Foto: T. Kajfež, fotodokumentacija Narodni muzej Slovenije, Mert&Marcus, Steve Meisel
EGIPTOMANIJA
Kaj imajo skupnega Napoleon, Plečnik, Mozart, Aida, Christian Dior in Agatha Christie? Poleg tega, da so dosegli slavo, so se prav vsi navdihovali v Egiptu. Pa niso edini! Egiptomanija je s svojim sijajem in skrivnostjo uročila ves svet. Obsedenosti ni konca, saj uroka ni mogoče izničiti.
Sedela sva v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja. Ob srkanju kave z arheologom mag. Tomom Kajfežem sem »požirala« tudi njegove osupljive in blazno zanimive pripovedi. Čuti se njegova strast do Egipta. »Egiptomanija je neomejena,« začne in nadaljuje: »Stara egipčanska kultura fascinira Evropejce že od antike. Rimljani so bili prvi zasvojeni z njo. V srednjem veku in renesansi je je manj, v baroku se vrača, konec 18. stoletja izbruhne z Napoleonom, kasneje pa z odkritjem Tutankamonove grobnice. V vseh zvrsteh umetnosti so egipčanski elementi, nekje bolj, drugje manj očitni, in to je egiptomanija. Tukaj ni pravil. Vsak avtor je svoboden pri črpanju egiptovskih elementov in oblik.«
Njegovo navdušenje nad Egiptom se je začelo že v mladosti. »Zelo mlad sem začel hoditi tja, prvič sem ga obiskal pri 15. in potem vsako leto dvajset let. Takrat je bil drugačen, bolj svoboden, lahko si potoval neomejeno kamor koli. V začetku 70. let so bile še vojaške omejitve zaradi predhodne vojne z Izraelom, potem so se sprostile. Islamizem še ni bil tako očiten.« Najbolj ga zanima zgodovina raziskovanja starega Egipta v 19. stoletju. »Ukvarjam se z izkopavanji Evropejcev od Napoleona naprej. Zanimajo me tudi Slovenci, eden izmed njih je bil Anton Lavrin iz Vipave.« Posveča se tudi raziskovanju romantičnih stvari, njihovih dnevnikov in življenja.
Ko je 4. novembra 1922 Howard Carter, neustrašni Britanec, odkril grobnico fantovskega kralja Tutankamona, se je pogled na svet za vedno spremenil. To je urok, ki ni bil nikoli preklican.
Nikoli preklicani urok
Ko je 4. novembra 1922 Howard Carter, neustrašni Britanec, odkril grobnico fantovskega kralja Tutankamona, se je pogled na svet za vedno spremenil. Egipt je postal moderen, njegovi motivi in pozlate so zasijali z vsega mogočega. To je urok, ki ni bil nikoli preklican. Zaradi njega so tudi kostumografi in modni oblikovalci za vedno »padli« pod njegov vpliv. Nepozabni so Elizabeth Taylor kot Kleopatra, Diorjev pomladni pristanek v deželi Nila leta 2004, Gallianova faraonska interpretacija za jesen 1997, seznam je neskončen. Ne samo da za vsako modno sezono oblikovalci pogledujejo na Vzhod za navdih, tam ga najdejo tudi arhitekti, notranji oblikovalci, oblikovalci nakita, kiparji, slikarji, gledališčniki, filmarji …
Arhitekt Jože Plečnik je bil pri tem vrhunski. Poigraval se je z Egiptom in tako ustvaril zapornico na Ljubljanici s tremi piloni, ki ponazarjajo vhodne stolpe v tempelj. »Dunajski kolegi pravijo, da je to najboljša Plečnikova egiptomanija. V arhitekturi je bilo, zlasti v Angliji in Franciji v začetku 19. stoletja, zelo moderno, da so na stavbah, kot so banke, zapori, sodišča, mostovi, torej na objektih, ki vzbujajo moč, trdnost in neuničljivost, radi uporabljali egipčanske oblike, ker so sinonim za večnost. Piramida je večna, egipčanske strukture so neuničljive. Plečnikova zapornica je bila narejena sto let pozneje. V njegovo egiptomanijo sodijo tudi nagrobniki, ki so egipčanski stereotip. Naredil je celo pravi obelisk, izklesan iz enega kamna na Praškem gradu. Ljubljanski obelisk kot poklon Napoleonu obliko le ponazarja.«
Plečnikova zapornica je bila narejena sto let pozneje. V njegovo egiptomanijo sodijo tudi nagrobniki, ki so egipčanski stereotip. Naredil je celo pravi obelisk, izklesan iz enega kamna na Praškem gradu.
»V 19. in 20. stoletju nastane pravi bum egiptomanije v arhitekturi, v notranji opremi prostorov, prehaja v porcelan, na nakit, oblačila … Ob pojavljanju novih medijev se prenese tudi v opero (Mozartova Čarobna piščal, Verdijeva Aida), preide v film (v grozljivkah, že v črno-belih nemih filmih so predstavljali prekletstva mumije), stripe, literaturo. Vpliva celo na avtomobilsko oblikovanje. Pokrovi zaključkov hladilnikov postanejo zaščitni znaki za različne avtomobilske znamke, nekateri so bili okrašeni z egipčanskimi figurami, sfingami in božanstvi. Zaključke za zapiranje artdecojevskih damskih torbic so znani oblikovalci iz Pariza, Londona in New Yorka izdelovali v obliki ležečih egipčanskih boginj. Egiptomanični motivi so bili zelo priljubljeni na nakitu, prav tako na damskih toaletnih kompletih za lepotičenje in česanje. Npr. ročaj zrcala in krtače je bil v obliki egipčanske figurice. Obdobji art deco in art nouveau sta polni tega.« Pravi primer egiptomanije danes je recimo tudi nakit FreyWille, ki je Egiptu posvetil celotno kolekcijo Pharaoph Egypt.
