Intervju: Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije v Ljubljani

Piše: Helena Peternel Pečauer . Foto: arhiv Narodne galerije

Doktorica umetnostne zgodovine Barbara Jaki je svojo službo v ljubljanski Narodni galeriji nastopila 2. novembra leta 1987, odkar pa je zasedla direktorski položaj, se je v tem hramu umetnosti marsikaj spremenilo. Prenovili so objekt, povečali razstaviščni prostor in galeriji z novimi, sodobnimi dejavnostmi, vlili dodano vrednost. S sodelavci, ki direktorico pri delu navdihujejo, snuje velike projekte, njene pobožne želje pa so usmerjene v zagotovitev primernih financ in kadrovsko okrepitev te pomembne umetnostne ustanove.

Vsa vaša delovna kariera je bila posvečena umetnosti in Narodni galeriji, zato zanesljivo poznate vsako njeno podrobnost, vsak njen čar. Kaj vas najbolj navdihuje?

Moji sodelavci. Smo zelo dober kolektiv, v njem je veliko mladih ljudi, s svežimi idejami, s sijajnim duhom, po drugi strani pa me navdihuje tudi zbirka del in odmev, ki ga ta zbirka ima. Obiskovalci radi zahajajo v galerijo, ljudje se identificirajo z galerijo in to je zame zelo spodbudno. Moje delo je vsekakor privilegij, je pa pri tem, tako kot v vsaki službi, tudi veliko izzivov. Takšnih in drugačnih. A delati z umetninami je seveda pri mojem poklicu in pri moji izobrazbi res velik privilegij. 

Kakšen je bil hram nacionalne umetnosti ob vaših začetkih in kako močna kulturna institucija je Narodna galerija danes?

Ker sem že vrsto let globoko vpeta v dogajanja v Narodni galeriji, kmalu bo minilo že 35 let, jo težko gledam objektivno. Verjetno bi o tem lažje govoril nekdo od zunaj. Vsekakor pa je očitno, da se je prostornina galerije v tem času zelo povečala, tudi stalne zbirke so se povečale, seveda pa je tudi način dela zdaj precej drugačen, kot je bil na začetku moje kariere. Ko sem se zaposlila, še nismo imeli niti računalnikov, tipkali smo na pisalne stroje, potem pa smo z digitalizacijo ogromno pridobili, jo pa še danes izpopolnjujemo. Zdaj imamo veliko več razstav, kot smo jih imeli pred tremi desetletji, umetnostni fond se je povečal za tretjino. Prilagajamo se in odmevamo skladno s časom, a stalnice ostajajo. Mislim, da je že od začetka Narodne galerije odnos do umetnosti, zavedanje, da hranimo nekaj državotvornega, pomembnega za nacionalno zavest, na zelo visoki ravni in da je moje sodelavce skozi ves ta čas odlikovala visoka kakovost dela. 

Kaj pa Slovenci? Ali dojemamo, kako veliki zakladi so nam na ogled v vaših prostorih? Stalna zbirka se namreč v teh prostorih snuje že od daljnega leta 1870. Katero umetniško delo je po vaši presoji njen največji dragulj?

Draguljev je več. Med obiskovalci je, po številnih anketah sodeč, najbolj popularno delo Poletje Ivane Kobilca. Če pogledate družbena omrežja, boste ugotovili, da se ljudje najpogosteje fotografirajo ravno pred Poletjem. Druga najbolj priljubljena slika v Narodni galeriji je presenetljivo delo Jurijev boj z zmajem. Gre za sliko iz 17. stoletja, ki je del zlatega oltarja, umetnina mojstra, ki ga poznamo le po začetnicah H. G. G., za njimi se najverjetneje skriva Hans Georg Geigerfeld. Slika je priljubljena zaradi vsebine, zaradi junaškega viteza Jurija, ki je pred hudobnim zmajem rešil ne le Marjetico, ampak vse mladenke naokrog. Najpogosteje se z Jurijem poistovetijo fantje in se ob njej fotografirajo. Zelo priljubljeno pa je seveda tudi še eno delo Ivane Kobilca, njena Kofetarca. Ta avtorica je gotovo na prvem mestu po priljubljenosti v naši galeriji, sledijo pa ji impresionisti, predvsem Ivan Grohar. Njegovi sliki Sejalec in Pomlad sta deli, ki jim rečemo kar ikoni slovenske umetnosti. Mislim, da se Slovenci dobro zavedamo vrednosti in pomena del, ki jih hranimo v naših prostorih. Ko smo leta 2016 na široko odprli vrata prenovljene Narodne galerije in razširjeno stalno zbirko, nas je v samo štirih dneh obiskalo več kot 50.000 ljudi.

Pripravljate vrsto izobraževanj, dogodkov, celo počitniško varstvo za otroke. Zdi se, da se zelo trudite umetnost približati vsakemu posamezniku. Kako pomembno je ’privzgajanje’ umetnosti?

To se mi zdi absolutno zelo pomembno. Tovrstna izobrazba širi obzorja ljudi, hkrati pa prispeva k izgradnji srčne kulture, ki jo danes tako zelo pogrešamo. Poleg skrbi za umetnine je prav takšno izobraževanje velik del poslanstva Narodne galerije. Umetnine so bile narejene za to, da bi jih videlo čim več ljudi, da bi jih čim več ljudi občudovalo. Vsaka umetnina v človeku vzbudi določeno reakcijo in sproži emocije, kar je nedvomno dobro. 

V zadnjih dveh letih se je zaradi pandemije zelo zmanjšal obisk umetnostnih ustanov. Kako ste se z novo realnostjo spopadli pri vas?

Zelo hitro smo se morali odzvati na nove razmere. Mlajši del kolektiva, ki obvlada družbena omrežja, je hitro potegnil voz naprej, vse objave so bile zelo odmevne v javnosti. Po drugi strani pa so bila vrata naše galerije tudi kratek čas zaprta. Prostori zbirke so namreč veliki in ob upoštevanju vseh ukrepov, nošenja mask, razkuževanja in varnostne razdalje, je bil obisk za posameznike, ne pa tudi za skupine, mogoč. Prepričana sem, da je bil obisk galerije v tistih težkih časih za marsikoga tudi neke vrste uteha. Takšen je bil namreč odmev obiskovalcev. 

Verjetno to za vas ni bil največji direktorski izziv. Je bila to morda vaša odločitev, da v prostore galerije spustite svetlobo, ali bi morda izpostavili kak drug izziv?

Verjetno je bil moj največji in najtežji izziv odločitev, da se prijavim na direktorsko mesto. Druga najtežja točka v moji karieri pa je bila prenova galerije. To je bila zelo zahtevna naloga, moram pa omeniti še nenehen spopad s finančnimi težavami, ki so pri tako veliki instituciji in pri nespremenjenem financiranju ves čas prisotne. Morda med izzivi lahko omenim še gostovanja v tujini, v središču Pariza in Prage, ki so  naporna, ampak na koncu človeka vedno nagradijo, saj prinesejo veliko navdušenje nad našo umetnostjo tudi drugod po svetu. 

Ko smo leta 2016 na široko odprli vrata prenovljene Narodne galerije in razširjeno stalno zbirko, nas je v samo štirih dneh obiskalo več kot 50.000 ljudi.

V poletnih dopustniških dneh galerijo v Ljubljani verjetno obišče veliko tujcev. Kaj jih najbolj preseneti?

Po dosedanjih izkušnjah je med tujci najbolj odmevna zbirka srednjeveške umetnosti. Vedno več tujcev, ki k nam prihajajo neorganizirano – v naše prostore ne prihajajo skupine s križarskih ladij, pač pa individualni obiskovalci –, poudarja, da jih navdušuje posebnost našega prostora. To se nam zdi malce nenavadno, a njih zanima ravno to, kar je pri nas drugače kot denimo v zahodnoevropski umetnosti.

V galerijske prostore se trudite pripeljati tudi dela sodobnejših slovenskih avtorjev, ki so večinoma razpršena po zasebnih zbirkah. Kako težko je priti do teh del? 

