Oblikovalka Ana Lazovski na Ljubljanskem gradu predstavlja svoja dela na razstavi Čarobnost klobučarstva. Obiščete jo lahko do 22. septembra.
Tekst: R. T., foto: Matevž Paternoster, Aleš Čakš (naslovna fotografija)
Klobučarsko obrt poznamo že dolgo, oblikovalko Ano Lazovski je zlasti navdušila angleška tradicija: »Anglija je vodilna. In vse države Commonwealta se seveda naslanjajo nanjo. Poglejte denimo Royal Ascot ali pa avstralski Racing Days – vidi se vpliv, a angleške elegance in prefinjenosti nihče ne more nadomestiti.« Ana se je tudi zato po znanje opravila v London, učila se je pri klobučarjih pokojne Elizabete II., princese Diane in drugih. Pri mojstrih, ki so postavili na noge angleški ‘underground’, zvezde svetovnega kova in vmes poskrbeli še za vse, ki potrebujejo klobuk za poroko ali kakšno drugo slavje. »Kot v vsem, kar počnem v življenju, je bila tudi tokrat izbira zelo jasna – po znanje le k najboljšim,« pove Ana.
In zakaj Slovenci klobukov ne nosimo prav pogosto? »Zaradi strahu, da bi bili opaženi. Zgodovina je vsekakor naredila svoje; v Franciji se s tem ne bi ukvarjali, igrali bi po svojih pravilih, ne da bi se obremenjevali s tem, kaj misli sosed. V Sloveniji pa večina ostaja na ravni nevidnih stajlingov in udobnih oprav, s čimer seveda ni nič narobe, le svojstvenost zagotovo neradi izražamo. Morda se pa časi kljub vsemu spreminjajo,« opaža Ana. Sama že nekaj časa živi v Londonu. Kako je to spremenilo njeno kreativno in karierno pot? Bi bila danes na istem mestu, kot če ne bi odšla v London? Ana odgovarja: »Vsekakor ne bi bila na istem mestu, če nikoli ne bi stopila na angleška tla. Ne gre le za ljubezen do klobukov, gre za svobodo, ki jo lahko uživa vsakdo ob obiskovanju neštetih brezplačnih razstav, dogodkov … Nikoli ne bi zamenjala svoje izkušnje za kakšno drugo. Je moja, je trnova, ampak sem si jo zgradila sama. Nekoč mi je Slovenka, ki živi v Londonu, rekla: Morda nikoli ne boš uvidela, koliko poguma si morala zbrati, da si ta korak naredila in da se tako boriš – s časom vedno bolj dojemam njeno izjavo in postajam ponosna. A seveda za vse je potreben čas«.
Kaj pa ji pomeni aktualna razstava na Ljubljanskem gradu in kaj želi prek nje dati obiskovalcem? »Je pregled, do kam sem v teh letih prišla. S kreativnostjo, znanjem in svojim izražanjem. Nisem želela, da bi imeli obiskovalci občutek, da so ‘napadeni’ s stropa z nekimi neobičajnimi objekti, ob katerih bi si rekli: le kdo bi si to poveznil na glavo?! Za te abstraktne kreacije bo še čas na kakšni drugi prostorski postavitvi – najprej dajmo vzeti osnove,« odgovarja Ana in sklene: »Želela sem opozoriti na izumiranje klobučarstva, na pomembnost ohranjanja ročnih obrti, na to, da so te v svetu vse bolj cenjene. Nekateri so že ugotovili, da masovne produkcije največkrat prinašajo slabo kakovost in jih je hitro treba nadomestiti, ‘old school’ (stara šola) pa je še kar isti in traja. Pa naj bo vintage ali novodoben, naj vam služi leta!«