Balet Giselle v Cankarjevem domu

Za klasično baletno delo Giselle v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana je za oder Cankarjevega doma koreografijo ustvaril nekdanji prvak baleta pariške opere in dolgoletni umetniški vodja španske narodne plesne skupine Compañía Nacional de Danza José Carlos Martínez. Premiera bo 12. januarja 2023.

“Giselle je ikonični balet tako za plesalca kot koreografa, eden mojih najljubših. Za moškega plesalca je eden od klasičnih baletov, pri katerih ne kažeš le svoje tehnike, temveč moraš prikazati tudi dramatično zgodbo. Kot koreograf sem ustvaril mnoge balete s povsem novo koreografijo, a pri Giselle je zelo pomembno, da spoštujem tradicijo in baletu vdihnem novo življenje, ne da bi veliko spreminjal”, razloži José Carlos Martínez.

Zlasti veliko pozornosti je koreograf posvetil rokam, gibanje je zelo fluidno, saj meni, da klasičnega baleta ne moremo več plesati enako kot nekoč, izkušnje iz različnih sodobnih slogov nam pomagajo, da se klasičnega baleta lotevamo bolj naravno. In o Giselle doda: “To je tragična ljubezenska zgodba. V življenju vsi skušamo najti pravo ljubezen, vsi sanjamo o tem, tako je bilo vso človeško zgodovino. Gotovo tega baleta ne gledamo z enakimi očmi, kot so ga ljudje leta 1841, a ker je zgodba brezčasna, bi se lahko zgodila tudi danes.”

BOLEČINA JE ALARM, DA MORAMO BITI BOLJ PAZLJIVI

Nekdanji prvak baleta pariške opere je kot plesalec prejel številne nagrade, leta 2002 pa je začel delovati kot koreograf. O tem, ali je bil pred premiero bolj živčen, ko je stal na odru, ali zdaj, ko je pod njim, pravi: »Ko plešeš, lahko nadziraš, kaj delaš, če gre kaj narobe, lahko to skušaš popraviti sam, le prevzeti moraš nadzor nad svojim telesom in svojim partnerjem. Ko si koreograf, pa moraš vse delo opraviti, preden se nastop začne. Ko se zavesa razpre, lahko le še gledaš in zaupaš svojim plesalcem. Torej, da, vsekakor sem bolj nervozen na dan premiere, ki jo delam kot koreograf.«

Balet kljub svoji lepoti plesalcem prinaša tudi ve- liko zičnih bolečin, od njih smo že slišali, da so jih tako vajeni, da imajo slabo vest, če jih nič ne boli. In Martínez? »Ne strinjam se s to idejo. Ple- salci delamo s svojim telesom, želimo ga prignati najdlje, kot lahko, da bi dosegli ‘popolnost’, a to je skorajda nemogoče. Moramo poslušati svoje telo. Bolečina je alarm, da moramo biti bolj paz- ljivi. V karieri sem imel nekaj poškodb, a vedno mi je bilo na odru lepše, če nisem čutil bolečine. Nikoli nisem zato občutil krivde,« pove.

IZ MADRIDA V PARIZ

Od leta 2010 je deloval kot umetniški vodja španske narodne plesne skupine Compañía Nacional de Danza, januarja letos pa je postal umetniški direktor baleta v pariški operi. O razlikah pove: “To je nekaj povsem drugega. Najprej zaradi velikosti orkestra, v Madridu je obsegal 50 plesalcev, v Parizu 154. Plesalci v pariški operi so stari od 18 do 42 let, kot direktor jih moraš motivirati in oblikovati vsako sezono z mislijo na njihove zmožnosti. Plesalci hočejo vedno nove izkušnje, občinstvo pa želi v pariški operi gledati klasične produkcije, treba je torej iskati ravnovesje. V Madridu je bila moja naloga, da sem ustanovi dal novo identiteto s tem, da sem klasični balet pripeljal nazaj v Španijo, v Parizu pa moram 350 let staro institucijo povesti v sodobne čase, biti spoštljiv do tradicije, a jo hkrati peljati v prihodnost.”