PASTELNE SENCE ARKTIČNEGA SOMRAKA
Piše: Leonora Romano
Jutro je na Finskem čisto drugačno. Zbudim se obkrožena s toploto neverjetne koče in v polmraku. Pogled mi takoj uide skozi velika okna na belo pokrajino, ki osvetljuje temno jutranje nebo. Tukaj je res dovolj snega. Vso dolgo zimo ga je dovolj. V Leviju se zimska sezona začne že sredi oktobra in traja globoko v april. Prav ob prihodu so nam povedali, da imajo več kot dvesto smučarskih dni na leto. Uau, nasmučala se pa zagotovo bom, čeprav je seznam aktivnosti, ki jih ponujajo, res velik. Poglejte, kaj vse obljubljajo: smučanje, tek na smučeh, safari na motornih saneh, safari s haskiji, ski kite, lovljenje rib na ledu, zimski pohodi, helikopterski poleti ali polet z balonom, ogled polarnega sija … In kako naj vse to vnesem v tedenski koledar? No, z lahkoto. Pravzaprav samo povem svoje želje in voila madam, vse uredijo. In tako se arktične počitnice začnejo.
Levi, koča Levi spirit
ZA DOBRODOŠLICO PRASKET PLAMEN V KAMINU
Ko je letalo iz Helsinkov pristalo v težko izgovorljivem mestecu Kittilä, sem bila očarana. Vonj po snegu, škripanje pod nogami in svetloba, kot da je dan že pokukal globoko v večer. Ura pa je bila šele tri popoldne. Usedem se v avto in ogrevani sedeži mi dobro segrejejo zadnjico. Pokrajina Laponske, kot bi jo narisal impresionistični slikar, hiti mimo nas. Počasi nas voznik pripelje po zasneženi gozdni poti do čudovite vile Levi spirit v vasici Taalovaara, ki je samo deset minut vožnje oddaljena od Levija. Vstopim in preplavi me toplina lesene vile, nato zaslišim prasket polen v kaminu. Najlepši zvok in najlepši vonj večera v zasneženi Laponski. Uredimo si prtljago in s prijatelji se poležemo na kavče ob kamin in ob srkanju krepčilnih pijač čakamo, da naš kuhar pripravi otvoritveno večerjo. Prijazna menedžerka Aikka pobira naše želje in ideje za počitnice, da nam jutri pripravi urnik in uredi vse potrebno.
Levi, koča Levi spirit
ČAROBNA JUTRA IN GURMANSKI VEČERI
Večerja je bila izjemna. Chef nam je pripravil sedemhodni meni, ki je trajal dolgo v finski večer. Na mizi so se znašle same gurmanske jedi od arktične ribe z brusnicami, juhe iz velikih rakovic, gozdne gobove juhe, bele ribe iz reke Tornio, lososovega mesa s pastinakom, trske, slanine, laponskega kruha s sirom in obilico dobrega vina. Dan je bil zelo dolg in postelje tako mehke. Ampak spanec je moral še malo počakati. Da sem se res dodobra ogrela, sem skočila še v pravo finsko savno. Spa je pač na dosegu roke. Po hladnem tušu še v toplo jasminovo kopel v džakuziju in zdaj sem bila pripravljena, da se skrijem pod rjuhe in tako mehko, toplo žimnico, kot je nisem videla še nikjer.
