Foto: osebni arhiv Ciril Jazbec
CIRIL JAZBEC, fotograf
Kako neinspirativno vreme,« začne pogovor, ko se usedeva v enega izmed ljubljanskih lokalov, kjer strežejo pravo turško kavo. Ura je deset dopoldne, nebo je oblačno, pripravlja se k dežju. »V Kranju že pada,« doda in njegove radovedne temne oči so videti malce nesrečne, a kljub temu v njih prepoznam sijaj nekoga, ki živi svoje sanje.
Ciril Jazbec
»Bil sem ambiciozen in sem sanjal o tem, da bom delal za National Geographic.«
Svoj prvi fotoaparat je v roke prijel že v osnovni šoli. Individualist je, morda ga zato zanima stvarnost krajev in ljudi, odrezanih od sveta. Ravno je prišel iz Washingtona. Sestanek za ameriško izdajo revije National Geographic je bil uspešen. Prvi Slovenec je, ki bo imel dve objavi v tej prestižni reviji. Po izvrstni seriji z Grenlandije bo konec leta izšla zgodba o Afriki. »Res sem ponosen, da sem dobil novo priložnost, saj je konkurenca huda in vseskozi se je treba boriti! Razvijati se moraš kot osebnost. Oni začutijo, ali so fotografije iskrene ali ne. Najprej te pošljejo za dva do tri mesece na teren, do dve leti pa je dela z vsako objavljeno zgodbo.« Tokrat je sam predlagal temo in jih navdušil z zgodbo o novi Afriki – o tehnološki revoluciji in inovatorjih. »Slikal bom nove afriške podjetnike. Tri mesece sem že bil na terenu.« Spet se mu uresničujejo otroške sanje, saj je revijo prebiral že v osnovni šoli. »Bil sem ambiciozen in sem sanjal o tem, da bom delal zanje.«
V fotografiji je več kot 15 let. Si bil rojen za fotografa? »Težko rečem, tudi film me je zelo zanimal, a glede na moje karakterne lastnosti, mi je laže fotografirati.« Vedno si je želel razvijati strast do fotografije, predvsem slikati naravo, iskal je nekaj več. Začelo se je v osnovni šoli. »Odraščal sem v vasici med Kranjem in Tržičem, kjer sem imel z balkona pogled na Triglav, polja, gozdove, in ko sem videl sončne zahode od tam, me je posrkalo v fotografijo. Svet sem videl zelo grafično – linije kozolcev, poti, makadame, ki se vijejo … Razvijal sem svoj talent, črpal znanje od vsepovsod. Tudi v gimnazijskem obdobju sem bil povsem zasvojen s fotografijo. Nisem se toliko zabaval kot drugi, raje sem razvijal fotografije.« Že konec gimnazije so ga odkrile oglaševalske agencije.
»Magična svetloba se dogaja pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu, takrat je praviloma laže delati zaradi mehkejših senc in lepših barv.«
URAVNOTEŽENOST ZA USPEH
Za njim je veliko pomembnih nagrad, objav in razstav. Všeč mu je sodobna portretna fotografija z reportažnim izražanjem. »Zgodba mi je pomembna, estetsko sporočilo, kamor vnesem sebe.« Zanima me, katera je tista posebna sestavina, ki je pripomogla k temu, da živi svoje sanje. Je to talent, vztrajno delo, sreča? »Talent je pomemben, prav tako vztrajnost. Pomembna sta čustveni in duhovni vidik pa tudi fizično se moraš dobro počutiti. Vsi stebri morajo biti uravnoteženi. Včasih je to težko, sploh če imaš veliko dela. Pomaga, da se sam znam predstaviti in prepoznati, kdaj sta tisti trenutek in kraj, kjer se moraš pojaviti, da se nekaj zgodi, in kdo so ključni akterji.« Kdaj si se naučil ustvarjati »out of the box«, zunaj okvirov? »Na študiju v Londonu. Pokazali so mi, da je treba ustvarjati iz tega, kar je v tebi. Izhajam iz sebe, iz svojega okolja. Začel sem delati projekte o podnebnih spremembah ljudi, ki živijo na območjih, ki ta vpliv najbolj čutijo. Vse to izhaja iz vasi, kjer sem odraščal, kjer smo bili povezani, čutili z naravo. Zato velikokrat pristanem v krajih, kjer živi le nekaj sto ljudi, imajo svoje rituale in so zelo povezani, si pomagajo med sabo. Ko pridem na letališče, sem vedno šokiran nad razmikom med tem in njihovim svetom.« Kdaj pa so ga prevzela potovanja? »Pri petnajstih. S prijateljem sva sama odšla raziskovat Avstralijo. Videl sem parke, puščavo, aborigine, začutil sem duha in svetlobo južne hemisfere, spoznal drugačne občutke, kot da sem šel na drug planet.«
»Velikokrat pristanem v krajih, kjer živi le nekaj sto ljudi, imajo svoje rituale in so zelo povezani, si pomagajo med sabo.«
