Vedno povem po pravici

Ilustracije: Mitja Bokun

DESA MUCK, pisateljica

Desa Muck se je rodila 29. avgusta 1955 v Ljubljani. Po šolanju se je zaposlila kot vzgojiteljica, pozneje pa kot negovalka duševno prizadetih. V začetku osemdesetih let se je začela ukvarjati z igro, najprej v televizijski seriji Ante in v istem obdobju nastopila tudi v nekaj odmevnejših jugoslovanskih filmih, med drugim v Kako so me idioti sistematično uničili. Pisala je ljubezenske zgodbe za Anteno, bila je avtorica stripa Desovila, s serijo mladinskih knjig Blazno resno pa se je v devetdesetih uveljavila tudi kot pisateljica. Med letoma 1996 in 2002 je nastopala kot humoristka v nedeljskih oddajah ZOOM in Mario. In vmes pisala. V vseh teh desetletjih se ji je ogromno dogajalo, navzven in navznoter. Včasih je kaj od tega našlo pot v literaturo, drugič ne. Še vedno pridno piše knjige za otroke, mladino in odrasle. In še vedno z izjemnim uspehom.
Ne da ne mara intervjujev. Ne mara, če jih je veliko. Če je treba odgovarjati na vprašanja. Čeprav je za novinarja zelo hvaležna sogovornica. Zakaj? Vedno, poleg književnosti in vsaj delnega popisa, kaj se v tistem obdobju dogaja v njenem notranjem življenju, pove kaj, kar trajno ostane s človekom. Na primer to, da se je tudi iz zelo zaj…… situacij v življenju treba delati norca, da se laže skozi pride. Čeprav vsi vemo, da je humor obramba. »Z njim ščitimo svojo ranljivost. Sicer pa večina iz moje generacije skozi otroštvo ‘ni dobro skoz prišla’ … Vsi smo bili vzgajani v želji, da smo nevidni, neslišni, brezpravni … Skratka, čim manj moteči za okolje. Humor sem prejkone razvila zaradi grobih in nesramnih vrstnikov, manj zaradi obrambe pred odraslimi. Bila sem drugačen otrok, lahko si predstavljate, zalita, z očali, štorasta, vase zaprta … Tako sem se pač videla. Veliko so me zafrkavali, me izločali iz igre, bilo je precej osamljenosti, tesnobe, spraševanja, kaj je narobe z menoj …« Tako je postala klovn, šaljivec … In če so se ji smejali, je to zanjo pomenilo, da so jo sprejeli. »S samoironijo in humorjem sem jim tudi preprečevala, da bi bili kruti do mene. Pustili so me pri miru, ker niso vedeli, kaj jim bom zabrusila nazaj. In še danes se me to včasih drži – bolje je, da se ne vtikaš v Deso, ker ne veš, kaj ti bo zabrusila nazaj …«

Je najbolj brana slovenska pisateljica. Že dolgo. Je tudi tista med njimi, ki si ni nikdar načrtno ustvarjala imidža umetnice, ki bi se, ker je nedostopnost eden od magnetov za bralstvo in občinstvo sploh, zapirala v stolpe ali pa se pojavljala povsod tam, kjer so bliskavice fotografov.

Gotovo ima svoje muhe, kot človek in sodelavka, a jaz ne vem zanje.

ČE ME NE POTEGNE, NE BO NIČ

Ko sva se prvič uradno srečali, sva se pohecali glede ene od slovenskih umetniških svetinj. A ne zlohotno. Šlo je, pač, za ljubezen. Če kdo za mladino in odrasle v teh časih govori o bistvenem v življenju, in to zelo neposredno, je to prav ona. Čeprav, pravi, so se z novimi tehnologijami reči zelo spremenile. »Vseeno so ti otroci in najstniki zelo drugačni od tistih izpred dvajsetih let.« Pravi, da je delala in da še vedno dela po naročilu ali v samozaložbi. In strinja se, da niti ni tako težko nekoga prepričati, da knjigo odpre. »Teže ga je prepričati, da je po prebranih prvih stavkih ne odloži. Ljudje, ki jih berejo po službeni dolžnosti, znajo zelo hitro oceniti, kakšen material imajo pred seboj. Tudi sama, ko v knjižnici primem v roko kakšno knjigo – če me ne potegne, ne bo nič …« In tudi ko obišče te svete hrame branja, se v njih ne zamudi predolgo; navadno si izposodi knjige s kupa, ki jih je pred njo vrnil nekdo drug. »Preprosto nimam časa bloditi med policami.«

Ko je kot najstnica zašla v hipijevsko klapo, takrat je tudi začela pisati ljubiče za Anteno, se je rada zadrževala v okolici umetnikov, jih občudovala – bolj od daleč. Tako se ljudje zbližajo z umetnostjo, prek umetnikov. Nekateri potem živijo od nje. In od nje tudi umrejo.