MOGOČNE BARVE SEVERNEGA SONČNEGA ZAHODA
Da je jutro, smo morali ugotoviti sami, po uri. Sonca namreč do enajstih še ni bilo. A prav čarobno je bilo, da sem lahko opazovala neverjetni sončni vzhod, in to popolnoma naspana. Pri zajtrku smo pogledali urnik in v sobi z opremo nas je čakalo že vse za smučanje. Dan bo namreč lep in dnevne svetlobe je le bore tri ure, zato smo se podvizali, saj nas je prevoz že čakal. Ah, te prekrasne bele grude, ki so vabile, da odvijugamo svoje poti na skoraj 50 smučiščih, ki jih povezuje 26 žičnic. Božansko je smučati na tako dobrem snegu. Zdaj vem, zakaj smučarska karavana profesionalcev pride v Levi na tekme že novembra. Najbolj presunljivo pa je, da se niti še nisem nasmučala dovolj, ko me je presenetil sončni zahod. Presenetil me je zaradi časa, ker tako zgodnjega pač nisem vajena, in zaradi vseh mogočih barv, ki so prekrile nebo. Od svetlo oranžne, ki se je prelila v žarečo rdečo, in tik preden nas je zajela tema, še v nežno roza in nato globoko vijolično. Neverjetno, koliko barv ponuja arktični sever. Mislila sem, da bom videla samo belo, črno in morda malo modrine neba.
»Da je jutro, smo morali ugotoviti sami, po uri. Sonca namreč do enajstih še ni bilo. A prav čarobno je bilo, da sem lahko opazovala neverjetni sončni vzhod, in to popolnoma naspana.«
Na mizi v glavni jedilnici nas je že čakal obilen zajtrk. Poleg za nas običajnih jedi, jajc, sira, jogurta in kosmičev smo si privoščili še finsko salamo, laponski tanki kruh, dimljeno meso severnega jelena, dimljenega lososa, sadje in precej peciva. Morali smo imeti dovolj moči za naslednjo športno preizkušnjo, v kateri Finci zelo uživajo. Tek na smučeh je prava izbira, da prezračim pljuča, naberem kondicijo in uživam nad bohotenjem narave v belem. Smuči sem si nataknila le nekaj metrov stran od vile in že sem sopihala po urejeni poti. Prog je precej, skupna dolžina pa kar 230 km. Ja, dolgčas mi ne bo, pomislim. Seveda je bil moj doseg le ena stotina tega, potem pa sem se šla raje pogret v našo savno, saj je bil dan strašno hladen. In prav zato se je vila kmalu spet napolnila. Mraz in sneg sta vse pregnala na toplo.
OGLASNA VSEBINA
AVRORA NA SEVERNEM NEBU
Prav okoli božiča sonce ne vzide nad horizont. In ni res, da je zato ves čas temno, ampak prej obarvano s pastelnimi sencami somraka in razlitega sončnega zahoda.
Ne glede na urnik aktivnosti smo bili ves čas na preži za polarnim sijem. Po izračunih znanstvenikov naj bi bile prav v letu 2013 njegove aktivnosti najmočnejše. Kot je povedala Aikka, so že lani pozimi videli čudovite prizore porisanega nočnega neba. In so nas poklicali. Čas je.
»V transu smo poskakali iz vozila in nemo strmeli v nebo. V predstavo, ki jo je risala narava s svojimi mehkimi zamahi, kot bi z velikimi in malimi čopiči želela pokazati vso mehkobo vesolja.«
Polarni sij ali avrorina svetloba ni nikoli enaka, intenzivnost je različna od noči do noči. Lahko traja le nekaj minut ali več ur. Če jo vidite v najlepši opravi, avrora pokaže svoj bleščeči obraz v intenzivni zeleni, modri, rdeči in vijolični barvi. Tako je naš voznik in vodnik opisal izkušnjo, ki nas lahko čaka čez nekaj trenutkov. Bili smo na poti h globokemu odmiku od mest in vasi in bili smo na trnih. Se bo avrora pokazala samo za nekaj minut, morda dlje ali pa je sploh ne bo? Jo bomo še ujeli? Ko smo zavili mimo hriba in se je odprlo belo polje, smo zavzdihnili. In bili presunjeni. V transu smo poskakali iz vozila in nemo strmeli v nebo. V predstavo, ki jo je risala narava s svojimi mehkimi zamahi, kot bi z velikimi in malimi čopiči želela pokazati vso mehkobo vesolja.