SVETLOBA, KI ZAČARA
»Svetloba me vedno navdihuje. Ko se na potovanju nekega dne zgodi lepa svetloba, začutim, da so tudi ljudje bolj vzradoščeni, ker je lep dan. Magična svetloba se dogaja pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu, takrat je praviloma laže delati zaradi mehkejših senc in lepših barv. Zjutraj je precej krajša, odvisna pa je tudi od oblakov, koliko zatemnijo nebo. Meni je najlepši čas zjutraj, preden se sonce dvigne. Sončnih zahodov nikoli nisem maral, zanima me, kaj se zgodi okoli njega. Barve me zanimajo. To me fascinira. Vsak fotograf ima svojo teorijo, kdaj je tisti pravi magični trenutek. Veliko mojih fotografij je nastalo, ko je sonce zašlo.« Zakaj v času magične svetlobe izpade koža tako lepa, zlata in mehka? »Zaradi razmer svetlobno tipalo pri fotoaparatu precej laže zajame podobo, ki se zato lepše izriše skozi objektiv. Svetloba je mehkejša, ker se sonce umiri in le nežno poboža, zato vse podobe naredi lepše, bolj romantične.«
»Treba pa je paziti, ker lahko hitro narediš preveč romantične podobe. Ključ je v pravem razmerju in v prikazu pravih občutkov. Hrepenim po lepi svetlobi, želim pa ji dodati vsebino, da ne pokažem le površja. Zdaj ko sem bolj zrel, me ta magična svetloba ne navduši več toliko, na začetku pa me je čisto prevzela. Ampak še vedno ustavim avto, če sem na cesti, ko se to zgodi, in naredim kakšno fotografijo. Ali pa postanem malce nervozen. Narava nam pričara neverjetno svetlobo.« Njegove oči se zaiskrijo. »Pri meni sta v ospredju zgodba in dejstvo, da znam magično svetlobo tudi ukrotiti, jo dodati tako, da dobim nekaj fotografij, ki potegnejo v zgodbo tako, da dobim most med bralci, gledalci in vsebino. Lepa svetloba pripomore k lepi estetiki, včasih pa tudi kaj zelo temnega dobro izpade.«
Med delom s produkcijami se jo je naučil ustvariti z umetnimi lučmi tudi sredi dneva. »Vedno poskušam najti lepo luč. Želim narediti izčiščene fotografije z izčiščenimi kompozicijami. Iščem svetlobo, ki pomaga zapeljati pogled v smer, kamor jaz želim, vedno opazujem, kje je. S treningom in delom sem se naučil, da jo znam prepoznati. Hitro berem svetlobo, sploh takrat, ko je treba sprejemati hitre odločitve.« Tudi to je razlog za prepoznavnost njegovega stila fotografije. »Vedno si pustim prostor, da me kaj preseneti. Včasih se lahko celotna zgodba zgodi v enem dnevu. Samo tam moraš biti in imeti čas. Zato je delo za National Geographic tako dobro – dajo ti čas. Vedno poslikam veliko materiala in uživam v izboru. Ko imaš na mizi sto fotografij, jih premikaš, povabiš prijatelje fotografe – takrat se začne dogajati ta čarovnija. To je velik izziv. Nekoč mi je zelo dober mojster fotografije rekel, da lahko fotografe primerja z glasbeniki – če se ti zgodi ena plošča v življenju, ki bo uspešnica, si že legenda. Kaj šele druga! Ni tako samoumevno, da se nekam odpraviš in narediš uspešnico.«
»Hitro berem svetlobo, sploh takrat, ko je treba sprejemati hitre odločitve.«
FOTOGRAF MORA ČUTITI
Kaj je še pomembno pri njegovem delu? »Fotograf mora čutiti.« Kako prijetno in navdihujoče se je pogovarjati z njim. Iskren je. »Bolj ko si v stiku s samim seboj in z naravo, boljše fotografije boš dal od sebe.« Cirila Jazbeca zanimajo ljudje. Na oddaljenih misijah se prvi teden samo pogovarja z njimi, navezuje stike in potem se mu začenjajo odpirati, ga kam povabijo. »Ja, to je ključno. To ni industrija, to je intuitivna zadeva, kot glasba. Oddaljeni kraji me zanimajo. Klišeji nikakor! Tudi ne antropološki portreti v slogu zadnjih plemen, ne, resnično življenje!«
»Čustven, vztrajen, kreativen, to sem jaz v treh besedah. Zadnja leta imam sanjske projekte. Iščem le ravnotežje med avtorskim in komercialnim delom. Všeč mi je, da lahko sam izbiram, kaj delam. Všeč mi je ta fleksibilnost, ta svoboda. Veselim se svojega novega studia, s katerim bom lahko izboljšal svoje avtorske projekte. Cilj je narediti še kakšno dobro ploščo, to je izziv, ki ves čas tli v meni in me motivira.«
___________
Povzeto po članku Platno, revija Goodlife, junij 2017
________
PREBERITE ŠE: