V 136 letih lansko leto najtoplejše!

6. 2. 2017

DaljnogledNova znanja0 komentarjev0 views

foto: arhiv ARSO

2016 – NAJTOPLEJŠE LETO V ČASU BELEŽENJA PODATKOV

Naš planet je v svoji zgodovini doživel različna obdobja segrevanja in ohlajanja ozračja. Zdaj, nahajajoč se v antropocenu, mu vsekakor pomagamo pri ponovni otoplitvi. V zadnjih treh letih se je rast ravni globalne emisije CO₂ sicer zaustavila. Opogumljajoče, priznam. Hec pa je, da smo prej omenjeno točko brez povratka prestopili. Vsi mednarodni sporazumi in lepe obljube, vsa soglasja in deklaracije so veliko pomenili. Časten cilj, da skoraj zagotovo ne bomo presegli 1,5 °C dviga temperature, se je razblinil ob novici, da smo le lani dvignili povprečno temperaturo za 1,2 °C. Bravo, človeštvo. Da ne bom govoril, kot da sem nedolžen. Vsaka naša odločitev pusti ogljični odtis, to je realnost sveta, v katerem se vse vrti okoli neobnovljivih virov energije, potrebne za proizvodnjo in vzdrževanje življenjskega standarda, ki ga poznamo. Sicer gremo v pravo smer z obnovljivo energijo in vsemi dobrimi željami, a boleče počasi.

PRVO MESTO NA LESTVICI

Lansko leto je bilo v svetovnem merilu beleženja vremenskih podatkov v 136 letih najtoplejše leto. V tem času je bilo 17 najtoplejših let – 16 v tem stoletju. Najopaznejše razlike so v polarnih predelih planeta. Ta območja naravno prehajajo med milimi in izjemno hladnimi obdobji, pri čemer v prvem prihaja tudi do taljenja ledenega pokrova – običajno za zelo kratek čas sredi poletja. Lani se je to pričelo že v aprilu, junijske temperature glavnega mesta Nuuk so bile 24 °C. Kolikšna je takrat običajno temperatura? –5 °C.

Polarni prehod, utopičen cilj pomorščakov za prečkanje med Atlantikom in Tihim oceanom je vsako leto bolj in dlje odprt. Če je bil v še ne tako daljni preteklosti zaledenel in v toplejših mesecih nevarno posut z ledenimi gorami, smo sedaj priča popolnemu odprtju, brez ledu na vidiku; arktična križarjenja so turistična tržna niša prihodnosti.

Kaj je sploh problem taljenja polarnih pokrovov? Z izjemo ogromne količin vode, ki se sprošča v morja in povzroča dvig morske gladine (resnična stvar, sledovi so že vidni v velikih obalnih mestih), planet izgubi beli pokrov, ki odbija sončne žarke. Temna voda to nalogo opravlja nepredstavljivo slabše, zato se planet še dodatno segreva … in pospešeno tali led.

Najopaznejše razlike so v polarnih predelih planeta. Taljenje ledenega pokrova se je lani pričelo že v aprilu, junijske temperature glavnega mesta Nuuk so bile 24 °C. Kolikšna je takrat običajno temperatura? –5 °C.

NAŠE GORE SNEG

Kakšno pa je stanje v Sloveniji? S tem vprašanjem sem se obrnil na ARSO, natančneje na Gregorja Vertačnika. Povedal je, da so se v Sloveniji uradne meteorološke meritve, za katere obstajajo zapisi, pričele v Ljubljani leta 1850; trenutni trendi padavin, višine snežne odeje in ostali vremenski podatki pa se zbirajo od 50. in 60. let dalje. Na meteorološkem zavodu ARSO opažajo trend, ki je zelo značilen za vse alpske države; temperature zraka naraščajo na vseh območjih po Sloveniji, še izraziteje v mestih kot na podeželju. Ledenih dni, značilnih za zimo, je manj, povečalo se je število toplih dni, prav tako se je povečalo število jesenskih padavin in upadlo v vseh ostalih letnih časih. Debelina snežne odeje je manjša, prav tako čas njenega obstoja upada. Trendi kažejo, da se možnost snežnih padavin zmanjšuje.

Merilna postaja Babno polje, kjer je bila izmerjena najnižja temperatura v Sloveniji.

Debelina snežne odeje je manjša, prav tako čas njenega obstoja upada. Trendi kažejo, da se možnost snežnih padavin zmanjšuje.

V glavnem mestu se je med letoma 1866 in 2009 temperatura zraka dvignila za nekje 2–3 °C. Seveda na to vpliva veliko dejavnikov; dejstvo, da Ljubljana leži v kotlini, prisotnost tovarn, večja naseljenost, več prometa – kar pa ne spremeni dejstva, da se je zgodila velika sprememba. Snežne padavine so, kot že rečeno, postale prej izjema kot pravilo, pojavile pa so se tropske noči; tista poletna vročina, ki kar ne preneha? Ni bilo vedno tako … Z vremenom pa pridejo tudi vremenski rekordi. Najvišja temperatura v Sloveniji je bila zabeležena leta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki – 40,8 °C! Na drugi strani pa imamo Babno Polje, kjer je bila izmerjena najnižja temperatura, –34,5 °C, v letu 1968.

Kako pa je z vremenskimi rekordi zadnjih dvajsetih let? Zadnje leto 20. stoletja je februarja postreglo s presenečenjem. Če je konec januarja 1999 kazalo, da snega ne bo, je noč s 7. na 8. februar prinesla do 35 cm debelo snežno odejo v Kočevju, 34 cm v Novem mestu ter 30 cm v Logatcu – na severu države pa takrat sploh ni snežilo. Naslednji dan se je sneženje še okrepilo in v večjem delu države je bilo med 30 in 70 cm snega, ki je zapadel v samo 24 urah! Ljubljana je imela 56 cm snega, Kočevje 82 cm, Vojsko nad Idrijo pa kar 150 cm. Konec meseca in v marcu je odjuga pobrala debelo snežno odejo.

Snega je bilo več kot preveč tudi v Ljubljani.

Obilno sneženje je močno oviralo promet, podiralo drevesa, električno in telefonsko napeljavo, ponekod pa so zaradi vetra nastajali visoki zameti.

Skok v leto 2012 konec januarja in začetek februarja – mraz se stopnjuje, na Primorskem piha močna burja in veter po državi stopnjuje občutek mraza. Vsaj nekaj prvih dni v mesecu je bilo neobičajno hladnejših za več kot 10 °C: na Kredarici je temperatura med 3. in 5. februarjem padla skoraj do –25 °C. Med najhladnejšimi mesti po državi so bili Celje z –21,1 °C (8. februar), Murska Sobota –20,4 °C (8. februar), Kočevje –21,6 °C (9. februar), Babno Polje –22,0 °C (14. februar), Letališče Cerklje ob Krki –22,4 °C (9. februar) ter Dobliče pri Črnomlju –22,5 °C (9. februar).

Piranska punta nanosi kamenja zaradi močnih valov, februar 2012.

Na obali je bila medtem močna burja, mrzli valovi pa so presenetili Primorsko. V Ljubljani je bila najnižja dnevna temperatura zraka vse dni od 3. do 14. februarja okoli –10 °C.

Zmrznjeno Blejsko jezero je, tako kot letos, privabilo številne obiskovalce, februar 2012.

Kljub mrzli zračni masi in snežni odeji v večjem delu Slovenije po nižinah zaradi prevladujočega oblačnega in vetrovnega vremena nismo izmerili ekstremno nizkih temperatur.

Seveda pa ne moremo mimo žledoloma med januarjem in februarjem 2014. Od 30. januarja do 5. februarja je pri tleh od vzhoda dotekal hladen, z juga ter jugozahoda pa topel in vlažen zrak. Na okoli 1000 m nadmorske višine je bila temperatura okoli –5 °C, nekaj sto metrov više pa večinoma malo nad lediščem (v tej plasti se je talil sneg, v spodnji hladnejši plasti pa je bodisi zmrzoval v leden dež bodisi je padal na tla kot navaden dež in nato zmrznil).

Pod težo ledu so padala drevesa tudi v prestolnici, februar 2014.

Zlasti na dinarskem krasu je padal dež, ki je zmrzoval. Ker so bile padavine obilne, je bila ponekod ledena obloga debelejša od 5 cm. Šele 5. ali 6. februarja se je v nižjih predelih toliko otoplilo, da se je led začel taliti in odpadati z dreves in objektov. Žled je močno prizadel gozdove, številna območja pa so bila dalj časa brez električne energije.

Jutro po žledolomu blizu gozda Trboje, februar 2014.

Posebnosti takratnega žleda sta bila nenavadno velik obseg (prizadeta približno polovica države) in nenavadno dolgo trajanje, v nekaterih predelih države tudi do 7 dni.

ZA KONEC

Pred desetimi leti smo si, takrat še v osnovni šoli, z razredom v kinu gledali film Neprijetna resnica. Podoba polarnega medveda, ki lovi ravnotežje na tanki ploskvi ledu v širnem Arktičnem oceanu, je ostala z menoj še dolgo po tem. A kaj sem lahko storil, osnovnošolec iz majhne podalpske države?

Ločeval, kaj pa drugega. Jogurtove lončke v rumeno, steklo v zeleno. Več kolesaril in »trolal« (vožnja z mestnim avtobusom), se manj vozil z avtomobili … Hkrati pa sem bral o ogljičnem odtisu gospodarskih velikanov … o nepredstavljivih količinah toplogrednih plinov, ki jih proizvaja intenzivno kmetijstvo, v dimenzijah, ki si jih ne moremo niti zamisliti. Ob vsem tem pa poslušal optimistične napovedi, da se sicer bližamo »Točki brez povratka«, a da lahko še vse zaustavimo.

Mlada generacija, katere pripadnik sem tudi sam, se bo soočala s kar nekaj težavami. Z dvigom morske gladine, hujšimi sušami in še marsičem. A vseeno ni prepozno – res je, da smo prestopili točko, do katere ne bi bilo posledic. A najhujše lahko še vedno preprečimo: seveda ni vse na dejanjih navadnih ljudi, potrebna je zavedna sprememba družbene mentalitete, o kateri nam govorijo znanstveniki že več desetletij.

________

BREZPLAČNA MOBILNA APLIKACIJA ZA iOS IN ANDROID