Foto: Maja Tomšič
Obožujem risanje. Nekaj potegov s svinčnikom po beli površini in pred mano kar naenkrat oživijo liki. Vsi imajo vedno svoja lastna življenja, lastno miselnost in zgodbo. Včasih groteskni, včasih otroški in preprosti, včasih pa so celo nekaj popolnoma izmišljenega. Vsi so odsev mene, mojega načina življenja. Ravno zato se mi zdi, da moramo vedno tudi spoznavati umetnost drugih. Tako namreč najlažje spoznamo sebe.
JONIJEVA KUHINA
Letošnja zimska Animateka je vsakemu risanholiku predstavila sto in eno risano umetnino v vseh oblikah, stoječih in premikajočih. Ena najbolj zanimivih razstav je bila po mojem mnenju stvaritev finskega animatorja in pa tudi člana letošnje žirije, Jonija Männista. Razstava je vsebovala pregled ustvarjanja od njegovega prvega šolskega filma do najnovejših del. Sam pravi, da animacija kot oblika umetnosti pusti močan vtis, saj tehnika lahko podpre zgodbo in poudari učinek končnega izdelka. Čeprav je bil celoten prostor Jonijeve razstave poln različnih elementov, ki dobro opisujejo njegovo življenjsko pot, pa je izdelek Kuhina (Swarming) najbolj prevzel mojo pozornost.
Skicirka v ospredju in končna verzija celotne animacije na ekranu v ozadju
”Animacija kot oblika umetnosti pusti močan vtis, saj tehnika lahko podpre zgodbo in poudari učinek končnega izdelka.”
ČETRTKOV ‘ČUDAŠKI’ VEČER
Četrtkovi večeri so zame po navadi rezervirani za filme, znanstvenofantastične ali fantazijske, drugih praktično ne gledam. Ker pa je ravno Animateka v mestu, mi uspe mojega fanta prepričati, da le tokrat malce zaideva iz rutine in se odpraviva v Kinodvor na vrat na nos pogledat kratke animirane filmčke svetovnega jagodnega izbora III.
Da sem bila šokirana, je malce premila beseda. Očitno me je povozil animacijski čas, saj sva bila oba na koncu večera praktično brez besed. Če bi me kdo vprašal, ali so bili dobri ali ne, bi iskreno odgovorila, da pravzaprav nimam pojma! Vsaka animacija je v svojevrstni obliki prikazala popolnoma čudaško zgodbo, ki ponekod ni imela ne repa ne glave, a vseeno preprosto nisi mogel odvrniti pogleda. V spomin se mi je najbolj vtisnila zadnja animacija, umetnika Alberta Vasqueza, imenovana Decorado. Filmček je pri publiki vzbudil cel spekter čustev, od smeha in gnusa do presenečenja. In to vse v borih enajstih minutah in dvajsetih sekundah.
”Decorado: Svet je prečudovit oder, toda liki so prava sramota.”
FESTIVAL UMETNIŠKEGA KAOSA
Animatekin program pa se ni končal tu. Prek zajtrkov z avtorji, animacijskih celovečercev do Slonovega programa za otroke so obiskovalci vseh starosti in raznolikih okusov lahko izkusili nekaj popolnoma drugačnega, kaotičnega, celo malce odštekanega. Padec iz vsakodnevne rutine je bil zagotovljen.
Živ-žav festivala si lahko pogledate tudi na Youtubu in Instagramu.