Egipčanska modra
Najbolj značilna egipčanska barva je svetlo modra. »Če vzamemo za primer Tutankamonov nakit, ki je najbolj dostopen, opazimo veliko modrine. Fajančni predmeti (fajansa je material med steklom in keramiko) so modre oz. zelenkasto modre ali zelene barve zaradi žganja materiala.«
Kajfež z menoj deli zgodbo iz ozadja velikega odkritja leta 1922. »V času, ko so že obstajali egiptologi, so s seznamov faraonov ugotovili, da manjka neki obskuren faraon. Lord Carter je bil nešolan arheolog, bil je risar, slikar, ki se je preživljal tako, da je v Egiptu za spomeniško varstvo prerisoval slikarije. Začel je razmišljati o manjkajoči grobnici in našel financerja, angleškega lorda Carnarvona. Sedem let je trajalo iskanje, vmes so ga skoraj opustili, a je Carter vztrajal, naj lord financira še zadnjo sezono. In je uspelo – našli so prvo stopnico v grobnico. Izkopavanje celotne grobnice je trajalo več let. Rodil se je tudi mit o prekletstvu. Tudi to je egiptomanija,« doda Tomo.
Če boš motil moj mir, te bo Bog zgrabil za vrat, ti ga zavil kot kokoši in ti boš odgovarjal za svoja dela pred obličjem Boga.
Kaj pa je s tem prekletstvom, je mit ali resnica? »V resnici ga ni, lahko pa tudi je,« odgovori in se zasmeji. »Dejansko je le v dveh grobnicah napisano svarilo: če boš motil moj mir, te bo Bog zgrabil za vrat, ti ga zavil kot kokoši in ti boš odgovarjal za svoja dela pred obličjem Boga. V Tutankamonovi grobnici tega ni bilo.« Pa vendar so se po odkritju pojavljale čudne smrti. »Lord Carnarvon je dejansko nekaj mesecev po odkritju umrl v Kairu, v svoji rezidenci, zaradi pika okuženega komarja. Isto noč ob isti uri je v njegovem dvorcu v Angliji poginil tudi njegov pes.«
Odličen primer egiptomanije v umetni obrti je tudi secesijski salon, Egipčanska soba na gradu Snežnik. Poznavalec egiptomanije g. Tomo Kajfež jo je odkril in temeljito preučil. Še posebej ga je navdušila skrinjica, na kateri je gola plavalka, figura boginje Hator (ta je bila tudi priljubljen motiv za torbice). »Plavalka drži v rokah predmet – leseno žlico za mazila, za katero je očitno, da jo je izdelovalec povzel iz Egipčanskega muzeja v Kairu. Pohištvo kaže na izjemno poznavanje staroegipčanske umetnosti in kulture oblikovalca. Očitno je, da je hodil v muzej v Kairu prerisovat te elemente za svoje potrebe in je nato to oblikoval.«
Plečnikova zapornica
»Prava egiptomanija se je začela z Napoleonom, pred njim je bil Orient nekaj obskurnega. Tja so se podali le pustolovci, misijonarji, trgovci, resnega znanstvenega zanimanja ni bilo. Malo je pisnih virov, preden se je tega lotil Napoleon. Naredil je nekaj zelo bistrega: poleg vojske, ki je imela tam operacije, je sestavil posebno skupino 150 znanstvenikov iz vse Francije za vsa področja tedanjih znanosti in ustanovil komisijo za znanost in umetnost pri vojski Orienta. Njihova naloga je bila raziskovati tedanji arabski islam in Egipt, potovati po vsej deželi in raziskovati – risati, slikati, nabirati predmete, za izkopavanja niso imeli časa. Znanstveniki so raziskovali med letoma 1798 in 1801, po štirih letih pa so izsledke objavili. To delo je v Evropi vzbudilo egiptomanijo. Vsi kulturni krogi so se zanimali zanj. Delo je bilo zelo obsežno, devet volumnov teksta in enajst volumnov ilustracij, in drago. Na Dunaju so ga kupili šele leta kasneje, in to drugo, cenejšo izdajo. Izdelovali so celo posebne omare egiptomaničnih oblik za njeno shranjevanje.«
Agatha Christie je eno izmed zgodb v 20. letih dvajsetega stoletja umestila na parnik na Nilu. »Tudi to je egiptomanija,«
Iz Evrope se egiptomanija preseli v Ameriko po njihovi secesijski vojni. Kinodvorane, gledališča, tovarne, vse gradijo v slogu egipčanskih motivov in oblik.
Agatha Christie je eno izmed zgodb v 20. letih dvajsetega stoletja umestila na parnik na Nilu. »Tudi to je egiptomanija,« me spet pouči g. Kajfež. »Drugič se je poročila z znanim angleškim arheologom in z njim hodila na izkopavanja, zato je odlično poznala ozadje.« Za konec doda: »Vsakogar fascinira Egipt, mene pa je zasvojil.«
____
Egipčanske motive so v svoji novi kolekciji PHARAOPH EGYPT uporabili tudi izdelovalci prestižnega nakita FREYWILLE. Poglejte celotno kolekcijo na shop.freywille.com
Narodni muzej Slovenije v Ljubljani ima v stalni egipčanski zbirki veliko zanimivih egipčanskih kosov, najzanimivejša pa je mumija svečenika iz časa okoli 680 let pr.n.š..
________
PREBERITE ŠE: