DUŠA MNOGOTERIH DOMOVIN, KI NESKONČNO UŽIVA NA TRANSILVANSKIH GRIČIH
Slikarka in ilustratorka romunskih korenin, ki je rastla s francosko kulturo, zdaj pa živi in ustvarja v Avstriji. Ena perspektivnejših mladih umetnic v mednarodnem umetniškem prostoru, ki si pot v svet ustvarjalnih imen utira s samostojnimi razstavami, ena izmed njih pa bo 4. septembra 2018 v Ljubljani. Svoje umetnine opiše kot oglate kombinacije likov in barv, poudarjene s svetlobami in sencami. Če ne bi bila umetnica, bi študirala medicino, njen naljubši kraj na Zemlji pa so transilvanski griči. Duša mnogoterih domovin, ki dom doživlja kot fluiden element, nekaj, kar nosi s seboj v srcu, in ne nekaj, kar bi omejevale štiri stene in betonski zidovi.
Ana Popescu
OD ČRNILA DO INTENZIVNIH AKRILNIH BARV
Umetnik delo običajno začne z idejo, skico, ustvarjanje samo pa z izbiro tehnike. Na kakšne načine vam določene tehnike omogočajo izražanje sebe, svojih idej? So vas določene tehnike navdihnile med študijem umetnosti ali šele kasneje v vaši karieri?
Trenutno res veliko slikam, uporabljam pa predvsem akrilne barve in flomastre, ker mi je res všeč intenziteta barv, ki jo lahko z njimi dosežem. Čeprav se mi zdi, da je izbira ustvarjalne tehnike pravzaprav faza – leta sem ustvarjala s črnilom, kasneje sem črnilo zamenjala z grafitnimi svinčniki, zdaj pa si ustvarjanja sploh ne morem več predstavljati brez uporabe barv. Čeprav se mi zdi, da bom čez čas spet želela delati samo s finimi linijami in črtami.
Preprosti in veliki liki, intenzivne in močne barve. To sta oznaki, ki kar precej natančno predstavljata in zaokrožata vaše delo. Ampak, kot ste omenili, ni bilo vedno tako. Najprej je bilo vaše delo prepoznavno po uporabi črnila. Kako to, da ste se odločili za tako drastične spremembe v ustvarjanju?
Po koncu študija sem dve leti res počasi in ne preveč aktivno ustvarjala, nisem vedela, ne kam ne kako. Po teh dveh letih ustvarjalne pavze, pa sem se odločila, da nujno potrebujem veliko spremembo, nekaj, kar me bo gnalo naprej. Tako sem začela uporabljati intenzivne flomastre in živahne barve, eksperimentiranje z novim in neobičajnim pa me je motiviralo, da sem ustvarjala vedno več. Ko tako gledam nazaj, vidim, da je bila odločitev za barve res tista prava.
TRI RAZLIČNE DOMOVINE
Rojeni ste bili v Romuniji, odraščali v Franciji, zdaj pa živite in ustvarjate v Avstriji? Kako so številne domovine vplivale na vaš občutek doma? Kaj vam pomeni vsaka izmed njih?
Uf, dobro vprašanje! Ker o odgovorih nanj kar naprej razmišljam. Se mi zdi, da občutka pravega doma nisem zares čutila nikjer. Včasih se mi je to zdelo narobe, kot nekaj negativnega, kar me spremlja povsod, kamor grem. Danes pa na stvari gledam drugače, neobčutenje doma razumem bolj kot privilegij, ker sem imela priložnost živeti v različnih kulturah, jezikovnih okoljih in njihovih kombinacijah. Bi rekla, da me ravno ta občutek dela še posebej prilagodljivo in zmožno razumeti stvari z določeno mero danes prepotrebne distance.
Kaj pa Avstrija? Je to, kar ste pričakovali, in tam nameravate ostati?
Avstrija je točno to, kar sem pričakovala, in še več. Sprva sem mislila, da bom tukaj preživela štiri leta študija, po desetih letih sem pa še kar tukaj. Dunaj je čudovit, tu se zlahka počutim, kot da v ta košček sveta pripadam. Res obožujem sproščenost življenja, ki ga živijo tukajšnji prebivalci, navdušena sem tudi nad bližino narave. Usedeš se na kolo in si v trenutku na obrežju čudovite Donave – tega pač ne doživiš povsod. Nisem pa prepričana, da bom tu ostala za vedno, ker bi res rada spoznala še druge kraje.
