JURE MIKLAVC VS. NINA MIHOVEC, INDUSTRIJSKA OBLIKOVALCA

Piše: Leja Kovačič . Foto: arhiv red dot

Na Duel sta dobesedno priletela; ona z Dunaja, on iz Singapurja, in najprej spregovorila o trendih v industrijskem oblikovanju. Nato je beseda med drugim tekla o tem, zakaj so v skandinavskih državah vaze Alvarja Aalta v vsakodnevni uporabi, pri nas pa ne, in zakaj oni industrijsko oblikovanje dojemajo kot možnost za promocijo na mednarodnem trgu, mi pa ne. In kaj lahko pri tem stori država?

Jure: Ravno sem se vrnil iz Singapurja z žiriranja za Red Dot Concept Design Award, tam sem videl več zanimivih konceptov. Trajnostna in regenerativna komponenta je v oblikovanju trenutno najbolj pomembna. Pa digitalizacija, robotika … Kot mulec sem si predstavljal, s čim bi se lahko ukvarjal kot industrijski oblikovalec, zdaj pa to vidim, razvoj je bil res zelo hiter.

Nina: Jaz pa sem se ravnokar vrnila s podelitve avstrijskih nagrad Staatspreis Design za oblikovanje, to je izbor najboljših avstrijskih dizajnov na državni ravni, ki ga organizira Design Forum Wien. Tudi tam sem opazila, da sta v ospredju trajnost in ekološki vidik. Mnenja o tem so sicer različna, zlasti ko začneš računati. (smeh) Veliko je prepletanja z medicino, v Avstriji je prvo nagrado dobilo podjetje Ottobock za protezo, ki je narejena povsem drugače, ne posnema človeških prstov, veliko so vlagali v razvoj materialov. Mnenja med nami v žiriji so se kresala tudi o tem, pri takšnih rečeh smo namreč že zelo blizu robotiki.

Jure: Tu je še umetna inteligenca, ki posega tudi na naše področje; najprej pri varčevanju s časom, hitreje lahko razvijemo projekte, nekoč so dnevi minevali ob skiciranju idej, pa tudi pri prezentaciji in komunikaciji se da marsikaj narediti v krajšem času.

Nina: Ko sva prišla z žiriranja za Red Dot Design Award, je Jure na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje na predavanje povabil profesorja Kena Naha; veliko je govoril o novostih, jaz pa sem si najbolj zapomnila, ko je rekel, da moraš imeti besedni zaklad, da lahko umetni inteligenci nekaj opišeš. Če bodo mladi vse manj brali, če jim bodo digitalna okolja v pomoč za vse, ne bodo znali umetni inteligenci dati pravih navodil.

POSTAJAJO REŽISERJI, STROJ PA NEKAJ IZVEDE

Jure: Od nekdaj sem bil navdušenec nad tehnologijo. Oblikovalec postaneš zaradi treh vzgibov … Prvi je bil, da takrat nismo imeli toliko možnosti; če nečesa kot otrok nisem imel, sem šel v delavnico in si skušal to izdelati. Drugo je, da si se moral nekam peljati, če si hotel nekaj doživeti, kolo si moral dodelati, da si šel lahko dlje, vsaj do naslednjega mesta. Tretja stvar pa so znanstvenofantastični lmi, tudi tam smo videli obljubo prihodnosti. Za nas reči, ko pridejo v javnost, niso več tako nove, mi gledamo pet ali deset let naprej, predvidevamo. Vedno živimo z eno nogo v prihodnosti.

Nina: Ko smo hodili na akademijo, smo uporabljali svinčnik, papir in fizične modele, konec devetdesetih minulega stoletja je bil v tujini razmah 3D-modeliranja, pri nas je bilo takrat še v povojih. Danes pa so orodja za oblikovalce zelo napredna in tudi zelo dostopna.

Jure: Doživeli smo veliko sprememb, a to ne spremeni našega poklica v svojem jedru. Še vedno zasledujemo podobne cilje, uporabnik in okolje sta tista, za katera delamo, rešujemo težave. Največjo spremembo zdaj prinaša umetna inteligenca, zaradi nje postajamo režiserji, stroj pa nekaj izvede.

