Uredniška beseda
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Decembrska ponorela tekanja po naku-povalnih središčih, nešteto druženj brez globine, histerija z obdarovanjem … Vse to se mi zdi iz leta v leto bolj nesmiselno, plehko, obremenjujoče.
Kam nas je med drugim pripeljal dostikrat kruti kapitalizem? V razčlovečenje, množično potrošnjo, v propad srednjega razreda, neskončen prepad med revnimi in bogatimi. Je ekonomija res edino gonilo napredka? Nisem povsem prepričan.
Kar me najbolj moti v tem prazničnem mesecu, je med drugim beseda čarobno. Ta se mi je zaradi neskončnih reklam, kjer je vse tako zelo “čarobno”, zares priskutila. Kaj je tako čarobnega? Zapravljanje časa v neprivlačnih nakupovalnih središčih, pitje kuhanega vina v dežju in pretoplem vremenu? Je čarobno morda to, da vsak dan umre nešteto otrok, ker so lačni, ker se malodane vsak dan nekje v svetu pojavi nova vojna?
Prav nič od tega ni čarobno. Je pa prijetno, vsak dan, ne samo decembra, da se občasno srečaš s prijatelji, skupaj skuhaš okusno večerjo, spiješ dobro vino, si vzameš čas za kakovostno druženje, resen pogovor, morda prijatelju/-ici pomagaš v stiski in obratno.
Pred tedni sem v Kinodvoru gledal lep francoski film Potniki noči (Les Passegers de la Nuit), dogaja se v 80. letih prejšnjega stoletja, v času, ko smo se ljudje še znali pogovarjati, se povezati in si pomagati v stiski. Zdaj je tega čedalje manj in to precej pogrešam.
Ne zanimajo me darila, bolj je dragocen čas z najbližjimi. Se nadejam, da bo decembra teh trenutkov čim več.