Aurora borealis, polarnij sij
Še dolgo v noč nismo zaspali. Ob kaminu, s konjakom ali viino (finsko vodko) smo govorili o lepoti in minljivosti, nepojmljivosti in skrivnostih, ki jih skrivata naš planet in njegov dom vesolje. Po toplih lesenih tleh sem oddrsala še v svoj svet, v velik džakuzi, in se prepustila vodi, toploti in neskončnosti.
PASJE SANJE
Zjutraj, ali bolje rečeno pozno dopoldne, me je zbudil vonj po kavi. Vedela sem, da je pred nami nova dogodivščina, ki sem se je zelo veselila. Safari s haskiji!
Ker nam je že zmanjkovalo dni, smo se razdelili na ljubitelje motorjev in ljubitelje psov. Za motorne sani imajo 886 km urejenih poti, a nam jih bo za užitek zadostovalo le nekaj deset. Nekje vmes se motorni zanesenjaki in pasji privrženci srečamo in zamenjamo sedeže. Začela sem s pasjimi vpregami. Najprej sem se seznanila s svojimi pasjimi vozniki in dobila navodila o pravilnem vodenju vznemirjenih živali. Komaj so čakale, da se poženemo. Stopila sem na sani in že smo švignili v kot puh mehak sneg. Magično! Veter reže v obraz, a usta so razpotegnjena do ušes. Brzeli smo mimo belih smrek po neskončni belini in po dveh urah prišli na hrib nad Levijem, kjer so nas že čakali motorni prijatelji. Kar težko je bilo zamenjati pasje prijatelje za motor. A je bila tudi ta izkušnja zelo drzna. Spustili smo se nazaj v Levi in se peljali mimo čudovitega jezera Immeljärvi. Po dobrih treh urah vetra, mraza in vzklikov je bilo popoldne idealno za druženje ob odprtem ognju. Posebnost vile je namreč tudi odprt okrogel kamin v tradicionalni odprti hišici sami.
Pasja vprega
SLOVO OD MAGIČNEGA SEVERA
Za konec počitnic je bil v koledarju napisan let s helikopterjem nad božičkovo deželo. Uau. Res težko pričakovan. Pa nas je malo presenetilo vreme. Prišla je snežna nevihta in časa za to nam je zmanjkalo. Tako sem se zadnji dan raje sprehodila po Leviju in vsrkavala življenje ljudi na čudovitem severu. Po vseh napornih športnih aktivnostih je prav prišla tudi masaža. Voznik me je že čakal pred spa centrom in me peljal nazaj v vilo. »Res je čudovita,« sem pomislila, ko sem jo še zadnjič videla nasproti. Popolnoma se zlije s severno, arktično pokrajino. Notranjost pa ponuja tako toplino z izbranim materialom iz lesa, kamna in stekla. Res najlepše, kar ponuja narava in lahko naredi človek.
Težko sem se ločila od temnega, skrivnostnega neba, utripajočega z barvnimi paletami, neskončne beline, divjine, ki jo mesta okoli nas v vsakodnevnem življenju oddaljujejo, in od magičnega severa. Vrtela sem si film vseh doživetij in bila odločna, da se vrnem. Zanima me namreč, kakšen bi bil ta film, obarvan v zelene barve poletja, ko te tema pač ne zaziba v spanec. Takrat spet pridem. Ko bodo jutra čisto drugačna.
Foto: Levi Spirit, Shutterstock
_______________
VOŽNJA S PASJO VPREGO, FARMA SEVERNIH JELENOV, VOŽNJA Z MOTORNIMI SANMI PO IDILIČNI ZASNEŽENI POKRAJINI ALI OBISK BOŽIČKA IN NJEGOVE VASI, FINSKA TE NE BO PUSTILA HLADNEGA .
KOMPAS TI PELJE TUDI V MODERNI ARCTIC LIGHT HOTEL. PUSTI SE ZAPELJATI POLNOČNEMU SONCU LAPONSKE.
_________
Če te je navdušila severna pravljica, se sprehodi še po …