ALEŠ ČAKŠ • Novinar, urednik, pisatelj

»Niti za hip se ni ločil od nje, niti za hip ni umaknil ročice iz njene dlani. Svojo mamico je oboževal. In niti pomislil ni, da jo bo nekoč sovražil, zelo sovražil. Da jo bo želel za vselej mrtvo.« S temi besedami urednik revije, ki jo držite v rokah, bralca v uvodu povabi k branju svojega knjižnega prvenca Rumeni lakasti čeveljci. V njem v tretji osebi piše svojo zgodbo, nadene si ime Filip.

Filipa spoznamo kot dečka, ki odrašča, obkrožen z ženskami, babico, tetami in seveda … ljubo mamico. Ima tudi prijateljico Kim, s katero se igrata zdravnike in medicinske sestre, a kmalu začuti, da ga privlačijo moški. »Od nekdaj sem bil zelo seksualna oseba, to sem čutil že kot otrok,« priznava Čakš, a če boste iskali podrobne opise spolnih odnosov, ki jih številni avtorji, pogosto kar malce na silo, tlačijo v svoja dela, jih v tej knjigi ne boste našli. To je zgodba o družini, o odnosih, o iskanju svoje identitete. Je Aleš Čakš gejevski aktivist, je to knjiga o geju za geje? »Nikoli nisem maral predalčkanja. To je knjiga o življenju mladega geja, je pa tudi knjiga o odnosu med sinom in materjo. Gejevski aktivist nisem bil nikoli. Upam pa, da bo ta knjiga pomagala sleherniku pri iskanju njegove spolne identitete,« pravi.

Aleš svoje spolne usmerjenosti nikoli ni obešal na veliki zvon, a je tudi ni skrival:

»Iz tega, kako sem govoril o svojih partnerjih, je bilo vedno vsem jasno, da to ni moj prijatelj ali stric.«

»TUDI JAZ IMAM V SEBI NEKAJ NJENEGA«

A vrnimo se k mamici. Mamici, ki iz poglavja v poglavje postaja večja mora za Filipa in njegovo sestro. Alkohol, tablete, dolgovi, čustveno izsiljevanje. »Lahko je bila tako lucidna, tako prijazna oseba. Ko ni pila ali pa jedla tablet, seveda. Moj partner, ki jo je spoznal pozneje, ni mogel verjeti, da je moja mama, ki sedi pred njim v kuhinji, ista oseba iz mojih zgodb. A tudi jaz imam v sebi nekaj njenega, tudi jaz znam biti kdaj hudičevo težak,« prostodušno priznava Aleš. Danes njegove mame ni več med nami, prezgodaj je umrla zaradi raka. »Veliko sem razmišljal o tem, kako bi sprejela to knjigo, a verjamem, da bi bila na koncu name ponosna,« pove Aleš.

OD NOVINARJA DO PISATELJA

Nanj je bila ponosna tudi prej, zlasti ko je domov prinesel prvi izvod Dela, v katerem je izšel njegov članek. Tudi Aleš je ponosen na svoje delo. In ima ga iskreno rad. Je eden tistih, ki bo verjetno ostal v novinarstvu, tudi ko nam bodo odnesli še mize in stole izpod riti. Da je začel pisati tudi literaturo, pa gre zasluga Manci Košir, ki ga je povabila k soustvarjanju knjige Drugačna razmerja. Takrat je začutil, da bi lahko izdal avtobiografski roman. Knjige se je lotil, nato vse skupaj opustil, med lansko karanteno pa je zares sedel za računalnik in danes je v knjigarnah. Verjetno ni njegova zadnja, morda bomo izvedeli tudi, kaj tako zanimivega se mu je zgodilo na Irskem, da Aleš meni, da to mora postati samostojna knjiga. In morda bi lahko Rumeni lakasti čeveljci postali tudi film ali gledališka predstava? »No, nisem tako samovšečen, da bi naglas govoril o tem, smo se pa seveda s prijatelji pogovarjali, kdo bi lahko igral mojo mamo in kdo mene. Polona Juh bi bila odlična v vlogi moje razrvane matere. Filipa pa bi morali igrati različni igralci, saj odraste pred našimi očmi. V mladih letih bi lahko v njegove čevlje stopil odlični igralec Matej Zemljič,« pravi Čakš.

DOBRO ŽIVLJENJE MORA BITI PRAVZAPRAV PREPROSTO

V knjigi izvemo tudi, da Aleš, pardon, Filip, izjemno rad potuje. »Najbolje se počutim v deželah Sredozemlja, v Španiji, Italiji in tudi Grčiji, kjer imam dve dobri prijateljici, ena zgodbica v romanu je dobila ime po eni od njiju,« pravi. Poleg Ljubljane je bil njegov drugi dom nekaj časa Trst, kjer je delal tudi kot kostumograf. »Tam sem imel dve leti in pol stanovanje, potem pa sem ga prodal, saj sem bil premalo tam. Sem se pa navezal na mesto, rad se tam sprehajam, pogosto grem na mestno plažo. Zadnja leta je morje presenetljivo čisto,« ugotavlja. In ker Aleš že nekaj let kot urednik te revije raziskuje, kaj je dobro življenje, naj njegov portret sklene misel, kaj je dobro življenje zanj: »Dobro življenje mora biti pravzaprav preprosto. Čim manj stresa, nič pretiravanja z delom. (smeh) Hedonizem, to sem se naučil, je lahko zelo poceni. Uživanje na plaži, ko ni nikogar, s knjigo v roki in šumenjem morja za zvočno kuliso. To je zame dobro življenje, pa druženje s prijatelji doma na večerjah, obiski kina ter krajša ali daljša potovanja.«

Piše: Leja Kovačič . Foto: Voranc Vogel/Delo in arhiv AČ