Ljubezen je bila tista, okoli katere se tako ali drugače, v pisanju in zunaj njega, vrti velik del njenega življenja. Zanimivo, da jo novinarji vedno sprašujejo o tem. In Desa vedno pove nazaj, po pravici. Če je moški v njenem življenju in če ga ni. Zdaj je. In je lepo.

O ODNOSIH MOŠKI-ŽENSKA NIMAM POJMA

Kdo se ne spomni njenih kolumn v Oni, o odnosih moški-ženska. Zelo branih, seveda. Pove, da na te stvari pač gledamo vsak po svoje. »Ni skupnega imenovalca. Danes vam lahko o tej temi povem vse, kar vem, ne le na eni strani – temveč z enim stavkom. (smeh)« In ta stavek je, »da o tem nimam pojma. Tudi ko me punce sprašujejo, kako zapecati tipa, jim rečem, samo mene ne sprašujte, če nočete ostati same. Če bi vedela, bi bilo verjetno v mojem življenju v marsikaterem obdobju marsikaj drugače. Včasih celo začnem še s forami iz moje generacije: ‘Ne smeš pokazati, da ti je preveč všeč. To jih plaši!’ in podobnimi bedarijami, ampak potem hitro vse prekličem, ker, evo, res se mi ne sanja. Morda obstaja en stavek, ki drži: če sta dva za skupaj, se bosta našla. Če pa nista, je itak brezzveze.« V enem od tekstov je nekoč zapisala, da današnji mladi moški žensk sploh ne zapeljujejo več. »Tak občutek sem dobila, ko sem se pogovarjala z mladimi puncami. Vse skupaj se je očitno preselilo na internet. Poznam kar nekaj parov, ki so se spoznali prek spleta – in zelo v redu funkcionirajo. Včasih smo hodili na Kolezijo pa na matinejo v kino, tja pač, kjer smo vedeli, da bomo tega in tega srečali. Spomnim se, da so v enem časopisu za mlade obstajali oglasi: Videl sem te na železniški postaji, bila si obuta v bele škornje, modro jopico, imela si črne lase. Pogovarjala si se s prijateljico, slišal sem, da ti je ime Sandra. Pridi takrat in takrat tja in tja … (smeh) Kako smo to brali, če se bomo kje pojavili!«

