru prepovedano.

ZVONČEK ZA MEDVEDE

Potovanje nas je peljalo skozi narodni park Revelstoke, ki ni več del Skalnega gorovja, je pa prav tako zelo priljubljeno zimsko letovišče, poleti pa obiskano zaradi pohodniških poti in, kdo bi si mislil, čudovitih gorskih jezer. Tam smo se srečali tudi z grizlijem, in to kar na parkirišču. Parkirali smo na izhodišču več pohodniških poti, na eni strani vznožje hriba in gozd, na drugi travnik, nekaj dreves in medved. Čisto mirno je stal tam, turisti smo ga fotografirali s spoštljive razdalje, nato pa je zavil proti gozdu. Počasi in precej ležerno se je premikal skozi goščavo, in če ga ne bi spremljali s pogledi, ga v gozdu sploh ne bi opazili.

Ni čudno, da so pohodniške poti polne opozoril, da so v bližini medvedi, in ob njih navodila, kako ravnati, da se srečanju izognemo, in kako, če se ne. Tudi medvedi si srečanja ne želijo, in če smo na poti dovolj glasni, se nam bodo umaknili. Mnogi si na nahrbtnike pripnejo zvončke, nekateri zvočnike z glasbo, nujni del opreme pa je tudi tako imenovani bear spray oziroma obrambni sprej proti medvedom. Na številne pohodniške poti se tudi ni dovoljeno podati v zasedbi manj kot štirih ljudi. Naši zvončki so veselo peli, zato se z medvedi nismo več srečevali, so nam pa pot prečkale veverice in občasno severni jelen, ki mu v Severni Ameriki rečejo karibu.

ZA KONEC PA VINO

Iz Revelstoka smo odšli na jug. Obiskali smo Nelson, artističen kraj z lepimi plažami ob jezeru Kootenay, nato pa spet zavili proti zahodu in se ustavili v Okanagenski dolini, v Pentictonu, kjer so bile temperature bolj prijetne, okoliški griči pa namesto z ledeniki prekriti s trto. Najboljše kanadsko vino namreč izhaja iz te regije. Obiskali smo vinsko klet Three sisters, okusili njihov chardonnay in pinot noir ter prisluhnili zgodbam lastnika, vinarja Matthewa Mikulića, ki je z nami spregovoril celo v hrvaščini.

V devetih dneh smo obiskali vse ključne točke. Je pa tudi res, da po ogledu že več kot dvajsetega smaragdno zelenega jezera, četudi je še tako lepo, pri naslednjem ne čutiš več potrebe, da bi se ustavil. Tudi če ste omejeni s časom, se “road trip” torej vsekakor splača.

Piše: Manja Kovačič · Foto: Manja Kovačič