Foto: Arhiv študentk
Kako postati aktivist, kako posoditi glas tisti stvari, ki ti ob treh zjutraj ne da spati? Odgovor ni enostaven, predvsem pa nima zgolj ene plati in vsekakor ni preproste oblike. Ampak vedno je treba nekje začeti. Majhne stvari, tako kot majhni psički, sčasoma zrastejo v velike, vendar jih je potrebno hraniti, negovati, odpeljati k veterinarju, predvsem pa jim dajati svojo nesebično pozornost. Ker na koncu bo rezultat tvojega dela, projekta, želje ali sanj postal najboljša verzija tebe. Tako kot tvoj pes.
PROJEKT TREH ŠTUDENTK
Ljudem je včasih najlažje odvrniti pogled od brezdomne osebe ali živali, saj mislijo, da na njihovo življenje ne morejo vplivati, da njihove usode ne morejo spremeniti, tako pa pozabijo, da lahko že s kančkom prijaznosti pozitivno vplivajo vsaj na delček njihovega vsakdana.
Tri študentke socialne pedagogike, Ana Lovšin, Sara Lah in Tjaša Frančeškin, so zgornjo misel želele spremeniti v dejanje in prispevati del svojega časa in energije za tiste, ki jih družba postavlja na obrobje oziroma je na njih pozabila. Tako se je rodila ideja dobrodelnega dogodka Brezdomni za brezdomne.
”Po petih urah zabijanja, lepljenja, barvanja, prepevanja, igranja kitare in predvsem druženja ter sodelovanja so prišli do končnega rezultata – naredili so osem pasjih utic za brezdomne pse, ki jim dom trenutno predstavlja zapuščeno smetišče v Bosni.”
Skupaj z uporabniki Dnevnega centra Šent Nova Gorica, prijatelji in prostovoljci so se desetega maja v jutranjih urah zbrali na sveže pokošeni zelenici dnevnega centra. Punce so pripeljale ves material, ostali pa so nesebično ponudili svoje spretne roke. Po petih urah zabijanja, lepljenja, barvanja, prepevanja, igranja kitare in predvsem druženja ter sodelovanja so prišli do končnega rezultata – naredili so osem pasjih utic za brezdomne pse, ki jim dom trenutno predstavlja zapuščeno smetišče v Bosni.
Hiške pa niso bile edina stvar, ki je nastala na dogodku. Skozi delo so vsi dobili priložnost drug drugemu povedati svoje izkušnje, misli in podeliti svojo življenjsko zgodbo. Študentke so dobile dokaz, da so tovrstne delavnice odlične za povezovanje ljudi, ki običajno ne dobijo ali pa ne ustvarijo priložnosti za medsebojni pogovor. Bodisi zaradi napačnih predstav drug o drugemu ali pa morda, ker ne ve vsak, kako pristopiti do nepoznane osebe.
”Izpeljali smo dogodek, ki ruši mejo med »nami« in »njimi«. Kratek obisk na delavnici, stik z uporabniki in obiskovalci, odprtost, zgovornost, razgledanost, veselje in sproščenost uporabnikov v družbi obiskovalcev so izbrisali ločnico, ”kdo je kdo,” je dodala udeleženka dogodka.
Vsak udeleženec posebej je prispeval delček sebe in uspelo jim je soustvariti nekoliko drugačen pomladni dan, ki je misli odvrnil stran od različnih stereotipov. Tako so lahko drug drugemu dokazali, da si med seboj nismo tako različni, hkrati pa so brezdomnim kužkom zgradili zavetje pred zimskim mrazom in poletno vročino.
________