Foto: Arhiv FDF
Švedska je simbol popolne družbe in najvišjih dosežkov človeškega napredka. Na stockholmskem filmskem festivalu prvič predvajani dokumentarec Švedska teorija ljubezni razkriva, zakaj so tamkajšnji prebivalci kljub dobro plačanim službam in kakovostnemu življenju nezadovoljni.
SKANDINAVSKI DRUŽBENI EKSPERIMENT
Režiser Erik Gandini s svojim 90-minutnim filmom razkriva kritični vpogled v prakso individualnosti, ki na Švede vpliva že vse od leta 1960. Njihova ljubezen do neodvisnosti in skorajšnja obsesija s samozadostnostjo namreč prinaša odtujitev, kar pomeni le malo človeških odnosov in čustev. Režiserjev najnovejši projekt vsebuje tako humor, kot tudi resno, temno tematiko. Veliko prebivalcev čudovite nordijske države je brez partnerjev, zato se ženske vse pogosteje odločajo za otroka brez partnerja, pri tem pa jim pomagajo darovalci sperme, ki jih ženske izberejo kar prek spleta. Pogosti so tudi primeri, ko pristojni organi šele nekaj let po smrti človeka ugotovijo, da je ta pokojni, saj so položnice plačane avtomatsko. Švedi očitno živijo zelo avtomatizirano življenje.
Dokumentarec o posledicah revolucionarnega skandinavskega družbenega eksperimenta pa pokaže tudi drugo, bolj čustveno stran skupine v gozdu, ki brani in ljubi človeški dotik. Film se razteza od enega ekstrema do drugega. Gandini na velikem platnu razkrije zgodbo zdravnika, ki ga je ljubezen vodila od Švedske pa vse do Etiopije. Tam deluje kot zdravnik in svoj trud usmerja v reševanje nenavadnih zdravniških primerov. Ker bolnica nima veliko denarja, za svoje operacije uporablja nenobičajne predmete, kot so vilice koles in sponke za lase. Pravi, da bi se od Afričanov lahko veliko naučili, zagotovo pa mu ni žal, da je svoje življenje popolnoma obrnil na glavo. Misli namreč, da bi se na Švedskem sedaj spraševal, ali naj kupi nov avto in ali naj si omisli zimski vrt.
BOGATA DRUŽBA, KI PLAČUJE VISOKO CENO
Gandini je navdih dobil iz lastnega izkustva, saj se je rodil v Italiji in na Švedsko preselil pri dvajsetih ter tako izkusil življenje pri hladnokrvnih Švedih in srčnih Italijanih. “Odraščal sem v Italiji, danes pa živim na Švedskem, kamor sem se priselil pri dvajsetih letih, prihajam pa iz italijansko-švedske družine. Moja mati je Švedinja, zato že vse življenje bivam v obeh državah. Švedska je v številnih pogledih nasprotna Italiji. Stežka sem razumel švedski življenjski slog, ki se zelo osredinja na vsakega posameznika. Celotno vprašanje neodvisnosti je ključnega pomena za tamkajšnje kulturne vrednote. Če prihajaš iz druge države, tega ni težko razumeti. Ugotovil sem, da je pravzaprav šlo za politični projekt, prizadevanje vsakemu državljanu zagotoviti svobodo in samostojnost, neodvisnost od družine, od kogarkoli.”
Četudi so Švedi pripravljeni na vse, kar jim življenje vrže pod noge, je njihov vsakdanjik menda zelo enoličen. Še več, pri kakršnihkoli čustvenih ali drugih težavah se nikomur ne izjokajo na rami, ampak zgolj izpolnijo formular. Presenetljivo je tudi dejstvo, da kar eden od štirih prebivalcev umre sam.
Četudi so Švedi pripravljeni na vse, kar jim življenje vrže pod noge, je njihov vsakdanjik menda zelo enoličen. Še več, pri kakršnihkoli čustvenih ali drugih težavah se nikomur ne izjokajo na rami, ampak zgolj izpolnijo formular. Presenetljivo je tudi dejstvo, da kar eden od štirih prebivalcev umre sam. Rezultat? Bogata, strpna družba, ki vsak dan plačuje ceno svojega napredka.