Arhitekt Andrej Mercina – arhitekturni biro TRIIIJE
Ko sem poleti zavila na sladoled ob Gradaščici in občudovala drugačno, bolj neobdelano, »art in chic« kavarno s skodelicami naših babic, se nisem mogla načuditi, da je tudi to Lolita, a tako drugačna kot slaščičarna na Cankarjevem nabrežju. Po odgovore sem se obrnila na Andreja Mercino in njegov biro TRIIIJE, ki je zasnoval obe Loliti. Arhitekt je iskriv sogovornik in prodoren mislec, ki verjame, da so pristni in dobri odnosi s stranko tisti, ki ustvarijo najboljše projekte.
Pomembnost kakovosti bivalnega okolja
Šele ko smo bili zaradi pandemije v zadnjih mesecih prisiljeni ostati doma, je veliko ljudi dodobra spoznalo svoj dom, njegove prednosti in pomanjkljivosti. Večina nas je želela še kakšen kvadratni meter več, ne le v hiši, stanovanju, ampak tudi na vrtu, balkonu, terasi. Že res, da je irska pisateljica Cecelia Ahern zapisala, da dom ni prostor, temveč občutek, a vendar se zdi, da tudi fizični okvir, v katerem imamo ta občutek, ni tako nepomemben, kot smo morda mislili še pred letom 2020. »Kot arhitekt sem poklican, da snujem fizični kontekst doma, osebno pa mi je popolnoma jasno, da moj dom določajo osebe, s katerimi ga soustvarjam,« verjame tudi Mercina, a v istem hipu doda, da se iz lastne izkušnje zaveda pomembnosti fizičnega okolja.
»Kot otrok sem imel namreč srečo, da sem odraščal v čudovitem okolju majhne, eksperimentalne hiše, ki jo je zasnoval moj stari oče Ilija Arnautović v začetku 60. let skupaj z arhitektom Milanom Miheličem.« Nič nenavadnega torej, da je zdaj v tej eksperimentalni hiši naseljen biro TRIIIJE, v katerem ekipa snuje prav tako unikatne projekte za naročnike z vsega sveta. »Ta kukon kakovostnega oblikovanja, napolnjen s čudovitimi ljudmi, umetninami, vonjavami in vrtom, pa čeprav vse odmerjeno v sila majhnem merilu, je položil temelje mojemu današnjemu razmišljanju.« Z velikim spoštovanjem do prednikov je Mercina leta 2007 izdal monografijo Arhitekt Ilija Arnautović, Socializem v slovenski arhitekturi, in dobil Plečnikovo odličje, s strokovnim pojasnilom, da dokumentacija in izborni komentarji k delu enega protagonistov srečnega obdobja slovenske arhitekture šestdesetih let razkrivajo pomembnost tega dela arhitekture v slovenskem in mednarodnem prostoru. Z arhitektom sva se strinjala, da to ni bilo le »srečno obdobje slovenske arhitekture«, temveč tudi čas drugačne arhitekture.
Vizualizacija nastajajočega bistroja v centru Ljubljane pod okriljem arhitekturnega biroja Triiije
»Delni odvzem popolne svobode gibanja, ki smo mu priča, je samo bolj jasno, predvsem pa širše družbeno pokazal, kako zelo pomembna je kakovost bivalnega okolja. Ljudje so spet odkrili balkone, zelenice v neposredni okolici stanovanjskih naselij … In za vse te prvine se moramo v prvi vrsti zahvaliti arhitekturi izpred 30 let in več, dosti manj tej zadnjih desetletij. Kolikokrat iz laičnih ust slišim, da sodobne tlorisne zasnove stanovanj ne dosegajo funkcionalnosti stanovanj izpred desetletij, kaj šele presegajo, in še manj kakovost in velikost zunanjih ambientov, parkov, igrišč,« je kritičen Mercina.
Empatija do človeka in okolja
Biro TRIIIJE je v preteklem desetletju uresničil številne projekte na slovenskem, evropskem in arabsko-indijskem trgu. Niso prenavljali le stanovanj in interierjev, uredili so tudi nabrežje Ljubljanice, znanega dela Plečnikove vodne osi v Ljubljani. »Prenavljanje Plečnikove dediščine je prav posebna naloga, v kateri so vse sile usmerjene v odkrivanje originalne zasnove in šele povplatno sem na koncu, če sploh, v minimalne nove intervencije. Tako zdaj poteka še zadnji manjkajoči del prenov, nabrežje Gradaščice vzdolž Eipprove ulice.«
Slaščičarna in kavarna Lolita na Eipprovi v Ljubljani
Pravo nasprotje je bilo urejanje parka Buraydah v savdski pokrajini Al Kasim, kjer ni bilo izrazitega, karakternega okolja. »A treba je zgolj dovolj dolgo iskati in odstirati, pa vedno najdemo referenčno točko, odskočišče za oblikovanje v prostorskem kontekstu.« V Kuvajtu, sosednji državi Savdske Arabije, je biro na željo vplivne kuvajtske družine Al Marzouq zgradil mošejo v spomin na njihovega tragično umrlega sina, trenutno imajo tam aktiven le manjši projekt. Zdi se, da so raznolika kulturna okolja botrovala k raznovrstnim projektom, a Mercina nerad primerja in tehta različne kulture, še manj izpostavlja razlike. »Zame so vsa okolja, v katerih nastajajo naši projekti, enakovredna, tudi po zahtevnosti.
