ROMAN URANJEK • Vizualni umetnik

Ko vstopiš v stanovanje umetnika Romana Uranjeka, je tako, kot da si vstopil v galerijo ali muzej. Vsak detajl je kot del umetniške celote, kolaža, celo televizija z ohranjevalnikom zaslona, vgradna omara za čevlje, ki jo prekriva velika slika, ali pa skodelica za kavo s temno rdečim jelenom. »Galerijsko« je tam tudi vzdušje, zato kmalu pozabiš na vsakdanje male in velike skrbi in se prepustiš klepetu o brezčasnih temah in moči, ki jo ima umetnost.

 

Letos ste začeli ustvarjati preproge. Zakaj preproge?

Umetniško delo v obliki preproge ustvarjam v dialogu z bosanskim umetnikom Radenkom Milakom in nato s stranko. Vsaka je unikat, s stranko se dogovorimo o dimenzijah, pogovorimo se o željah in možnostih, nato naredim skico in preprogo skupaj dokončamo. Skico z vsemi tehničnimi podatki pošljem v Sarajevo, kjer preprogo iz prave bosanske ovčje volne izdelajo ročno, s pomočjo orodja. Kupec dobi certifikat, vsakemu pa tudi svetujem, da jo po določenem času uporabe, recimo 10 letih, obesi na steno kot umetniško delo.

(S skodelico kave v roki se premakneva v drugi del stanovanja, v njegov atelje, kjer naju pričaka Groharjev Sejalec s temno modrimi križi.) Kako to, da je Groharjev Sejalec dobil križ?

Sejalec ima svojo zgodbo. Bil je eden prvih motivov, narejen po fotografiji. Leta 1907 je namreč Ivan Grohar prosil Avgusta Bertholda, ali mu lahko fotografira sejalca. Grohar je na svoji sliki dodal še kozolec, jaz dodam križe.

Je res, da od leta 2002 vsak dan naredite vsaj en križ?

Križi so moj dialog z zgodovino forme znotraj likovne umetnosti. Vsak dan ustvarim pet del, štiri dam v arhiv, peto delo pa vkomponiram v določeno knjigo. Letos sem kupil knjigo Feminist Avant-Garde in zdaj vanjo delam kolaže, intervencije. Tako v originalna dela dodam svojo reinterpretacijo.

V vašem stanovanju sem opazila več jelenov.

Jelen je nekakšen simbol prostora srednjeevropske kulture. Umetniki poznajo sliko škotskega slikarja sira Edwina Landseerja iz leta 1851. A slaven je postal, ko je leta 1966 Paul McCartney, član skupine Beatles, prosil pomembnega angleškega slikarja Petra Blaka, da mu naslika jelena. In namesto da bi ga na novo naslikal, je slikar naredil le kopijo in dopisal »After the Monarch of the Glen Sir Edwin Landseer by Peter Blake« (Peter Blake po monarhu Glena siru Edwinu Landseerju). Od takrat se je taisti jelen začel pojavljati povsod, na konzervah, viskiju, cigaretah … Leta 1982 ga je naslikal tudi Tomaž Hostnik, Laibach, ki je pozneje naredil samomor. Po njem smo ga prevzeli še mi.

Pa niste imeli težav z avtorskimi pravicami?

To je tako imenovani fair use, pravična uporaba. Umetniško delo lahko uporabljaš za svoje umetniško izražanje, ne pa za industrijske izdelke.

Zakaj vas tako privlačijo kopije?

Mi izhajamo iz tega, da Slovenci nismo originalen narod, da smo eklektični. Na nas je vedno vplivala tuja umetnost, recimo italijanska renesansa, francoski impresionizem, mi pa nismo vplivali na nikogar. In če razume-
»Mi izhajamo iz tega, da Slovenci nismo originalen narod, da smo eklektični. Na nas je vedno vplivala tuja umetnost, recimo italijanska renesansa, francoski impresionizem, mi pa nismo vplivali na nikogar.«
mo eklektiko kot negativno, smo mi dodali še en minus, še nekaj negativnega, in kot v matematiki dva minusa dasta plus in je zdaj spet nekaj pozitivnega. Torej, vsak motiv, ki ga uporabimo, je nekje že bil in tako že imamo identiteto. To je neke vrste logika ikone, kajti zahodna umetnost temelji na nečem novem, svežem, še ne videnem, medtem ko je ikona ponavljanje. Imamo tisoče in tisoče podob sv. Jurija, ki ubija zmaja. Tako kot bobnar, ki je bil na albumu britanske skupine Joy Division leta 1975 in ga je še enkrat leta 1982 za Laibach uporabil Dejan Knez.

Veliko ustvarjate v kolektivu z drugimi umetniki. Zakaj?

Po duši sem kolektivist. Kaj je dialog? Teza, antiteza in nato sinteza. Zato jemljem dialog kot nadgradnjo samega sebe.

 

Pa vaše delo, mora biti v dialogu z občinstvom?

Tudi, seveda. S skupino IRWIN bomo čez dve leti praznovali 40 let skupnega delovanja. To, da smo bili razstavljeni v določenih velikih muzejih, kot sta Tate, MoMA, ti da tudi status, da si umetnik. Pred časom je v intervjuju avstrijski umetnik Peter Weibel dejal, da je mislil, da bo velik umetnik, če bodo njegova dela razstavljena v velikih muzejih, če bo omenjen v knjigah in če bo del velikih skupinskih razstav. Potem pa je ugotovil, da se je motil, kajti v sodobnih časih umetnik dobi vrednost predvsem s prisotnostjo v zasebnih kolekcijah. Zanimiva je zgodba o razstavi v muzeju Bergamo v Italiji, na kateri so hoteli imeti na eni steni Andyja Warhola in njegovega Elvisa Presleyja s pištolo, na drugi pa hodečega Beuysa. Warhola so hitro našli, seveda je bila draga zavarovalnina, ampak Beuys je bil takrat ravno v svoji socialistični fazi in je delal tridelne plakate, ki jih je prodajal zelo poceni, po 20 mark, stiskanih pa je bilo le 60. In ker je bil tako poceni, ga ni nihče hranil. Enega so nato našli, seveda pa je bil zelo drag. Kapital preprosto ščiti svoj interes. In to je obrat, ki se je zgodil v sodobni umetnosti.

Je umetnost še lahko politično provokativna?

Verjamem, da ima umetnost sporočilno in estetsko vrednost. Mi, torej IRWIN in studio Novi kolektivizem, se trudimo zajeti obe funkciji. Tako je leta 2012 v studiu Novi kolektivizem nastal plakat NO FEAR NO FÜHRER, neposredna vizualna kritika, ki se je nanašala na takratnega predsednika vlade Janeza Janšo. Korona je bila pozitivna za umetnost, ne pa nujno tudi za umetnika. Verjamem, da bo nastalo veliko knjig, slik, umetniških del na to temo. Veliko nas je tudi več bralo o likovni umetnosti, imeli smo več časa za samoizobrazbo in samorefleksijo.
Se je spremenila tudi dinamika v vaših umetniških kolektivih?

Je provokativnost nekega dela odvisna od naslovnika?

Umetnost je bila vedno cenzurirana, spomnimo na čas komunizma ali pa verskih dogem. Tudi danes so direktorji muzejev lahko zelo konformistični, uvajajo strogo cenzuro, se torej bojijo umetnosti. Politično cenzuro načeloma izvaja desnica, ki hoče ustaljene forme, tradicijo in splošno znano resnico. Sodobna umetnost pa temelji predvsem na eksperimentiranju, iskanju novih meja. Močna je tudi erotična cenzura.

 

Enkrat ste dejali, da je tudi križ simbol erotike.

Če citiram Gustava Klimta, je križ najbolj erotičen simbol. On pravi, da v njem vidi žensko horizontalo, v katero se zadre moška vertikala. Ampak sam nikoli ne uporabljam krščanskih križev. Moj križ izhaja iz grškega plusa in Kazimirja Malevicha, ima torej drugo zaledje.

Križ je geometrijski lik in eden od najstarejših človekovih simbolov, ki ga uporabljajo v številnih religijah. In oblika je zelo prisotna tudi v naravi.

Križ je prasimbol, je tudi osnova delitev sveta – sever, jug, vzhod, zahod. Saj imamo več oblik, ampak največje interpretacijsko polje ima vsekakor križ.

 

Intenzivno sodelujete tudi z umetnikom Radenkom Milakom, s katerim sta leta 2014 začela soustvarjati serijo DATES.

Projekt še teče, ravno sva se vrnila z umetniškega sejma v Parizu. To je dialog dveh raz-250×200 cm ličnih polov. Dveh držav, dveh kultur, dveh generacij, on je rojen skoraj 20 let pozneje, on ustvarja akvarele, jaz kolaž. Njegova polovica je leva, temelji na resničnosti, zgodovinskem dejstvu, je fotografija ali umetniški izdelek, ki ima objektiven čas. Jaz pri svoji polovici, ki predstavlja obsesivni, osebni čas, torej desni, uporabim nekaj iz arhiva. Če je on ustvaril nekaj 8. junija, poiščem križ iz arhiva na ta dan, a drugo leto, in to reinterpretiram. Torej v dialogu reinterpretiram svoja dela in samega sebe.

Drugačno je bilo vaše sodelovanje s fotografom Tadejem Vaukmanom.

To je bil projekt korone, ko je Tadej prihajal 250×200 cm k meni na klepet in ugotovila sva, da bi lahko bolje izkoristila čas. Začel sem ga učiti risati križe, on pa je mene s svojo senzibilnostjo uvedel v fotografijo. To je tako, kot ko si je John Cage želel spoznati Marcela Duchampa. Zato je Duchampa, ki je bil tudi zelo dober ša-250×200 cm hist, prosil, da ga nauči igrati šah. Med učenjem sta postala velika prijatelja, Cage je igro tudi ozvočil, vsako polje je imelo določen zvok in vsaka partija je dala novo melodijo.

Torej je čas pandemije pozitivno vplival na umetnika?

Korona je bila pozitivna za umetnost, ne pa nujno tudi za umetnika. Verjamem, da bo nastalo veliko knjig, slik, umetniških del na to temo. Veliko nas je tudi več bralo o likovni umetnosti, imeli smo več časa za samoizobrazbo in samorefleksijo.

Se je spremenila tudi dinamika v vaših umetniških kolektivih?

Seveda se je malo spremenilo, ker se nismo videli v živo, le prek zooma. To pa je nekaj čisto drugega, veliko manj idej se je iskrilo med pogovori. Odsotnost živega dialoga in potovanj na razstave sem izkoristil in se začel, med drugim, ukvarjati s kuriranjem razstav.

Se je pa od marca 2020 veliko razstav preselilo na splet.

Kar nekaj galeristov mi je povedalo, da so prodali številna draga umetniška dela prav med korono. Sicer zelo zaposleni bogati ljudje so imeli čas za brskanje po spletu, tudi zapravljali so manj. V umetnosti pa so videli priložnost za naložbo. Poleg tega je ambient stanovanja postal pomembnejši dejavnik kot kdajkoli prej. Mnogi so šele takrat ugotovili, kako pomembno je, da se doma dobro počutiš, da si obkrožen s kakovostnimi stvarmi, da te dom navdihuje.

Piše: Kaja Komar . Foto: arhiv Romana Uranjeka