Slovenski domovi hranijo veliko umetniških del, o tem sem prepričana. Nekatere tovrstne zbirke so prav izjemne, nekatere nastajajo na novo, druge so podedovane. Mislim, da imajo Slovenci kar zavidljiv interes za opremo svojih domov z umetniškimi deli, presenetljivo je, da imamo poseben odnos do grafične umetnosti, kar je nedvomno rezultat tradicionalnega Grafičnega bienala v Ljubljani. V Narodni galeriji se zavzemamo, da nam lastniki posodijo svoja dela za občasne razstave, saj je le tako predstavitev nekega umetnika ali umetniškega obdobja bolj celovita. Doslej s pridobivanjem teh del še nismo imeli težav, lastniki nam jih radi posodijo, moram pa reči, da so tudi zelo odgovorni do umetnostne dediščine in se zavedajo, da so njihove umetnine pomembne za vse Slovence, čeprav so v njihovi zasebni lasti. 

Morda razmišljate, da bi v galerijo pripeljali tudi odmevna tuja likovna imena, ki bi v Ljubljano privabljala tujo strokovno in laično javnost?

Ja, takšnih razstav smo imeli že kar veliko. Zelo pomembna je bila razstava španskega baročnega kiparstva, ki je pred tem gostovala v londonski Narodni galeriji, iz Ljubljane pa je potovala še v metropolitanski muzej v New York. Prav tako mednarodno odmevna je bila razstava risb Giambattista Tiepole, ki so zelo redko na ogled, saj je risba strašno občutljiv medij. Predstavili smo tudi hrvaško, srbsko in poljsko umetnost 19. stoletja in še mnoge druge. Zdi se mi, da ima Ljubljana zelo dobro geografsko pozicijo, da bi lahko postala središče pomembnih razstav, a spet se zatakne pri financah. Mnogi se še ne zavedajo, da sta umetnost in kultura lahko zelo pomembni in donosni gospodarski panogi, in sta del turizma, čeprav pri tem ne gre za potrošniško logiko. Tujci, ki pridejo v Ljubljano, so začudeni in navdušeni nad ponudbo likovne, glasbene in drugih umetniških zvrsti.

Kakšne projekte snujete za prihodnost, kakšna je vizija galerije za naslednja leta in kaj so pobožne sanje, ki morda niso odvisne le od vaših prizadevanj?

Snujemo veliko zanimivih in mikavnih projektov. Že pozno jeseni bomo odprli razstavo del impresionista Mateja Sternena, enega bolj priljubljenih slovenskih avtorjev, ki je najbolj prepoznaven po sliki Rdeči parazol. Za prihodnje leto v sodelovanju z zagrebškim Muzejem za umetnost in obrt, tradicionalnim prijateljem Narodne galerije, pripravljamo veliko razstavo. Muzej je bil med nedavnim potresom zelo poškodovan in je zdaj zaprt za obiskovalce. Zato bomo izbor iz njihove stalne zbirke predstavili pri nas. Tako bo muzej lahko živel tudi v času prenove. Pripravili bomo tudi več manjših razstav, skupaj z Muzejem novejše zgodovine denimo razstavo del eminentnega fotografa Joca Žnidaršiča. Dogovarjamo se za gostovanja v tujini, za leto 2025 pripravljamo veliko razstavo baroka na Slovenskem, pri tem velikem projektu pa bodo sodelovale tudi druge institucije; ZRC SAZU, filozofska fakulteta, Narodni muzej in seveda pokrajinski muzeji, ki imajo v svojih zbirkah dragoceno dediščino iz tega časa. Obrisi razstave se že kažejo, pri projektu sodeluje veliko pomembnih strokovnjakov, zadovoljna pa sem, da tudi restavriranje del za razstavo, kar je velikanski izziv, zelo dobro poteka. Gre za stara dela, ki v mnogih primerih niso razstavljiva ali pa so le pogojno, saj so pogosto preveč krhka, da bi jih lahko premikali. Koledar razstav moramo zato pogosto prilagajati restavratorskemu delu, v tem primeru pa kaže, da se bo vse dobro izteklo. Pobožne želje pa so usmerjene v primerno financiranje Narodne galerije in v primerno kadrovsko zasedbo. 

Kako kot strokovnjakinja ocenjujete raven slovenske sodobne umetnosti? Kakšen umetniški potencial imamo? 

Imamo veliko izjemnih mladih avtorjev, ki so zelo kreativni, z veliko umetniško potenco, težava je le v pomanjkanju kritike, ki bi lahko regulirala hiperprodukcijo kreativnosti. Kritika je zelo pomemben del celovite podobe tega časa in prostora, pa tudi ugleda posameznega umetnika v splošni javnosti.