foto: Liffe
OSTRA KONKURENCA
Na letošnjem že 27. festivalu Liffe je bila doslej najostrejša konkurenca. Na njem so vrteli filme brez primere in zelo težko se je bilo odločiti za tiste, ki so ti po opisu najbolj všeč. Pa vendar sem se odločila za med seboj zelo različne filme, ki so me nasmejali, šokirali, prizemljili in odnesli daleč stran v povsem drugo obdobje.
Romunija 2.0
Letošnji Liffe poteka v znamenju romunskih filmov. Na festivalu je kar pet takih, ki so nastali v letu 2016, kar je za državo, ki je dolga leta s cenzuro zavirala razvoj filma in televizije, pravi čudež. Izmed vseh romunskih sem si izbrala film z naslovom Matura, ki ga je režiral Christian Mungiu, prvo ime romunskega novega vala. Govori o romunskem zdravniku, ki za svojo hčerko želi le najboljše. Obljubljena ji je štipendija na prestižni šoli Cambridge, pogoj za vpis pa je dobro opravljena matura. To za mlado Elizo ne predstavlja nobenega problema, dokler je dan pred maturo ne doleti nekaj nepredvidljivega in tragičnega, zaradi česar je dekle v šoku, v resni ogroženosti pa so tudi njeni načrti za prihodnost. Oče, odločen da bo njegova hčerka zapustila Romunijo in živela boljše življenje, pa se odloči vzeti stvari v svoje roke.
Čeprav mnoga leta nerazvita in utišana, se Romunija prebija v ospredje s kakovostnimi filmi, res vrednimi ogleda.
Drama, zaradi katere smo se znašli na čustvenem vrtiljaku, zagotovo nikogar ni pustila ravnodušnega. Film lahko razumejo tako starši, ki bi za svojega otroka naredili vse, celo nekatere zelo vprašljive stvari, kot najstniki, ki se soočajo s pritiski šole, družine in ljubezni. Čeprav mnoga leta nerazvita in utišana, se Romunija prebija v ospredje s kakovostnimi filmi, res vrednimi ogleda.
Ogledalo leta 2016
Leto 2016 so na žalost zaznamovali različni teroristični napadi, med katerimi je zagotovo najbolj znan tisti v Franciji. Prav to je bil razlog, da sem se ob brskanju po Liffe katalogu zapičila točno v naslednji film. Ta aktualni film z naslovom Nočni razgledi se začne s prikazom skupine mladih različnih ras, ki sredi Pariza načrtujejo niz terorističnih napadov. Družba se znajde v nakupovalnem centru, kjer preživijo noč. A kaj, ko policija in vojska kaj kmalu izvesta za skrivališče mladih kriminalcev …
Bizaren prikaz dogodkov, ki se zdi kot popačeno ogledalo leta 2016, nas povleče za roke in odpelje v glave mladih državnih sovražnikov. Režiser Bertrand Bonello si je za vloge glavnih igralcev vzel kar 10 mesecev, nikjer pa ni imel opisa njihovih karakterjev in lastnosti, saj je želel, da bi filmu prispevali svojo osebnost igralci sami. Skozi cel film me je zabavala moderna elektro glasba, o kateri sem se hotela pozanimati po koncu filma. Na moje presenečenje sem ugotovila, da je zanjo zaslužen prav Bonello, ki se je sprva preživljal kot glasbenik, danes pa piše glasbo le še za svoje filme.
Ali internet sanja?
Edini film, ki si ga nisem izbrala sama, ampak mi ga je priporočil nekdo drug, me ni razočaral. Pravzaprav se do obiska niti nisem zavedala, kaj si bom dejansko ogledala. Najnovejši dokumentarec Wernerja Herzoga z naslovom Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu se začne s kratko zgodovino izvora interneta ter nadaljuje z intervjuji ljudi, ki se z internetom ukvarjajo že od samega začetka ali pa so globoko vpleteni v njegov obstoj.
Dokumentarec odgovarja na vprašanja, za katera nikoli nismo vedeli, da nanje potrebujemo odgovore.
Eden izmed intervjuvancev je eden najbolj znanih hekerjev na svetu, Kevin Mitnick, ki v filmu šaljivo razloži svoj pogled na tehnologijo in razpravlja o vragolijah, ki so ga poslale v zapor. Še eden izmed zelo vplivnih ljudi pred Herzogovo kamero je Elon Musk, soustanovitelj Paypala, SpaceX-a in Tesla Motors. Skozi celoten film nas spremlja Herzogova angleščina z nemškim naglasom in njegovi komični komentarji ter direktna vprašanja, ki filmu dodajo posebno pristnost.
Dokumentarec odgovarja na vprašanja, za katera nikoli nismo vedeli, da nanje potrebujemo odgovore. Kje je nastal internet? Ali internet sanja? Bomo v prihodnosti živeli na Marsu? Na vse to in več nam bo najbolj točno odgovoril le čas.
Liffe obiskala skupina The Beatles
George Harrison, Paul McCartney, Ringo Starr in John Lennon so nedvomno postavili pomembne mejnike, o katerih mi ni treba govoriti, saj jih vsi zelo dobro poznamo. Skupina navihanih fantov, nabita s pozitivno energijo in mladostniško nabritostjo je polnila dvorane, njihova inovativna glasba pa se je zasidrala v srca ljudi, predvsem žensk, ki so ob pogledu na postavne člane skupine z enakimi pričeskami in oblekami omedlevale.
Na koncu je vse postalo zakomplicirano. Ampak na začetku so bile stvari zelo preproste.
Bolj kot na slavo in uspeh medijskih ljubljencev, pa se dokumentarni film Rona Howarda osredotoča na težje trenutke v njihovi karieri in življenju. To dobro povzema citat Paula McCartneya, ki ga poleg Ringa Starra kot komentatorja tudi srečamo v filmu: “Na koncu je vse postalo zakomplicirano. Ampak na začetku so bile stvari zelo preproste.” Po letih njihovega uspešnega preigravanja se je Beatlemanija namreč razširila tako, kot nikoli prej. Prihajalo je do izgredov, kar je mlade glasbenike dodobra prestrašilo. Sodu pa je izbil dno nastop na ameriškem stadionu Shea v New Yorku, kjer je skupina igrala za več kot 56.000 ljudi z le nekaj zvočniki in povsem nezadostno opremo za tako velik koncert, zaradi česar so bili veliki množici skorajda neslišni, povrhu vsega pa so bili zopet priča razgrajanju oboževalcev. Tako so se vsi štirje soglasno odločili, da bodo prenehali z javnim nastopanjem.
Zabaven dokumentarec nam pokaže temno stran slave, pred katero si mnogi ljudje zatiskajo oči. V njem se vrtijo nekatere izmed najbolj ikoničnih pesmi, ob katerih si momljamo besedilo, ter predvajajo žalostni momenti skupine, ki so si jo prilastili mediji in oboževalci, a so se na koncu le znebili verig in ustvarili glasbo, boljšo kot kadarkoli prej. O eni stvari pa smo lahko trdno prepričani – da Beatli še vedno živijo in tudi vedno bodo.