Piše: AoČ . Foto: Marijo Zupanov, osebni arhiv

Naslov samostojne razstave Tadeja Vaukmana If I Die Tomorrow, This Could Be My Retrospective (Ravnikar Gallery Space, do 7. 10. 2022) pomenljivo razkriva njeno nenavadno zasnovo. Gre za povzetek umetnikovega dosedanjega ustvarjanja. Lahko se razume kot načrtna poteza avtorja, ki si po več letih raznovrstne in obsežne produkcije zaželi nekakšno inventarizacijo, preučitev  ‘zapuščine’, ki jo sproti ustvarja. Starejša umetniška dela so ob novih postavljena tako, da razkrivajo več nasprotij, bodisi v izbiri medija bodisi v vsebini pripovedi, s pomočjo katere nam umetnik z zdaj že dobro prepoznavnim narativnim vizualnim izrazom in surovim osebnoizpovednim tonom razgrinja vpogled v svoje življenje.

Razstavljena umetniška dela ponujajo vpogled v avtorjevo prespraševanje lastnega vizualnega jezika: če je Vaukman svoje življenje in svojo neposredno okolico pred nekaj leti razgaljal s premišljenimi fotografskimi kompozicijami portretov in avtoportretov, se zdaj pogosteje poslužuje neposrednega izražanja skozi spontane, nagle in ponavljajoče se igre besed, kolaža in risbe. Če na eni strani, na primer, fotografski diptih umetnikovega resigniranega avtoportreta v ogledalu in črne zastave žalovanja zgovorno govori o njegovi stiski in predaji, na drugi strani kolaž nostalgičnih podob šopkov cvetja, naslovljen On my way to a better place, optimistično ponuja odrešitev.

Vaukmanova dela so odraz nenehnega procesa, umetnikovih stalnih notranjih bojev in iskanja boljšega življenja, ki se mu približuje med ustvarjanjem. To ni nikoli eskapistično, temveč predvsem spoznavno. Podoba sama je poskus vzpostavitve dialoga med žalostjo in srečo, bolečino in fantazijo. Rešitev ni beg, temveč soočenje s tragedijo – ne glede na to, ali je ustvarjanje tisto, ki zahteva vrnitev k bolečim fazam življenja ali obratno, z njim doživlja, kot to poimenuje sam, ‘poceni terapijo’.

Tadej Vaukman (1984) je neodvisni umetnik, fotograf in založnik, ki živi in deluje v Ljubljani. Nase je opozoril s projektom Dick Skinners, ki ga je leta 2015 predstavil v knjižni izdaji (Rostfrei Publishing), serijo fotografij pa nato še na več razstavah. Med samostojnimi predstavitvami so sledile Spaghetti Boys v Centru in Galeriji P74 (2016), Larry v Hiši kulture v Pivki (2016) ter Grandheroes v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani (2018) in Daeppen Gallery v Baslu (2018).