PET NAJLJUBŠIH DESE MUCK: mačka, računalnik, gozd, torta, knjiga

ISKATI RESNICO, PA ČE NAM JETRA RAZNESE

Med avtorji ceni Nicholasa Sparksa pa Zorana Hočevarja in Vinka Möderndorferja, »zelo neslovenski pisatelj, zelo izdelan, pa Feri Lainšček, rada sem imela Kovačiča, pa Vojnović … O, kar dosti dobrih pisateljev imamo.« Slovenske mladinske literature ne spremlja redno, vendar se ji zdi, da je kar na visoki ravni. Tudi ko gre za slikanice. »Nekaj časa je bila moda, da smo uvažali slikanice: moderne, lepo oblikovane, ampak vsebina je bila grozna. Pet stavkov, ki naj bi otroke navajali k humanizmu. Ribice, ki so razdale vse lesketajoče se luske, in ovce, ki so dale vso volno drugim, pa še pulover, ki so jim ga spletli, da jih ne bi zeblo, so razpletle in ga razdale. Na koncu sem pričakovala, da si bo še izrula srce in ledvice in nahranila lačnega psa. Ne vem, kakšno je to sporočilo, da si ti lačen, premražen in nag, zato da so drugi zadovoljni. Tuje založbe se pri mladinskih pa tudi drugih pisateljih odločijo, da bodo ustvarile literarno zvezdo, včasih le za eno sezono. In potem tudi jo. Sprožijo propagandni stroj in naredijo uspešnico, ne glede na to, ali si knjiga to zares zasluži. Ne nazadnje jih pri odločitvi vodi tudi to, da je avtor komunikativen in fotogeničen. Iz kakega povprečnega slovenskega avtorja v zamazanih hlačah, z mastnimi lasmi ter mrkim pogledom in otožnim momljanjem bi težko ustvarili pišočo zvezdo, zanimivo za množice. Ampak prepričana sem, da dobra knjiga prej ali slej pride na plan in najde svoj prostor v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je oseba, ki jo je ustvarila.« Pravi, da je, tudi ko gre za sodobno literaturo za odrasle bralce, treba začeti ljudem odpirati oči: »Res smo že globoko zabredli. Morda nas sploh ni več. Vse teme, ki bi ljudi spodbujale, da bi se soočali sami s seboj in situacijo, v kateri živimo, so dobrodošle. Morali bi pisati knjige, ki pametno – ne osladno, ‘bodimo dobri, imejmo se radi, pa bo vse v redu’ – opozarjajo na moralne vrednote, ki jih ne upoštevamo več.« Ko jo vprašam, katere so te vrednote, pravi, da je že deset božjih zapovedi lahko zasilna osnova. »Absolutno nimamo pravice nikomur jemati stvari, ki niso naše, in vzeti česa, česar si nismo zaslužili s svojim delom. Nimamo pravice poškodovati tujega imetja. Tujega telesa in duha. Spoštljivi moramo biti do šibkejših, živali, otrok in ostarelih, ki se ne morejo braniti sami, in jih čuvati. Odvaditi se moramo laganja – za to pa moramo najprej postati odkriti do sebe. Kar je božjastno težko. Koliko nas pa sploh ve, kdo smo v resnici? Večinoma zase in za druge živimo neke vloge, za katere mislimo, da so sprejemljive, s katerimi pač znamo preživeti. Začeti bomo morali iskati resnico – pa naj nam ob tem jetra raznese, če je treba. Sama fizično ne prenesem več laganja in sprenevedanja okrog sebe.«

HIBRID MED GEPARDOM, ORLOM IN ČLOVEKOM

Desa prizna, da so tudi obdobja, ko veliko sanjari. V nekem času so v teh sanjarijah nastopali vesoljčki. Živeli so daleč v vesolju, ampak so vedeli, da Desa obstaja, in neke noči so jo prišli obiskat. »Sanjarila sem, da so me morda kdaj videli na televiziji. In so rekli, ta je pa hecna, vzemimo jo s sabo v vesolje, da nas bo zabavala … Mogoče bi jim bil všeč moj smisel za humor. Sanjarim tudi, kako bi bilo, če bi si lahko zgradila novo telo. Bila bi hibrid med gepardom, orlom in človekom. Tega telesa ne bi nikoli bolel križ … ali kolena. Imelo bi izostrena čutila in velikansko telesno moč in hitrost.« Ampak to, da ima dobre noge, so ji vseeno že rekli? »To pa ja. No, včasih sem sanjarila, kako bi bilo, če bi imela veliko denarja, pa bi si ful lepo adaptirala in opremila hišico. Izmišljujem si zgodbe, včasih si v glavi zložim tudi celotno opero in si jo potem še odpojem … Take stvari. Nikoli ne sanjarim, kako bi bilo, če bi bila spet mlada. Saj vem, da imam realno več možnosti, da se spremenim v križanca med človekom, orlom in gepardom, kot da spet postanem mlada.« Navadno si ženske želijo biti mlajše … »Meni ni bilo tako lepo, ko sem bila mlada. Nenehno sem bila razočarana nad sabo. Skoraj nikoli nisem dosegla nobenega cilja, ki sem si ga zastavila. Shujšati, končati kako pošteno šolo itd. Sanjarila sem tudi o tem, da bi bila svetovno znana.«

(Smeh.)

Še vedno ima rada gledališče, rada piše za gledališče in še raje igra v njem. Pozabila sem jo vprašati, ali te dni kaj piše. Ampak, zagotovo se kaj kuha tudi v tej smeri.

________

In kako lahko pogledate nastajanje ilustracije Mitje Bokuna? Naložite aplikacijo Mirage AR9 na svoj pametni telefon in poglejte glavno ilustracijo skozi telefon. Okrila vam bo celoten postopek.

________

Povzeto po članku Portret, revija Goodlife, junij 2017

__________

Vas zanima tudi ta članek?