Po vašem delu sodeč bi rekla, da vam dom veliko pomeni, ne le kot občutek, tudi kot prostor. Intima in zavetje doma sta nekaj najbolj osebnega, vi pa ste to upodobili tudi v enih izmed prvih svojih del. Je dom še vedno vaša inspiracija za delo?
Prostor me res navdušuje, tudi projektov na temo prostora se zares rada in z užitkom lotim. Začelo pa se je bolj metaforično in figurativno, z upodobitvijo doma kot občutka, nadaljevalo pa se je v različne smeri, vse so bolj kot ne povezane z idejo in problemom prostora. Trenutno me navdušujejo bolj abstraktne zadeve, tudi prostori, ki jih upodabljam, so zdaj manj realistični.
PRAZNE HIŠE, VELIKE KOPALNICE
Kaj pa druge inspiracije, od kod jih črpate?
Ideje mi dajejo predvsem vizualni elementi, ki jih srečam. Včasih sem se posluževala bolj intimnih tem, na podlagi katerih sem ustvarjala, trenutno pa več delam s predmeti, od katerih se lažje distanciram in pozornost usmerim v druge občutke – čisto mimogrede, trenutno sem navdušena nad praznimi hišami, velikimi kopalnicami in celo pokrajinami. Tako da, ja seveda, inspiracije se zame spreminjajo, kar pa se mi zdi dobro.
S katero besedo bi opisali vaše umetnine? Kakšen pa bi bil malo daljši opis?
Z eno besedo? Oglato verjetno. Če bi si privošila daljši opis, pa bi rekla, da gre za kombinacijo likov in barv, poudarjeno s svetlobami in sencami.
Svoje umetnine opiše kot oglate kombinacije likov in barv, poudarjene s svetlobami in sencami.
Dom je pomemben element vašega življenja, je pa tudi naslov serije umetnin, ki jih boste septembra predstavili v Sloveniji. Kaj jih povezuje, kakšni posebni občutki, perspektiva …?
Dela, ki jih seprembra predstavljam v Ljubljani, so malce drugačne od drugih. Najlubši v seriji so mi tisti s kopalnicami, predvsem zaradi njihove poudarjene ploščatosti, ki je hkrati kombinirana z malce globine. Slikanja interierjev in eksterierjev z veliko elementi sem se kmalu naveličala, ker so me bolj nagovorili določeni elementi. Tako se počutim, kot da s slikanjem sodelujem v majhnem privatnem prizoru.
»Slikanja interierjev in eksterierjev z veliko elementi sem se kmalu naveličala, ker so me bolj nagovorili določeni elementi. Tako se počutim, kot da s slikanjem sodelujem v majhnem privatnem prizoru.«
Se kot ustvarjalka soočate z veliko težavami? Včasih naletite na koga, ki vaše delo jemlje z rezervo, kot da ste nenehno na dopustu, kjer se malce igrate s čopiči in barvicami?
Ja, vse več je ljudi, ki ustvarjanje razumejo kot nekaj nepomembnega in obstranskega, ampak se v razpravljanje s tako mislečimi ljudmi sploh ne spuščam več. Se pa velikokrat srečam z ljudmi, ki bi radi, da za njih nekaj ustvarim, a za to niso pripravljeni plačati. Vsi mislijo, da moramo biti umetniki hvaležni, da lahko delamo za koga, ki nam delo ponudi. Se pa s takimi težavami soočam tako, da res veliko ustvarjam in tako nanje kar pozabim!
»Vsi mislijo, da moramo biti umetniki hvaležni, da lahko delamo za koga, ki nam delo ponudi.«
>>>>>>
Ana Popescu z razstavo Homes 4. septembra 2018 prihaja v Slovenijo. V galeriji Ravnikar bo razstava na ogled do 28. septembra 2018.
Foto: arhiv R galerije
______________
Z DINERS CLUB GOODLIFE KARTICO, ki nudi brezplačne vstope v letališke salone po vsem svetu, in s TURISTIČNO AGENCIJO KOMPAS preživite poletje ugodneje!
______________
Če ste že tukaj, preberite še …