Ker naš modus operandi temelji na empatiji do ljudi, ki jih srečujemo, in skupnega okolja, so specifike ne glede na geografske razdalje povsod.«
V Indiji, ki so jo osvojili z vilo za zasebnega naročnika in nebotičnikom Mitth v Puni, jih tradicionalna indijska ureditev prostorov – vastu ni utesnjevala. »Vastu in tudi lokalne preference glede gradbenih materialov, ki smo jih kar najbolj upoštevali, so nam dejansko pomagali, da se projekt korak za korakom vrašča v lokalno okolje. Vse to je še kako dobrodošlo!« Nič drugače ni bilo pri urejanju poslovnih prostorov družbe Philip Morris in črno-belih interierjev 16 trgovin modnega guruja Karla Lagerfelda po svetu. »Če je jasno izražena želja po nadgrajevanju obstoječe identitete, kot je bilo v primeru Philip Morris, smo pri zelo jasnih omejitvah, znotraj katerih je treba biti preklemansko iznajdljiv, domiseln, da najdemo še neodkrite potenciale in jih oblikujemo v novo prostorsko identiteto.« Takšen je bil tudi začetek pri Lagerfeldu, do katerega je, kot je povedal v televizijski oddaji Prava ideja!, pravzaprav prišel prek klepeta »ob pohani piški« z Ljudmilo Novak, takratno ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Ko je bila posodobljena podoba Lagerfeldovih trgovin enkrat jasna, je ponavljanje dosti preprostejše, kar je tudi primarna logika franšiz ali sorodnih modelov.«
Medsebojno spoštovanje naročnika in arhitekta
Zanimivi projekti v tujini pripeljejo do projektov v Sloveniji, dva med njimi se zdita še najbolj posebna: dom filozofa Slavoja Žižka in zapori na Dobu. »Omenjanje obeh v isti sapi je kar nekoliko humorno,« se arhitekt nasmeji moji misli. »Knjige, knjige in knjige je bilo vodilo v prvem projektu, pri drugem pa iskanje ravnovesja med aktom odvzema svobode in arhitekturnimi elementi, ki podpirajo procese resocializacije zaprtih.« Letos poleti se je kljub težki situaciji za gostince odprla nova Lolita na Eipprovi ulici v Ljubljani, ki je nekakšna alternativna različica bolj »ženske« Lolite v Filipovem dvorcu v središču Ljubljane. »Interierji Lolit nastajajo v sodelovanju z Dado in Branetom Jerovškom, lastnikoma Kaval Groupa. To je pomembno izpostaviti, saj verjamem, da takšno oblikovanje lahko nastane samo v tako tesni navezi in brezmejnem medsebojnem spoštovanju, ki zaznamujeta naše prijateljevanje. Lolite imajo v sebi vedno nekaj provokativnega in veliko lokalno specifičnega,« izpostavi Mercina. Nova Lolita s troje belih francoskih vrat (trojna simbolika biroja TRIIIJE) preseneča z izrazitim arhitekturnim pristopom. »V več kot dvesto let star objekt na Eipprovi, nekdanjo konjušnico z izrazito masivnimi zidovi in oboki, smo vstopali senzibilno. Ti zidovi so imeli svojo zgodovino, ki je nismo želeli izgubiti. Vsi naslednji koraki, verjamem, da tudi intervencije Jaše, so nekako logične posledice tega pogleda.« Nova Lolita je postala umetniška platforma, »work in progress«, delo v nastajanju, pri katerem sodeluje vizualni umetnik Jaša Mrevlje Pollak. »Močna likovna ekspresija je nedvomno prisotna pri obeh Lolitah oziroma bo rdeča nit tudi vseh prihodnjih lokacij. Lolita namreč postaja franšiza.« Je pa trnovska še toliko bolj poseben projekt za Mercino, saj je korak k bolj trajnostnemu oblikovanju in projekt, ki je prišel ob pravem času. »Želel bi si, da bi epidemija pomenila še en korak k prepoznavanju pomena trajnostnih posegov v prostor, ki so vedno lahko samo večplastni, senzibilni in prežeti z zdravo kmečko pametjo.«
Andrej Mercina je po diplomi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani nabiral izkušnje v birojih na Dunaju in v Londonu, nato se leta 2005 vrnil v Ljubljano in v želji, da nadaljuje družinsko arhitekturno tradicijo, ustanovil biro TRIIIJE arhitekti. Zaradi širitve svojega dela in projektov v tujino je dodal izpostavi še v Münchnu in Dubaju, svoj biro pa preimenoval v TRIIIJE. V zadnjih 15 letih je biro prejel več nagrad in priznanj, nastali so odmevni projekti, interieri trgovin Karla Lagerfelda (Pariz, Dubaj, München, Sankt Peterburg), Vila Bhise (Pune, Indija), mošeja v Kuvajtu, interier inovativnih pisarniških prostorov PMI Headquarters, obe kavarni Lolita v Ljubljani …
Piše: Kaja Komar . Foto: Taja Košir Popovič in osebni arhiv