OTROCI SO IZDELKE TESTIRALI PRVI

Jure: Oblikovalec ima zares marsikje povsem odprta vrata do tehnologij, okolij, strokovnjakov. Dostop v odraslo okolje, v katerem se mi igramo, čeprav je seveda tudi naša igra resna. (nasmeh) Ker smo sodelovali pri razvoju medicinske opreme, sem v UKC Ljubljana sodeloval pri operaciji; ko si v tem okolju, se zaveš svoje odgovornosti, napak ne sme biti. Pri meni pa je prepletanje hobija in dela sodelovanje z italijanskim podjetjem za prestižne motocikle Bimota, sem namreč motorist, o tem imam za celo knjigo zgodb, kako smo bili na dirkališču, tekmovali …

Nina: Poklici, delovna mesta, procesi, vsak, ki smo ga morali v podrobnosti spoznati, je zanimiv. Oblikovali smo denimo stol za dializo, tu je kar nekaj vidikov, naročnik, zdravnik, sestra, pacient, ki na stolu sedi šest ur. Oblikovali smo igralniško opremo in v ta namen preživljali čas v igralnicah. Mene osebno zelo navdušujejo letališka oprema, logistika prtljage in potnikov. Zadnjih petnajst let pa sem zelo vpeta v otroške reči zaradi svojih otrok.

Jure: Kaj pa doma, kakšne so kritike tvojih otrok?

Nina: (smeh) Moja otroka sta bila prva, ki sta naše izdelke testirala. Ko je bil sin še majhen, je enkrat v garderobi v vrtcu rekel: Mami, vsi ti nahrbtniki okoli naju so torej kič? Takrat sem se zavedela, da moram malo bolj paziti, kako jima predstavljam vsebine. Zanimalo me je, kdaj se ju bo komercialni svet dotaknil, seveda se ju je, vidim pa, da je marsikaj o dobrem dizajnu ostalo z njima.

V SLOVENIJI POTROŠNIKI NISO PRIPRAVLJENI ODŠTETI NEKAJ VEČ

Jure: Večina naših naročnikov dela vsaj za evropski, če ne za svetovni trg, slovensko okolje pa je za nas testno. Slovenske potrebe so blizu srednjeevropskemu okusu, v času, ko smo priklopljeni na svetovna digitalna okolja, bi težko rekli, da je slovensko okolje posebno. Pri oblikovanju za Azijo in Ameriko pa vidim posebnosti. V Aziji se pričakuje, da vedno prihajamo z novimi idejami, tradicija je manj pomembna, vsaka generacija izdelkov je lahko povsem drugačna od prejšnje. V Ameriki pa še vedno velja: če ne moreš narediti bolje, naredi večje. Vse je predimenzionirano, radi gredo čez mero.

Nina: Moje izkušnje z igračami mi kažejo, da je nekaj razlik med severom in jugom Evrope, če nič drugega, pri barvah, južneje ko gremo, bolj so barve žive, manj je minimalizma. Ko smo prodajali svoje izdelke v skandinavske dežele, sem bila presenečena, menila sem, da je tamkajšnji trg zares že zasičen s podobnimi izdelki. Če primerjamo Slovenijo s Skandinavijo, pa je razlika verjetno ta, da v Sloveniji potrošniki niso pripravljeni odšteti nekaj več za dizajn, kot na primer skandinavski potrošniki. Tudi Nemci in Skandinavci so občutljivi za ceno, da ne bo pomote, so pa pripravljeni odšteti malo več, da imajo lepo tudi v interierju, ne samo da kažejo stvari navzven. Lepe reči jim pomenijo več.

Jure: Zelo se strinjam s teboj. Če te v kaki skandinavski deželi kdo povabi domov, vidiš tisto, kar beremo v knjigah, in tisto, kar vemo o zgodovini oblikovanja.

Nina: Oni to živijo.

Jure: Pri nas takšne kose izbirajo ljudje, ki o tem vedo malo več. Tam pa so na primer vaze Alvarja Aalta v vsakodnevni uporabi.

Nina: Pogosto sem se spraševala, zakaj se tako veliko pogovarjamo o skandinavskem dizajnu. Kaj je to? To je pač dober dizajn. In zakaj je dober? Ker ga je tam več, mi pa smo ga posvojili. Jure, kaj ti misliš?

Jure: Skandinavske države so zelo modre, to dojemajo kot svojo identiteto in možnost za promocijo na mednarodnem trgu, načrtno so si prizadevali za to.

Nina: Milo se mi stori, ko vidim, da pri nas nimamo več BIO (Bienala industrijskega oblikovanja), neodvisne državne institucije, ki bi dajala pomen oblikovanju na državni ravni.

Jure: Oblikovanje v Sloveniji sicer zelo napreduje, podjetja vedo, da je oblikovanje eden od pomembnih delov pri konkurenčnosti, če želijo biti uspešna na svetovnem trgu. To pa še ne pomeni, da smo glede ozaveščanja o pomenu oblikovanja naredili vse.